Tisti blok. Tiste klopce. Tiste luči. Tisti folk. Tisti časi. Če bi se radi spomnili, videli ali spoznali, kakšna je bila Nova vas 2 v devetdesetih, kot jo na podlagi lastnih izkušenj podoživlja in upodablja Rok Predin, potem jo boste do sobote, 4. decembra našli na razstavi Prestopno leto na štirih slikah v galeriji artKIT na Glavnem trgu.
Enim bo smešno. Drugim žalostno. Tretjim novo. Zgolj štiri slike, ki pa niso »klasične slike«, čeprav tako delujejo. Niso »narisane«, vsaj ne tako, kot si to predstavljamo. Odtisnjene so. Vse je digitalno, natisnjeno na nosilec, položeno pod okroglo izrezan paspart in uokvirjeno. Predin ni izbral »klasičnih tehnik«. »Zanalašč!« se je nekaj kakor zasmejal ob začetku pogovora umetnik, ki je med drugim sodeloval že tudi z The Rolling Stones, U2, Eltonom Johnom…
»V totem bloku je pa Viki živela!« je bil en od komentarjev, ko sem bližnjim pokazal slike vašega Prestopnega leta. Hitra reakcija. Že zgolj na blok.
»To je v osnovi generični blok naselja Nova vas 2. Ni čisto takšen, v kakršnem sem odraščal sam, je pa za Novo vas 2 zelo specifičen. Vsak, ki je tam doma ali pa je šel večkrat mimo, ga prepozna. Poseben blok je in resonira z ljudmi, ki imajo s tem prostorom odnos. Gre pač za socialističen blok, manjvredno arhitekturo.«
Tako jo sami dojemate?
»Ja.«
Pa ni sčasoma dobila neke patine?
»Zame je to stvar moje preteklosti, ki je bistveno bolj konkretna od sedanjosti, kaj šele prihodnosti.«
Tiste klopce, tiste luči, tisti blok
Ni nič nostalgije v tistih dolgih, rdečih klopeh in belih okroglih lučeh?
»Nostalgija je stvar gledalca. Klopca sama po sebi oblikovno ni nostalgična, to postane šele v kontekstu. Moja glavna želja je bila, da bi v slike dal stvari, ki jih gledalec tam ne bi pričakoval. In da bi hkrati prepoznal iskrenost sveta, ki ga lokalno dobro pozna(mo). To je lokalna preteklost, ki najbolj resonira z lokalnimi ljudmi. In tu je neka iskrenost: nekaj je na tem, da vidiš lasten svet na platnu, sliki ali na filmu. In pokažeš, da ni nič manj vreden napram katerim koli drugim umetniškim diskurzom in velikim temam.«
Političnim, ekonomskim, družbenim temam?
»Ja, ampak s tem sporočam, da imata tudi moja preteklost in moje vizualno podobotvorje legitimnost.«
Ni pa to kritike Nove vasi 2?
»Ne, ker je hitro zavilo v intimno sfero. Nisem si mogel pomagati. Klopce, bloki… Ta prostor je zame prepojen s patetičnimi emocijami in nostalgičnimi pogledi, ampak jim ta forma historične ‘slike’ daje univerzalnost, vsaj v mojem pogledu. Seveda govorim zelo subjektivno iz položaja posameznika. S pomočjo kadra, ki sem ga ubral in likovne govorice pa vseeno dobi univerzalnost, ki se jo da začutiti.«
Blok kot monolit
Zakaj je naslov Prestopno leto in ne Štirje letni časi?
»Zaradi tega, ker čas, ki ga slike tkejo, ni navadno leto. Niso samo štirje letni časi. Prestopna leta so tista, ki ven štrlijo. Tako je zame štrlelo ven tisto obdobje, ko sem tam odraščal. Koncept pa je, ker so štiri slike, banalen, da.«
Če pa bi že bili štirje letni časi, bi bili bližje Vivaldiju ali pici?
»Glih nekje v sladki sredini, haha. Oboje je prisotno, ampak z enako veličino.«
Če sem dovolj pozorno gledal, sem videl le enega tipa na balkonu na vseh štirih slikah? Največ, pravzapav vse se dogaja pred blokom.
»Blok sam je sčasoma začel delovati kot monolit. Skoraj kiparska forma, kot nek totem in manj, kot sem se z njim igral, bolj močan je deloval.«
Iz opisa o Prestopnem letu
Prestopno leto je serija štirih podob, od katerih vsaka prikazuje isto mariborsko blokovsko dvorišče v drugem letnem času. Pogled z višine na dvoriščih, balkonih in oknih najde prebivalce, ki opravljajo mondena opravila, se nehote ulovijo v alegorične postavitve ali umetniško zgodovinske citate ter po celotni sliki uprizarjajo človeško komedijo bližnje preteklosti. Vstop na razstavo je prost, galerija artKIT je odprta od ponedeljka do petka od 16. do 20. ure in v soboto od 10. do 14. ure. Razstava je odprtje doživela 5. novembra in bo na ogled do sobote, 4. decembra.
Obenem pa se zdi, kot da ti ljudje pred blokom nikdar več ne bodo stopili vanj.
»Hm, ja, v bistvu je neka praznina v stanovanjih. Prazni balkoni več povedo, kot če bi bili prepredeni z liki.«
Rdeči citroen, ker…
In sva pri likih. Vse živo se dogaja pred blokom: kurent na avtu, zimsko gledanje v nebo, pretep, ženske zgoraj brez… Zakaj v Zimi zgleda, kot da le še čakajo na nekaj? Na odhod?
»Nisi opazil? Helijev balon gledajo! Saj ko ga opaziš, vidiš, kam gledajo. V lebdeči kičasti predmet, ki se ga domala časti s strani teh skoraj otroško naivnih ljudi. Balon gledajo kot na čudež, v bistvu pa je kičasto srebrn. Neka napetost vlada. Zato tudi naslov Zvezda.«
Ne morem, da ne bi. Zakaj je na eni od slik rdeči Citroen BX GTI?
»Haha, bravo! Si vseeno dobro gledal, hehe! Zato, ker je ta avto takrat, ko sem odraščal v teh blokih, imel moj foter. Prav rdečega, ki sva ga enkrat, ko sva se vračala s koncerta, do nerazpoznavnosti razbila na neki prekmurski njivi, ko sva zletela s ceste. In se mi je vtisnil v spomin, čeprav je to avto, ki se v smislu ikoničnosti ni prijel. Paše pa v tisto dobo.«
Kot cenejši, dosegljivi avto iz serije Knight Rider (Vitez za volanom)?
»Taki, kot smo si ga lahko privoščili. Prva elektronika pa to, haha.«
In zakaj po njem skače nekaj kakor kurent?
»Ker gre za bakhovsko praznovanje. Imamo leoparda, gole ženske… Gre za erotično, joie de vivre sceno.«
Posledično torej pretepi?
»Saj vemo, kaj je rekel štajerski Mišo: nič ni hudega, če se na kakšni veselici malo ‘spetelinčkajo’. Nasilje je bilo del folklore blokovskih naselij. Vsaj bilo je, ko sem sam tam odraščal.«
Umetnost ni terapija
V katerem letu se torej vse odvija? Ali je bolj…?
»Brezčasno? Ja, najraje bi rekel, da je, toda to bi bil bullshit. Izhajam iz povojnih devetdesetih, kjer smo živeli v čudnih vicah, ki so bile bližje peklu kot nebesom. Po kratki vojni in razpadu Jugoslavije je, ne pretiravam, najmanj 58 odstotkov ljudi v Novi vasi ostalo brezposelnih. Delavsko naselje z delavci pocrkanih podjetij. In je ratal brezup, saj so naselja, ki so bila v idealnem duhu zgrajena za delovsko populacijo, postala neka črna luknja. Skoraj odtok, ki je vase srkal duše in številne usode. Temu sem bil sam priča, pol moje družbe je umrlo zaradi drog ali nasilja.«
Ste to zdaj na novo podoživeli?
»Sem. Zelo. In to je vpeto tudi v osebne travme, ampak vedeti moramo, da umetnost ni terapija. Terapija je terapija, umetnost je pa umetnost. To, iz česar sem izhajal, je univerzalnost moje izkušnje.«
Ni to torej vaš Rorschachkov test?
»Ne, ne.«
Kaj pa za ostale, ki so tam živeli?
»Mogoče, ampak tistega sveta ni več, zdaj je to vse fiktivno. Obenem so slike premočene z mojim hotenjem, gre za vizualni formalizem. Važno mi je, da vem, da sem izhajal iz mesta, ki je iskreno. To je tista točka izraza, ko ti je lahko tudi malo nerodno, toda ravno ko si na tem mestu, veš, da govoriš s svojim glasom.«
Filter Nova vas 2
Če bi obstajal filter Nova vas 2, je to – to?
»Em… Problematično bi lahko bilo z vidika, da je ta vizija estetsko subjektivna do te mere, da filter ne bi bil atraktiven niti za soseda, ki je tam prav tako odraščal. Optika je ful specifična, postane pa bolj univerzalna, ker pripovedujem na slikarski način. Problem je pa širši: digitalni medij je umetnost brez nosilca. To ni barvica na papir, olje na platnu, kjer je vedno prisotna komunikacija v uporu teksture, kar doprinese k vrednosti, poetiki umetniškega dela. Ko gledaš sliko, gledaš površino, pokrito s pigmentom, ki je hkrati tukaj, hkrati pa nekje drugje. Ta magičnost ji daje fetišistično pozicijo.
Elton John, U2, Rolling Stones…
Rok Predin je vizualni umetnik in režiser animiranih filmov, ki je leta 2004 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2009 se je preselil v London. Ustvaril je vrsto kratkih animiranih filmov, reklamnih oglasov, glasbenih spotov, televizijskih špic in odrskih projekcij. Med njegove naročnike spadajo tudi velika glasbena imena kot so The Rolling Stones, Elton John, U2, Take That in Madness. Nedavno je sodeloval pri izvedbi animiranega spota za legendarno skupino The Beatles. Med drugimi je režiral reklame za Jaguar, Canon in Coca Colo. Ustvaril je vrsto scenografij in video projekcij za SNG Maribor ter sodeloval kot režiser, scenograf in avtor likovne podobe z Lutkovnim gledališčem Maribor. Živi in dela v Mariboru.
Ko delaš z računalnikom, pa se pojavi vprašanje, kje biva ta umetnost. Jaz imam doma tri ekrane. Na katerem je ta podoba ‘ta prava’? Gre za fotone, svetlobo, ki v bistvu ne obstaja nikjer. Kaj se zgodi z digitalno podobo, ko jo ujameš na nosilec? Ko jo sprintaš? Zakaj nisem recimo stisnil podob zgolj na papir? Ali naredil samo projekcije? Kar je vznemirljivo. Če bi te podobe projiciral s projektorjem, na vrednosti ne bi prav nič izgubile. Da sem se odločil in jih natisnil na platno, je konceptualna odločitev, ki (se) igra in podaljšuje zgodbo ironije in koketira s kontekstom umetnostne zgodovine. In to, da smo šele na začetku te digitalne zgodbe, je zelo vznemirljivo. Kot neke vrste fotografija sanj. Danes lahko poustvariš torej karkoli. To daje tej umetnosti, vsaj po moje, vrednost. Ker si lahko skoraj bog svojih fantazij.«
Ko je NK Maribor na enem od plakatov sestavil kolaž mariborskih blokov, je ta precej pritegnil in požel občudovanje in ponos, naša arhitektura je postala skoraj popkultura. Enako je bilo s kadri in vedutami Maribora v seriji Primeri inšpektorja Vrenka.
»Gre za širši fenomen perifernih in obrobnih področij. Prepoznal (se) boš, če govoriš s svojim glasom. Ne morem se delati, da sem iz New Yorka, če nisem. Periferna umetnost najbolj trpi, kadar se hoče postaviti ob bok velikim diskurzom z njihovim podobotvorjem, namesto da bi svoje izkušnje legitimizirala na enak način in na enakem nivoju. Ker je v tem najboljša.«
Preveri, če spomini še držijo
Je to, ker blok poznamo, obenem pa na platnu in v galeriji, že popkultura?
»Potem se morava vprašati, kaj je pop. Tudi Nova vas 2 bi lahko bila popkultur(n)a, ampak bi morala biti popularna. Toda prav margina jo odtujuje od popa.«
In kaj vidite danes, ko greste mimo tega bloka?
»Da je to povsem drug blok. Kolikor vidim, je to povsem drugačno naselje. Mlade družine, zeleno, umirjeno, nobenih grafitov. Sam sem ga doživljal bistveno bolj grobo, nasilno, brbotajoče v nekem strahu pred nasiljem. Hkrati je okolje zrcalilo neke moje osebne, usodne dinamike. Ampak tega prostora več ni.«
Na desnem bregu živi sicer večina Mariborčanov. »Dogaja« se pa na levem, tudi vi zdaj živite na tej strani.
»In če se srečaš z vrstniki od tedaj, se vsega spomniš. Vsakič, kadar se dobim s kom iz tistih časov, najprej preverim, če moji spomini na tiste čase sploh še držijo. Ker ko kaj govorim svoji ženi, se mi zdi, kot da si vse zmišljujem. Ker so v svojem smislu fantastične, delujejo izmišljene. Od anekdot…«
Ki jih kar dobro poznam, začenši z nunčakami in ninđa zvezdicami pred blokom…
»Ja… Ampak zdaj se mi zdijo, kot da sploh niso bile resnične.«
Za konec: kje je meja Nova vas – Nova vas 2?
»Jaz bi rekel, da Radvanjska cesta. Nova vas so rumeni bloki, Nova vas 2 pa oranžni, rdeči, vsekakor tam ni nobenih rumenih.«
