Sv. Nikolaj ali Miklavž velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov, ki ga povezujemo s tradicionalnim obdarovanjem otrok. Ne gre za izmišljeno osebo kot v primeru Božička ali Dedka Mraza, temveč za zgodovinsko osebnost, ki je dejansko obstajala. V 4. stoletju  je bil škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Rodil se je kot edinec, starša, ki dolgo časa nista mogla imeti otrok, sta mu po smrti zapustila lepo premoženje. Nikolaj ga je razdelil med reveže, sam pa postal redovnik. Znan je predvsem po svoji radodarnosti, dobroti in skrbi za reveže, s čimer je povezanih več legend. Najbolj znana je tista, ki govori, kako je pomagal obubožanemu sosedu, da je lahko poročil svoje tri hčere. Ker oče ni imel denarja, da bi jim zagotovil dostojno poroko, jih je nameraval poslati v javno hišo, kjer bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel mošnjo zlatnikov (oz. tri kepe zlata) in jim s tem zagotovil dostojno poroko. Poleg tega naj bi rešil mornarje nevarnosti na morju s tem, ko se je podal na krov, umiril vihar in ladjo varno pripeljal v pristanišče. Na daljavo pa je rešil še tri po nedolžnem obsojene na smrt, v sanjah se je namreč prikazal cesarju in prosil za njihovo pomilostitev.

V Koreni bo nocoj Miklavž obdaril od 70 do 80 otrok

Miklavža se še najbolj veselijo otroci, saj jih obišče na predvečer 6. decembra, ko sicer goduje. Da je njegovo izročilo v modernem svetu, ki v ospredje postavlja številne mitološke like, ki z našo kulturo nimajo prav veliko skupnega, potrebno ohranjati, so prepričani v župniji sv. Barbara v Koreni v občini Duplek. Tamkajšnji stalni diakon Janez Kurnik, ki je že sedmo leto tudi skrbnik župnije, je ob svojem prihodu v faro ponovno uvedel miklavževanje. “Vsako leto se nam pridruži več otrok, sedaj jih Miklavž obdaruje med 70 in 80, kar ni malo za tako majhen kraj. Krajani se radi odzovejo, otroci pa dobrega moža težko pričakujejo,” nam pove.

Danes ob 17. uri bo najprej v župnijski cerkvi v Koreni sveta maša, nato pa pride Miklavž, ki ga bodo spremljali angelčki, v ozadju bo tudi parkelj. “Po maši imajo otroci krajši program. Včasih odigrajo kakšno igrico ali kaj povedo, po pesmi pa pokličejo Miklavža. Ta potem vstopi pri zadnjih vratih, se sprehodi po cerkvi in nagovori otroke. Pove jim, da je prišel, ker ve, da tukaj živijo dobri ljudje in predvsem dobri otroci. Ker ve, da so bili skozi vse leto pridni, jih bo obdari. Miklavža vedno predstavimo kot dobrega moža, otrok s parkljem ne strašimo,” razloži Kurnik. Običajno otroci prejmejo kakšno knjigo, družabno igro, podobice sv. Miklavža, jabolka in sladkarije. Mlajši otroci, do tretjega, četrtega razreda osnovne šole, Miklavža doživljajo najbolj iskreno, saj se ne sprašujejo, kdo se skriva pod obleko. Ti tudi, kot pravi Kurnik, najbolj zavzeto molijo: “Spomnim, da je v lanskem letu Miklavž v cerkvi vprašal otroke, kdo bi znal zmoliti neko molitev. Takrat je pogumno vstala deklica, ki sicer še ni hodila v šolo, ter glasno in suvereno molila. Mama je bila nanjo zelo ponosna.”

Miklavževanje je del naše kulture

Tudi na tem področju prihaja do razlik med mestom in podeželjem. V manjših krajih, kot je Korena, verouk obiskuje velika večina otrok, izjema so priseljenci, ki niso vpeti v versko življenje in župnijo. V Koreni je navada, da  Miklavž obdari vse veroučence, pa tudi veliko malčkov iz vrtca. Njemu v tem tednu namenjajo pri verouku posebno pozornost. Ob tem Kurnik opozori na dejstvo, da nas Miklavž ravno zaradi tega, ker je svetnik, še toliko bolj nagovarja. To je v nedeljski pridigi ob farnem prazniku v Koreni omenil tudi nadškofov tajnik Jure Sojč. Dejal je, da o sv. Barbari ne bo govoril, saj o njej domačini vedo več kot sam, prav tako ni želel govoriti o svetništvu, saj ni svetnik, se pa, kot je dodal, trudi. “Torej, svetniki nas s svojim življenjem sami nagovarjajo,” pove Kurnik in doda, da je zelo pomembno, da ohranjamo tradicijo Miklavža, saj je miklavževanje del naše kulture, ne pa novodobni krampusi, hudički in druga bitja.

“Predvsem je pomembno, da otroke naučimo ceniti to, kar dobijo”

Janez Kurnik se spomni na svoje otroštvo in doživljanje sv. Miklavža. “V družini nas je bilo pet otrok, Miklavž nas je obdaril vsako leto. Že nekaj dni prej smo začeli s pripravami; kdo bo kje sedel, kaj bomo molili in podobno. Ko pa je končno prišel 5. december, smo najprej zaslišali parklja in njegovo verigo. Takrat smo hitro začeli moliti. Potem se je pojavil Miklavž, ki pa je bil vedno prijazen, običajno niti ni vstopil, stal je med vrati. Samo enkrat sem slišal, da nas bo, če ne bomo pridni, parkelj odvlekel v mlako. Spomnim se še, da nas je tisti večer mama poslala babici po mleko. Nihče si ni upal, potem pa je določila mene. Ko sem prišel tja, mi je stara mama dala denar in mi rekla, naj povem, da sem ga dobil od Miklavža.”

Samo enkrat sem slišal, da nas bo, če ne bomo pridni, parkelj odvlekel v mlako.

V tistih časih so bila darila skromna: pomaranče, jabolka, kasneje že čokoladice in svinčniki. Otroci so se vsega zelo razveselili, danes je drugače, saj darila dobivajo čez vse leto. Slovenci imamo namreč kar tri dobre decembrske može; poleg Miklavža še Božička in Dedka Mraza. Žal, kot pravi Kurnik, Miklavž iz družin, ki jim ni blizu vera, izginja, zato je pomembno, da ostali to tradicijo še toliko bolj ohranjajo. Predvsem pa je pomembno, da otroke naučimo ceniti to, kar dobijo. “Spomnim se zgodbe, ko je nek oče svojemu otroku nudil čisto vse. En dan pa mu je sin rekel: »Ati, samo roko mi daj». Ljudje se danes ne znamo ustaviti in dati prednost tistemu, kar je srčika družine.”

Miklavževanje v Koreni, 2022

Dodaten čar doživljanju Miklavža je v preteklosti dodala še decembrska debela snežna odeja. Po spominu našega sogovornika je največ snega zapadlo leta 1986, ko ga je bilo več kot meter.