V teh dneh, ko smo priča vročinskemu valu, ki nam je prinesel temperature čez 30 stopinj Celzija, ne pozabimo na tiste delavce, ki zaradi narave svojega dela ne morejo biti v senci. Govorimo o delavcih na cestnih in drugih infrastrukturnih gradbiščih na prostem, smetarjih, urejevalcih okolja, vzdrževalcih električnega, vodovodnega in železniškega omrežja, poštarjih, branjevkah, gozdarjih, solinarjih, voznikih, varnostnikih na parkiriščih, policistih, vojakih, gasilcih, …in nenazadnje tudi o kmetih. Ti sicer z moderno in s sodobno kmetijsko mehanizacijo dela na travnikih in poljih v vročih poletnih dneh opravijo z bistveno manj napora kot nekoč, vendar to zlasti velja za večja kmetijska gospodarstva. Mi smo obiskali manjšega kmetovalca, 72-letnega Martina Trstenjaka, ki na svoji kmetiji v Trotkovi v občini Benedikt v osrednjih Slovenskih goricah obdeluje približno sedem hektarjev zemlje in gozda. V hlevu ima devet glav goveje živine, štiri prašiče in približno 20 kokoši.

Martin, ki je otroštvo preživel v Spodnji Ščavnici, se je po poroki preselil na ženino domačijo v Trotkovi, kjer živi že 37 let. Kmetija se je v zadnjih letih modernizirala z dvema traktorjema ter osnovno kmetijsko mehanizacijo, kar je močno olajšalo vsakodnevno delo. Na kmetiji mu pomaga žena, ki sicer dnevno odhaja na delo v sosednjo Avstrijo, kjer pridno dela v vinogradih. Še vedno živi doma njun sin, ki staršem ob službi priskoči na pomoč pri vsakodnevnih opravilih, hčerka pa se je preselila v Rače.

Še vedno vzame v roke ročno koso in grablje

Če so nekoč vso delo v tem času opravili ročno, je zdaj drugače. Ravno v tem tednu so s pomočjo kombajna poželi tritikalo na bližnji njivi, ostanke slame pa Martin še ročno pograbi. Velikokrat pa v roke vzame tudi ročno koso: “Na star način še vedno kosim po gorici in brajdah, saj tam s stroji niti ne pridem zraven, je pa res, da se, če se le da, izognem delu na največji vročini. Koso ali grablje vzamem v roke zjutraj, potem ko poskrbim za živali v hlevu, in potem kosim kakšni dve, tri ure. Po 10.00 uri pa se običajno umaknem v senco in po potrebi nadaljujem zvečer. Moram pa pri vinogradu pokošeno travo ročno pograbiti, domov pa jo odpeljem s traktorjem, pa tudi sicer imam čez leto veliko dela v goricah, kjer raste okoli 800 trsov vinske trte. Žena pa opravi vse potrebno na velikem zelenjavnem vrtu.”

“Delali smo od jutra do večera”

In kako je nekdaj doživljal vročino, ki ne kmetiji ni smela biti izgovor za neopravljeno delo? “Nekdaj smo bili navajeni biti in ročno delati na vročini cel dan. Travnike smo, ker ni bilo kosilnic, kosili z ročno koso, prav tako žita. Ženske so za moškimi na žitnem polju delale snope. Kot otrok sem tudi sam najprej izdeloval pante, nekoliko večji smo že morali vezati snope. Otepali smo žito in pripravljali slamo za strešno kritino. Krmo smo v času največje vročine obračali ročno, z grabljami, in jo potem nalagali na kravjo ali volovsko vprego ter jo na vozu pripeljali domov,” pravi Martin in dodaja, da se ne spomni, da bi v tistih časih starši otroke opozarjali, naj se v času najvišjih temperatur izogibajo soncu.

Res pa je, kot nam je še povedal, da so z delom začenjali v zgodnjih jutranjih urah: “Že takoj zjutraj, ko se je začelo daniti, smo se na pšenični njivi zbrali kosci in ženske s srpi, snope smo postavili v rastave in jih z vozovi odpeljali pod streho. Sledilo je mlatenje s pomočjo gepla, ki so ga poganjale krave in na ta način vrtele trešmašin. Z geplanjem smo začeli zjutraj, ko je bilo še hladno, saj krave, ko je bilo zelo vroče, naprave niso hotele poganjati. Travnike pa smo z ročnimi kosami običajno kosili popoldne, ko so kosci prišli z dela, nekateri so bili namreč v službah. Poleg tega smo nekoč na poljih, tudi v času največje vročine, ročno okopavali peso, koruzo, krompir, … Ljudje so bili takrat navajeni na vročino, kolikor se spomnim, se nihče ni kaj veliko pritoževal nad visokimi temperaturami.”

Običajno so z vodo napolnili kakšno vedro ali lavor in se, ko je padala tema, zunaj pred spanjem na hitro umili.

Naš sogovornik, ki je bil dolga leta zaposlen kot strojevodja na železnici v Mariboru, zdaj pa je že 22 let v pokoju, se spominja, da se je kot otrok sredi dneva, ko je bilo najbolj vroče, skopal v bližnji reki Ščavnici in se tako ohladil. “Starejši se niso hodili kopat, ravno tako se zvečer po napornem delu niso mogli stuširati, saj ni bilo takšnih kopalnic, kot jih poznamo danes. Običajno so z vodo napolnili kakšno vedro ali lavor in se, ko je padala tema, zunaj pred spanjem na hitro umili. Zdi se mi, da poleti niti nismo čutili posebne vročine, saj smo bili vsega hudega navajeni. Delali smo od jutra do večera.”

V vročih dneh so se v preteklosti na podeželju najpogosteje odžejali s kuklo

Ob našem obisku nam Martin ponudi domače vino z mineralno vodo, s čim se tudi sam pogosto odžeja v vročih dneh. Piva ne pije, pravi pa, da so se v preteklosti ljudje na podeželju najpogosteje odžejali z domačo kuklo (jabolčnikom), ki je bila vedno na zalogi. “Tisti, ki pa je ni imel, se je ponjo z veliko lončeno posodo (pütro) odpravil k večjemu kmetu in jo potem nesel s seboj na njivo ali travnik. Mineralne vode nismo kupovali v trgovinah, pač pa smo uporabljali domačo slatino iz lokalnih vrelcev.”

Martin Trstenjak zaključi, da se je potrebno v teh vročih dneh prilagajati vremenu in si primerno razporediti opravila. “Če je dan brez močnega sonca, preživim cel dan zunaj ob delu, v teh dneh pa se več zadržujem v senci, kjer tudi sicer počivam po napornem delu. Včasih je bilo okoli hiše več sadnih dreves, ki so zagotavljala senco, a smo jih zaradi lažje obdelave travnikov s traktorji podrli, prav tako pa nismo starih dreves nadomeščali z novimi. Večjih težav z zdravjem nimam, zdravnikov pa raje ne obiskujem, saj te ti samo prestrašijo. Z ženo greva vsake toliko časa v bližnje toplice v Malo Nedeljo, za morje zaradi dela na kmetiji ni časa, se pa rada odpraviva na kakšen izlet, ki ga organizirajo naša župnija in društvi vinogradnikov ter upokojencev.”