Apanca je osamelec v Lormanju pri Lenartu, ki leži na stičišču osamelega Krasa in nekdanjega Panonskega morja z le 20 centimetri prsti, ostalo je skala. V preteklosti so tam žgali apno, od tod tudi ime apanca. Na tem območju je še danes veliko mlajšega apnenca. »Ob izkopu jame ob gradnji hiše smo ga veliko izkopali, nekaj smo ga kasneje uporabili za gradnjo škarp, nekaj pa zložili na kup, kjer je še danes na ogled,« nam je povedal Marko Šebart, ki živi na apanci. Pred dnevi smo ga obiskali in z njim spregovorili o liku, ki ga sam predstavlja – ovtarju.
Ovtar – varuh vinogradov pred tatovi
Ovtar, nekateri pravijo tudi houtar, nemško wachter je lik, poznan v osrednjih Slovenskih goricah, v vzhodnih obronkih Pohorja po severni meji do Radgonskih goric in do Ptuja. Gre za varuha, čuvaja goric iz 19. oziroma prve polovice 20. stoletja. To službo so ponavadi opravljali fantje, ki so bili brez virov dohodka. Bodisi so se obubožani vrnili iz Amerike ali po služenju vojaškega roka niso vedeli, kaj drugega bi počeli. Lahko so bili vaški reveži ali pa precej spoštovani ljudje.
To službo so ponavadi opravljali fantje, ki so bili brez virov dohodka.
»Ovtar je začel s službo okoli 15. avgusta. Kandidat za to funkcijo je šel od gospodarja do gospodarja in ko se je dogovoril za varovanje treh hektarov goric, se je odpravil do župana, ki je bil običajno tudi mestni sodnik, in tam zaprisegel kot ovtar. Nato je tri mesece kot uradna oseba živel v goricah in vinograde varoval pred tatovi. Del njegove opreme je bila ovtarska palica, ki je bila v občinski lasti, nosil pa jo je čez ramo kot puško. Služila je za obrambo ali napad, za lažjo nošnjo je imela jermen in na vrhu tudi konico. Ker so bili včasih vinogradi na kolju, torej precej nižje tlom kot sedaj, je bilo grozdje izpostavljeno kokošim. Zato so duhovniki na Marijin praznik razglasili, da morajo kmetje kokoši zapreti, da ne bodo kljuvale grozdja. Če se tega niso držali in so bile kokoši kljub temu v gorici, je ovtar naprej kmeta opozoril, nato pa je imel pravico kokoš nabosti na konico in jo odnesti. V primeru manjših tatvin grozdja je lahko ovtar tatu sam oglobil, če pa je šlo za večje kraje, pa je sledila prijava na žandarmerijo. Ponekod so tatu vklenili celo v pranger. Nekatere ovtarske palice so imele za nošnjo usnjene jermene, druge krdebače, lahko tudi bikovce, nekateri ovtarji pa so uporabljali zgolj bikovce (palice iz bikovega penisa),« je pojasnil Marko Šebart, vinogradnik, tajnik Društva vinogradnikov Lenart, vrsto let pa tudi ovtar osrednjih Slovenskih goric in tudi lokalni turistični vodnik.
V primeru manjših tatvin grozdja je lahko ovtar tatu sam oglobil, če pa je šlo za večje kraje, pa je sledila prijava na žandarmerijo. Ponekod so tatu vklenili celo v pranger.
Njegova uradna oprema, ki jo obleče vedno ko predstavlja lik ovtarja, je palica, štajerski škornji, klobuk in preprosta obleka. »Ta ni nič posebnega. Ker so ovtarji veliko časa preživeli na prostem, so nosili dežni plašč, v žepu pa so imeli žlico. Hodili so namreč od hiše do hiše, na tistem območju, kjer so čuvali vinograde, z žlico potrkali na vrata, prisedli k mizi in jedli z družinami iz skupne sklede. Mizo so vedno zapustili brez pozdrava. Ponekod pa so ovtarjem nastavljali štamprle (kozarčke z žganjem) in ko so bili ti prazni, se je štelo, da je tisto območje poštemplano,« je še razložil Marko Šebart.
Ker so ovtarji veliko časa preživeli na prostem, so nosili dežni plašč, v žepu pa so imeli žlico. Hodili so namreč od hiše do hiše, na tistem območju, kjer so čuvali vinograde, z žlico potrkali na vrata, prisedli k mizi in jedli z družinami iz skupne sklede.
Zanimiva je zgodba o ovtarju, ki je svoje delo opravljal nad Košaki: »Šlo je za starejšega ovtarja, ki ni mogel več teči, zato je imel psa. Ta je bil tako naučen, da je vsiljivce vedno prignal do svojega gospodarja. Po drugi strani pa je bil ovtar tudi velikokrat napaden in je v samoobrambi tudi koga ubil ali pa so celo ubili njega. V sodnih spisih najdemo podatek, da je ovtar za Kalvarijo pokončal dijaka, ki je kradel grozdje. V tistih časih, po prvi svetovni vojni, so imeli ovtarji tudi puške prednjače (forlodarce), namesto šiber pa so uporabljali svinjske ščetine ali kameno sol, kar je povzročalo hude infekcije in gnojne rane.«
Dodajmo, da je za svoje delo ovtar od gospodarjev prejemal tudi plačilo, ki pa je bilo velikokrat odvisno tudi od tega, koliko tatov je zasačil in privedel pred gospodarja. V primeru, da je ovtar pri kraji zalotil otroka, so za njegovo dejanje odgovarjali starši. »Če je otrok kaj ukradel, ga je ovtar naprej pretepel, mu vzel kos oblačila in njegovega očeta poklical na račun. Otrok je bil potem ponavadi doma še enkrat tepen.«
Na območju Slovenskih goric je aktivnih šest ovtarjev, nekateri so imenovani, drugi samooklicani
Srečanje ovtarjev
Na območju Slovenskih goric je trenutno šest ovtarjev; Samo Tuš Korl na območju Gornje Radgone, Alojz Jenuš – Slavek, varuh mariborske Stare trte, meransko-limbuški ovtar Dušan Javnik, na območju Benedikta deluje Janez Žižek – “trikralovski ovtar”, častni ovtar iz Cerkvenjaka Rudi Druzovič in naš sogovornik Marko Šebart, ki pokriva občino Lenart.
Nekatere imenujejo vinogradniška društva, mene je imenoval lenarški župan mag. Janez Kramberger. Moj uradni naziv je Ovtar, varuh Slovenskih goric.
Šebart je imenovan ovtar, nekateri so samooklicani. »Nekatere imenujejo vinogradniška društva, mene je imenoval lenarški župan mag. Janez Kramberger. Moj uradni naziv je Ovtar, varuh Slovenskih goric. Prvi tukajšnji ovtar je bil Dejan Kramberger, jaz pa sem listino o imenovanju prejel pred deseti leti in od takrat opravljam to funkcijo. Povabijo me na razne lokalne prireditve, povezane z vinogradništvom, velikokrat se odzovem tudi vabilu sosednjih vinogradniških društev. Ovtar je-avtohtoni lik, ki predstavlja našo kulturno dediščino, nekoliko pa je namenjen tudi trženju, podobno kot vinske kraljice.«
Na Hrvaškem in v Srbiji ga imenujejo pudar – gre za varuha vinogradov, poljar je varuh polj in lugar – varuh gozdov (od tod izvira izraz logar).
Zanimiv je podatek, da je lik ovtarja znan tudi izven naših meja. »Na Hrvaškem in v Srbiji ga imenujejo pudar – gre za varuha vinogradov, poljar je varuh polj in lugar – varuh gozdov (od tod izvira izraz logar). Nekateri so nosili celo posebne značke Javna straža, podobno kot jih imajo zdaj lovski čuvaji, imeli pa so jih tudi logarji.«
Lenarški vinogradniki lani kljub epidemiji izvedli veliko dogodkov
V lanskem letu je Društvo vinogradnikov Lenart kljub epidemiji uspelo izvesti dve tretjini načrtovanih dogodkov, kar v praksi pomeni 26 prireditev. Večjih dogodkov, zaradi prepovedi druženja, ni bilo, so pa denimo opravili rez in trgatev vrtčevskih brajd in trt v ovtarjevem krožišču v Lenartu, dvig klopotca ob preši v krožišču ob Poleni, ekskurzijo, razne pogostitve, … Želeli so izvesti tudi Festival rizlinga in gibance, v okviru katerega je bila izvedena le fotografska razstava v občinski avli v Lenartu, ostalega zaradi omejitev niso mogli realizirati.
Utrinek s fotografske razstave 2020 na temo vinogradništva
»V letošnjem letu med drugim 20. aprila načrtujemo meddruštveno ocenjevanje vin, na katerem sodeluje tudi do 13 različnih društev, tudi iz Maribora, sosednje Hrvaške, … » pravi Marko Šebart.
Marko Šebart: Letos prvič pridelujemo tudi penino
Ob stanovanjski hiši v Lormanju, nedaleč od domačije svojih starih staršev, Marko Šebart ureja novo vinsko klet, razstavišče in degustacijsko sobo, ki bo namenjena trženju vin, družinski vinograd pa ima v bližnji Strmi Gori. Spodnja Voličina – Strma gora, kjer imajo Šebarti gorice, je tudi najvzhodnejši slovenski Kras, kjer se nahajajo tudi uvale in vrtače, dve manjši kraški jami in brezno. »Imam nekaj več kot hektar vinograda, tako da spadam med manjše vinogradnike. Letno pridelam od šest do deset tisoč litrov vina sort rumeni muškat, sauvignion, laški rizling, chardonnay in cabernet sauvignon. Odločamo se tudi za pozne trgatve in izbore, letos pa prvič pridelujemo tudi penino. Zanjo se uporabljajo sorte z več kisline, mi smo izbrali chardonnay. Nekaj znanja s tega področja sem pridobil v času, ko sem bil zaposlen v mariborskem Vinagu. Naša penina je proizvedena po klasični metodi s postopkom rahlega obračanja in stresanja steklenic.«
Letno pridelam od šest do deset tisoč litrov vina sort rumeni muškat, sauvignion, laški rizling, chardonnay in cabernet sauvignon. Odločamo se tudi za pozne trgatve in izbore, letos pa prvič pridelujemo tudi penino.
Da Šebart dela dobro se kaže tudi v tem, da so njegova vina že trikrat izbrali kot županova vina v okviru Kmetijsko obrtniškega sejma Kos. Na tem izboru lahko sodelujejo le pridelovalci z območja občine Lenart, izbrano vino pa se uporablja v protokolarne namene. »Večinoma imamo najboljše rezultate s sauvignionom, s katerim je moj oče Anton, ki je v naši družini kot diplomirani inženir agronomije začel s sodobnim vinogradništvom, v okviru ocenjevanj na Kmetijsko živilskem sejmu v Gornji Radgoni dosegel naziv slovenskega šampiona. Oče je v vinogradu, ki ga imamo v družinski lasti od 1873 leta in ki smo ga lani obnovili, na novo zasadil trto pred 45 leti. Zdaj imamo tam sauvignion in cabernet sauvignon, pred tem pa je bila struktura trt bolj mešana.«
Večinoma imamo najboljše rezultate s sauvignionom, s katerim je moj oče Anton, ki je v naši družini kot diplomirani inženir agronomije začel s sodobnim vinogradništvom, v okviru ocenjevanj na Kmetijsko živilskem sejmu v Gornji Radgoni dosegel naziv slovenskega šampiona.
Sicer pa je Vinogradništvo Šebart znano tudi po nekoliko bolj sladkih vinih: »Prodamo približno tretjino slajših vin, ki jih pogosto, ker jih sami nimajo, kupijo tudi Avstrijci,« pove naš sogovornik.
Marko Šebart že vrsto let zbira vinogradniške eksponate
Naš sogovornik je znan po tem, da že vrsto let zbira vinogradniške eksponate, med drugim ima tudi edini poznani posnetek ovtarja, ki je nastal okoli leta 1952. »Na fotografiji je zdaj že pokojni Ivan Sinič starejši z Zgornje Velke, ki je po vrnitvi iz vojske vrsto let opravljal delo ovtarja.«
Marko nam pokaže tudi več starejših eksponatov vinogradniških škarij in tako imenovani vinjek ali fouč (kljunasti nož), s katerim so vinogradniki še preden so se pojavile škarje obrezovali vinsko trto in opravljali še drugo vinogradniško delo. Del njegove zbirke so tudi viničarske knjižice in ostala literatura iz različnih obdobij, žvepljalniki, čepi štefanov, …
Ovtar je tudi v lenarškem krožišču, pri Johanezovi trti v Cerkvenjaku, v imenu turističnega društva v Jarenini, …
Omenimo, da je Občina Lenart na vpadnici iz benediške smeri, v krožišču, zgrajenem leta 2001, postavila skulpturo ovtarja, katere avtor je Daniel Vrečič iz Svete Trojice. V omenjenem krožišču je tudi nasad vinske trte za katero skrbi domače društvo vinogradnikov. Ovtar je v skalo vklesan tudi v Cerkvenjaku, in sicer v neposredni bližini potomke Stare trte, ki so jo poimenovali Johanezova trta. Gre za delo umetnika Iva Lorenčiča Lorena. V Jarenini je po ovtarju poimenovano turistično društvo, v okviru Razvojne agencije Slovenske gorice deluje društvo za razvoj podeželja Las Ovtar Slovenskih goric, po tem liku pa je poimenovan tudi mesečni časopis osrednjih Slovenskih goric – Ovtarjeve novice.
Trgatev v ovtarjevem krožišču/2019
