Upokojenci po navadi pravijo, da nikoli nimajo dovolj časa. To ne drži za Marijo Budja, dolgoletno benediško frizerko, ki od lanskega maja naprej, ko se je upokojila, v frizerski salon, ki ga zdaj vodi njena hči Tjaša Petek, prihaja zgolj takrat, ko jo potrebujejo. Marija je odraščala v Ženjaku, po končani osnovni šoli v Benediktu se je vpisala na frizersko šolo v Maribor. Pove, da je nekaj zaslug za to imel njen dedek po mamini strani, ki je bil v tistih časih domači frizer, predvsem za moške. Sicer pa se je Marija kot otrok, medtem ko je pasla živino, zelo rada igrala z laski, ki so rasli na koruznih storžih. Česala jih je, pletla kitke in oblikovala frizure. Ko je svojo poklicno željo zaupala staršem, doma nad tem niso bili preveč navdušeni, saj so želeli, da ostane na kmetiji. »Po dveh letih sta se starša omehčala in lahko sem izpolnila svoje sanje. Teoretično znanje sem nabirala v šoli, praktično pa pri mojstrici Milenki Ivnik v Lenartu, kjer so mi starši poiskali vajeniško mesto. Delo mi je šlo zelo dobro od rok.«
Leta 1992 je v Ženjaku odprla frizerski salon
Prvo zaposlitev je Marija našla pri znani frizerki Fridi Karba v Radencih. V salonu, ki je bil v hotelu Radin, je kot pomočnica delala štiri leta, v tem času pa se je ogromno naučila, saj je frizirala veliko različnih ljudi, ki so prihajali v tamkajšnje zdravilišče. Opravila je še dodatno izobraževanje v Ljubljani. »Ker sem v službi preživela ves dan in ker je mi je precej časa vzela vožnja z avtobusom do Radencev, sem, da bi lahko bila več časa s hčerko Barbaro, dala odpoved in se zaposlila v obratu tovarne Peko v Benediktu.«
Družinski kolektiv se je po 15 letih preselil v Benedikt
Po končani drugi porodniški leta 1992 se je odločila, da na svojem domu v Ženjaku odpre frizerski salon. To so bili časi, ko so se ženske začele vse bolj urejati, takšnega salona pa v Benediktu še ni bilo. K odločitvi, da ga odpre, sta jo med drugimi nagovarjala mož Milan in nekdanji benediški župan Milan Gumzar. »Mož Milan, ki je po poklicu zidar, je k hiši zgradil prizidek, v katerem sva uredila salon.« Marija, ki se je v tistem času dodatno izobraževala ter opravila pedagoško-andragoški in mojstrski izpit, je sprva frizirala sama, nakar je zaposlila pomočnico Natašo Rihter. Kmalu se je ekipi pridružila Simona Mlasko, zdaj poročena Polič, ki ji je Marija botra, za frizerski poklic pa sta se izučili tudi Marijini hčerki Barbara in Tjaša. Ker kmalu za družinski kolektiv v salonu v Ženjaku ni bilo več dovolj prostora, sta Marija in Milan začela z gradnjo hiše v centru Benedikta, v njej pa sta leta 2007 uredila večji in modernejši salon. Danes se uradno imenuje Lepotni salon Benedikt, polovica prostorov je namenjena frizerski delavnici, druga polovica kozmetični. Slednjo vodi Marijina hči Barbara Lasbaher, ki je ob delu zaključila kozmetično šolo v Ljubljani.
Marija Budja in hčerka Tjaša Petek
Marija pove, da je ob selitvi dejavnosti v Benedikt uspela obdržati dotedanje stranke, pridobila pa je tudi precej novih. S kolektivom je bila vedno zadovoljna, vsak zna opravljati svoje delo, ko pa je potrebno, pa stopijo skupaj in si pomagajo. Ves čas pa veliko poudarka namenjajo izobraževanju in se udeležujejo seminarjev.
Kako pa je s trenutnimi trendi v frizerstvu? »Znova se vračajo trajne, ki so bile popularne pred desetimi leti, zelo priljubljeni so naravni toni barv, pogumni pa se odločajo tudi za žive barve. Ljudje od blizu in daleč k nam prihajajo pogosteje kot nekoč, imamo tudi stranke, ki se vračajo vsak teden. Moški se v največji meri odločajo za krajše frizure, vse več mladih fantov pa za kodranje las.«
Zdaj je najraje doma
V času, ko je svoj poklic opravljala v Ženjaku, je imela zelo nedefiniran delovni čas, ker še ni bilo toliko telefonov, tudi ni bilo vnaprejšnjega naročanja. V Benediktu se je to spremenilo, tako da je uspela potegniti ločnico med poslom in zasebnim življenjem. V vseh 40 letih je delo opravljala z veseljem, nikoli ji ni bilo težko vzeti škarij in glavnika v roke. »Prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic, saj ga res opravljam z dušo in telesom.« Zato tudi sedaj, ko je uradno upokojena, ekipi, če je to potrebno, z veseljem priskoči na pomoč, vso skrb za vodenje salona pa je predala hčerki Tjaši. »Za upokojitev sem se odločila zaradi tega, ker sem se s tem razbremenila odgovornosti, nimam pa tudi več napornega in stresnega življenja,« nam pove Marija. Doda, da za kolektiv še vedno, tako kot prej, ob delavnikih skuha kosilo, sicer pa je prevzela prevoze vnukov. Bineta je potrebno zapeljati iz vrtca, Ajdo kdaj iz šole, Nežo in Klaro pa v baletno in glasbeno šolo. »Zelo rada imam krajše izlete, velikokrat peš ali s kolesom, nisem pa za dolga potovanja. Vsako jutro se odpravim na sprehod, najraje pa sem doma,« zaključi naša sogovornica.
