Potem ko je 13-letnik v Beogradu na svojem strelskem pohodu v šoli, ki jo je obiskoval, ubil devet ljudi in jih ranil sedem, so v Srbiji sprejeli številne ukrepe, med drugim je na šolah prisotna tudi policija. Več policije je zaradi dogodka začasno tudi v okoliših slovenskih šol, kjer bodo v petek vsaj dve šolski uri namenili kulturi nenasilja in strpnosti. O minulih dogodkih in odločitvah smo se pogovarjali z Draganom Bosnićem, profesorjem na Prvi gimnaziji v Mariboru.

Otrok je s strelskim pohodom ‘pošolal’ svet odraslih

Kje iskati vzroke za tragedijo, ki se je zgodila minuli teden v Beogradu?  

“Na to temo je bilo povedanega že veliko, celo preveč, narejenega pa zelo malo oziroma nič. Različni generali po bitki naštevajo nešteto vzrokov, ki so privedli do tragedije, zato ne mislim razpredati o odtujenosti, moči družbenih omrežij, storilnostni naravnanosti, vzgoji, družinski patologiji in podobnem.
Vidimo v osnovi, da definicija ‘dober dijak’, ki je utemeljena zgolj z doseženimi ocenami, ne odraža nujno prijaznega, tovariškega, radovednega in iskrenega otroka , pa tudi pojem urejene družine je vprašljiv. Elitna šola? Očitno gmotni položaj staršev in njihov status določata status šole njihovih otrok? Obstajata samo dve vrsti šole – ena, kjer je v ospredju otrok, in druga, kjer je v ospredju uspeh!
Priznani radiolog je opis očeta, ki je precej zavajajoč. Stroka je padla na etiketah in stereotipih. Vse bi bilo ok, če družina ne bi bila urejena, če bi bilo prisotno nasilje v družini, alkohol, droge…, če bi bil oče brezposeln in mati sporna!? Mogoče starejši morilec s podeželja bolj sodi v omenjeni stereotip in je zato njegovo dejanje bolj sprejemljivo?  Kje piše, da radiolog ne more biti cepec, ki vodi otroka na strelske vaje in mu pričara skrivnostni svet strelskih igric. Če psihopat vodi (medtem je odstopil) psihiatrično kliniko in objavlja mačo fotke v uniformi in z orožjem, zakaj nas potem čudi streljanje na šoli!? Otrok je s svojim morilskim pohodom pošolal družbo, svet odraslih, ceno pa so plačale nedolžne žrtve.”

Zaradi policije šole ne bodo bolj varne

Se lahko zgodi, da bomo dobili posnemovalce? 

“To je verjetnostni račun, ki bi moral upoštevati precej specifičnih dejavnikov okolja, zgodovinskih dejstev, tradicije, vrednot, družbene klime in osebnih karakteristik posameznika, vendar je v vsakem primeru možno, da se poskus ponovi. Dejstvo pa je, da brez strelnega orožja ni strelskega pohoda!”

Grožnje pri nas oziroma na nekaterih osnovnih šolah so se že pojavile. Kako varne so naše šole? 

“Naše šole so varne enako, kot je bila beograjska šola pred streljanjem. Zaradi okrepljene navzočnosti policije v bližini šol ne bodo bistveno bolj varne, je pa to ukrep, ki je v dani situaciji najlažje izvedljiv.”

Ste o dogodku komunicirali z vašimi dijaki? Kakšni so bili kaj njihovi odzivi, strahovi, vprašanja?

“O medvrstniškem nasilju sem se pogovarjal z dijaki par tednov pred dogodkom. Šlo je za primer posnetkov na strehi veleblagovnice v Celju. Takrat mi je dijak, ki ima mlajšega brata, povedal, da to še ni nič, da pojma nimam, kaj še pride! Kako vizionarske besede! Žal! Bil sem gost šolskega radia, kamor so me povabili na razgovor o vzgoji, nasilju, vlogi šole.
Mislim, da si mladi zaslužijo neposredno komunikacijo na to temo, kajti njihovo mnenje se prevečkrat prenaša posredno, največkrat kot analiza nekih anonimnih anket.”

V virtualnem svetu si to, kar želiš

Kaj lahko kot družba storimo, kako se s tem spopadati?

“Stvar je v principu zelo enostavna. Potrebno je postaviti prioritete, povedati, kaj je prav in kaj je narobe in se teh vrednot držati! Vrednote je potrebno živeti! Otroci gledajo, kaj odrasli delamo, in ni pomembno, kaj govorimo. Leta 2019 sem javno vprašal, ali ima tekmovanje prednost pred sodelovanjem in nisem dobil odgovora! V Beogradu sem ga dobil, brez da bi vprašal.”

Kako je kaj z našimi dijaki in vplivom družbenih omrežij? Telefoni v šolah pred dvajsetimi leti so bili znanstvena fantastika. Glede na vaše izkušnje, kakšni so bili učitelji in učenci včasih, kakšen je bil ta odnos in kakšen je danes? 

“Ko je Steve Jobs leta 2007 predstavil svetu  IPhone,  verjetno ni razmišljal o zlorabi svojega izuma, kakor tudi Oppenheimer ni sanjal, da bo njegov izum pobil prebivalce Hirošime in Nagasakija. Steve je bil prepričan, da je svoji hčerki podaril, kot je menda rekel ‘najboljšega učitelja’, ki ga bo imela vedno pri sebi! Vse lepo in prav, vendar te ta učitelj lahko  ‘nauči’ tudi dosti slabega, nikakor ti pa ne more nadomestiti staršev in prijateljev! Mogoče je bila naprava odpustek za dolgotrajno odsotnost v pomembni fazi odraščanja lastnih otrok? Otroci so z napravo, ki se še najmanj uporablja za telefoniranje, dobili dostop v svet, ki jim je bolj vabljiv od realnega, vendar zgubljajo kontakt s starši in prijatelji, ki to poskušajo biti ali ostati v realnem svetu. V tem svetu si to, kar si, v virtualnem pa si lahko to, kar si želiš! Brez truda! In potem pobijaš sovrstnike v realnem svetu, kot da gre za virtualno igrico brez ugovora vesti in obžalovanja! Tega – čustev namreč – virtualni svet ne pozna, otrokom pa počasi ni več jasno, kateri svet je pravi!
Včasih smo dijaki imeli drug drugega in profesorje, ki so bili dobri in tudi slabi. Dobri so nas opogumljali in motivirali, poslušali in svetovali, slabi pa so nas poenotili v stiskah, ki so nam jih povzročali! Danes je poudarek na poučevanju, sistem je storilnostno naravnan z različnimi prilagoditvami, ki bolj razdvajajo kot združujejo! Pregovorna strogost starih profesorjev ni bila nikoli sporna, sporna je bila nepravičnost pri posameznikih. Včasih smo težave reševali z dialogom, danes se rešujejo z odvetniki!”

Ima šola dovolj avtoritete?

“Šola danes nima avtoritete, ki jo je imela svoje dni, vendar problem ni v tem. Avtoriteta šole je zgodovinsko temeljila na strahu in kaznovanjem – celo fizičnem! Te avtoritete si šola ne želi, žal pa je ni zamenjala avtoriteta,  ki bi temeljila na spoštovanju, za kar je pa v veliki meri kriva šola sama in pa kreatorji sistema, ki so namesto evolucijske vizije šole obtičali nekje v ideološko obarvani interpretaciji zgodovine!”