Državni most čez Dravo, ki ga Mariborčani in Mariborčanke danes poznajo kot Stari most, po katerem poteka ena najpomembnejših prometnih povezav, je bil v preteklosti tudi pomembna povezava v Avstro-Ogrski ter državna cesta med Dunajem in Trstom. Prvotno je služil kot nadomestilo za nižji leseni most, ki je stal nekoliko zahodneje.

Štajerska prestolnica ostala skoraj brez znamenitega mostu

Po načrtih dunajskega arhitekta Eugena Fassbenderja so most gradili v letih 1909-1913.  Letos pa bo mojstrovina, ki povezuje levi in desni breg Drave, praznovala svojo 110 obletnico otvoritve. A štajerska prestolnica bi ostala skoraj brez mostu, ki ga poznajo po celi Sloveniji. 1844 je bilo namreč malo upanja, da bo projekt izpeljan, saj je primanjkovalo denarja. Poleg tega je prevladovalo prepričanje, da gradnja mostu ne bi bila upravičena, saj je za trgovino zadoščala železnica, ki je bila speljana od Dunaja do Trsta.

Foto: Kamra.si

Z leti je število prebivalcev v štajerski prestolnici naraslo, jeseni 1903 pa je narasla Drava odnesla leseni most v Radljah ob Dravi. Poplave pa so ogrozile tudi most v Mariboru, kar je pripeljalo do končnega sklepa o izgradnji novega cestnega mostu, ki pa naj bi bil višji in širši, brez strmega dovoza. Taka konstrukcija bi ustrezala predvsem vedno večjemu prometu, ki se je vedno znova pojavlja, saj je tudi število prebivalcev naraščalo.

Stari most je imenovan tudi Franc Jožefov, Dravski ali Državni most.

Obstoj mostu je tesno povezan z Dravo in preostalimi mostovi na njej. Otvoritev povezave obeh bregov sega v leto 1913, natančneje v popoldanski čas 23. avgusta. Otvoritve se je udeležil tudi nadvojvoda Friderik.

Foto: Kamra.si

Gradnja mostu je vplivala na podobno mesta

Preden se je gradnja mostu začela, so podjetja, ki so sodelovala pri projektu, morala podreti stare hiše v bližini. Poleg tega so še pregledali tla in ugotovili, da so v veliki meri sestavljena iz peska in gramoza. Gradnja pa je pomembno vplivala na celotno podobo Glavnega trga, ki so ga z rušitvijo nekaterih stavb na vzhodnem delu precej razširili. Danes je ta del spet bolj pozidan.

Glavni material za gradnjo mostu je bil beton, železo in kamen. Tako so izvajalci tega velikega projekta za vezavo peska in gramoza porabili 289 vagonov cementa. Iz železa je bila narejena nosilna konstrukcija mostu, zanjo so porabili 965 ton železa, dodatnih 130 ton pa še za kesone, ki se skrivajo na dnu rečnega korita.

Stroški čiste gradnje so znašali 2.200 kron, ki jih je v celoti pokrila država. Poleg tega je bilo namenjenih še 640.000 kron za nakup zemljišča. Ta strošek sta si razdelila država in občina.

Najmogočnejši most v stari Avstro-Ogrski

Glavni most je v času po dograditvi veljal za enega največjih in najlepših v stari Avstro-Ogrski. Po več kot 100 letih pa velja še danes za enega izmed oblikovno najbolj dodelanih mostov v Sloveniji in ključen primer inženirske arhitekture zgodnjega 20. stoletja na Slovenskem.

Po prvotnem načrtu naj bi most zgradili v podaljšku današnje Ulice slovenske osamosvojitve, toda tam je takrat že stal slovenski Narodni dom. Za nemške nacionaliste pa je bilo nesprejemljivo, da bi si za Avstro-Ogrsko tako pomemben novi most delil neposredno soseščino s pred kratkim zgrajenim simbolom slovenstva, zato so za lokacijo novega mostu določili Glavni trg in na trgu ob novem mostu zgradili še Theresienhof, ki je potem v Mariboru veljal za simbol nemštva. Ta lokacija mostu, ki so jo izbrali mimo arhitekturne in urbanistične logike, pa je uničila tradicionalno podobo mariborskega Glavnega trga in vse do danes predstavlja poseben problem za mariborsko prometno ureditev.

Most so porušili in tako preprečili prodor nemških okupatorjev

Da bi otežila prodor nemške okupacijske vojske v notranjost Dravske banovine, je vojska Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 ob izbruhu aprilske vojne Državni most porušila. Kot je zapisano v katalogu, ki ga je Pokrajinski arhiv Maribor izdal ob 100. obletnici mostu, so slednjega 7. aprila 1941. “Nemci so zelo hitro ob porušenem mostu zgradili pontonski most. Glavni most so kasneje popravili in pri tem odstranili nekatere arhitektonske okraske,” so zapisali.

Bombardiranje Maribora ob koncu druge svetovne vojne pa je mostu prizaneslo. Kmalu po vojni je most postal neprimeren za promet. Zaradi zastojev, ki so jih povzročali vprežni vozovi, so bili le-ti prepovedani. V letih svojega obstoja je bila ta prelepa konstrukcija večkrat prenovljena.

Most si je z leti pridobil tudi tragičen sloves

Stari most v Mariboru je gotovo simbol in zaščitni znak štajerske prestolnice. Žal pa se ga drži tudi žalosten sloves, saj so prav na tem mestu mnogi končali ali skušali končati svoje življenje. Zgodovina priča o prvi tragediji že nekaj dni po slavnostnem odprtju.

Zadnja poročanja o tragediji, ki se je zgodila na Starem mostu segajo v leto 2020. Takrat so bilo na PU Maribor obveščeni, da je 8. maja 2020 ob 19.35 je občan sporočil, da mu je neznani moški izročil osebne predmete, povedal, da bo skočil v reko Dravo, nato pa je stekel na Stari most, od koder je skočil v reko. “Ker oseba ni bila najdena, je bilo sproženih več reševalnih akcij. Truplo pokojnega je bilo najdeno 6. junija 2020 ob 14.15 v reki Dravi pri trgovskem centru Europark.”

Nekateri, ki so si skušali vzeti življenje, so bili rešeni, drugi žal ne, prav tako nekaterih trupel niso nikoli našli. Tak primer se je zgodil 29. maj 1935, takrat je v Dravo skočil 17-letni moški. Kljub iskalni akaciji, ki je takrat stekla, mladeniča niso našli.

Več si lahko o temni zgodovini lahko preberete na naslednji povezavi.

Imate doma stare fotografije Starega mostu?

Ob visoki obletnici, ki jo obeležuje Stari most, pripravljajo v Pokrajinskem arhivu Maribor razstavo dokumentov in fotografij iz tistega časa, ki pričajo o gradnji tega mostu. “Imamo pa tudi eno prošnjo oz. vabilo k sodelovanju. Če doma hranite kakšno novejšo fotografijo ali razglednico, bomo zelo veseli, če nam jo za razstavo dovolite skenirati in objaviti. Za nas je seveda “novo” vse od 2. svetovne vojne pa do včeraj, tako so dobrodošle vse fotografije. Javite se v komentar ali pošljite sporočilo (najbolje na e-pošto: [email protected]) in se dogovorimo,” sporočajo iz pokrajinskega arhiva.