Na nedavnem 18. kongresu Gasilske zveze Slovenije v Žalcu je visoko priznanje, Kipec gasilca, prejel Jožef Maurič, dolgoletni predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Benedikt. Od leta 2017 naprej, ko je uradno predal vse vodstvene posle, je častni predsednik benediških gasilcev, deloval je tudi v Gasilski zvezi Lenart. Gre za trenutno najvišje gasilsko priznanje med živečimi gasilci na območju lenarške gasilske zveze. V preteklosti sta priznanji Matevža Haceta, ki sta po pomembnosti še nekoliko višji, prejela zdaj že pokojna Roman Muršec in Stanislav Šteinbauer.
Gasilcem se je pridružil leta 1965 in po osmih letih postal njihov predsednik
Jožef Maurič je rojeni Benedičan. Ima še tri sestre. Po končani osnovni šoli se je vpisal na srednjo elektro šolo, kmalu opravil izpit za traktorista in se za tri leta zaposlil v Agrokombinatu Lenart. Nato je moral na služenje vojaškega roka, po vrnitvi iz vojske je bil za krajši čas zaposlen v Kolonialah, kasneje v Špedtransu Maribor. Upokojitev je dočakal v Mariborski livarni, kjer je dolga leta delal kot brusilec. Leta 1965 se je kot 17-letni fant vključil v Prostovoljno gasilsko društvo Benedikt. “Že pred tem sem se s sošolci veliko gibal okoli gasilcev. Predvsem nas je zanimala tedanja edina društvena motorna brizgalna, ki so jo gasilci večkrat zaganjali, včasih tudi neuspešno,” nam pove Maurič. Po uvajanju je hitro postal operativni gasilec, ko pa se je vrnil s služenja vojaškega roka, ga je vodstvo društva, ker je v njem videlo potencial, napotilo na tečaj za podčastnika. Tega je uspešno opravil in leta 1973 postal predsednik PGD Benedikt. Ta položaj je prevzel od Stanka Harla. Na mestu predsednika benediških gasilcev je nato ostal dolgih 29 let, vmes je bil tri leta društveni poveljnik.
V času njegovega mandata so kupili pet vozil in zgradili gasilski dom
V času, ko je naš sogovornik prevzel vodenje gasilskega društva, v Benediktu še ni bilo gasilskega doma. Na mestu sedanjega objekta je bilo tako imenovano orodišče, v katerem so gasilci hranili osnovno orodje. Tudi avtomobila še niso imeli, so pa nekaj časa uporabljali voz, na katerem je bila nameščena motorna brizgalna, ki so jo sprva vlekli konji, kasneje traktor. “Do prvega vozila smo prišli leta 1967. Šlo je za TAM-ov prototip 2000, orodno vozilo z najnujnejšo opremo, ki smo ga uporabljali tudi za prevoz gasilske desetine. Kupili smo ga z izkupičkom od prodanih vstopnic tedanjega kulturno-umetniškega društva, ki je bilo v tistem času zelo dejavno. Takrat sem kot gasilec sodeloval pri izvedbi znamenitega odrskega dela Miklova Zala, s katerim smo želi uspehe širom Slovenskih goric.” Ker so želeli vozni park še izboljšati, so kmalu zatem, v 80. letih, kupili nekoliko sodobnejši kombi, TAM 2001. Sredstva zanj so prav tako zagotovili z nabirkami in veselicami. “Takratna krajevna skupnost ni imela denarja, da bi nam kaj veliko pomagala. Morali smo se znajti sami,” doda Maurič. Prvo avtocisterno, TAM 5500, so benediški gasilci nabavili 1984. leta. Z njo so lahko prevažali pet tisoč litrov vode. Vozilo je imelo pogon na vsa štiri kolesa, za tiste čase je bilo dokaj sodobno, zato so jim ga številna sosednja društva zavidala. Potem ko so avtocisterno po več letih uporabe prodali, so leta 2002 kupili vozilo, ki ga uporabljajo še danes. Gre za avtocisterno Mercedes-Benz Atego s 3000-litrskim rezervoarjem za vodo. Po Mauričevih besedah zdaj stremijo k temu, da bi v doglednem času prišli do nove avtocisterne. So pa leta 2019 v garažo postavili novo vozilo za prevoz moštva.
Leta 1973 so z zbiranjem lesa in denarja za gradbeni material začeli s pripravami na širitev gasilskega doma. Leto kasneje se je začela gradnja, večino dela (izkop, zidanje, ometi, inštalacije, …) so gasilci opravili sami. Leta 1977 je kraj pridobil domala novi gasilski dom z veliko dvorano, kuhinjo in sanitarijami v nadstropju stavbe. Zadnja leta pa razmišljajo o novogradnji gasilskega doma. Ker je obstoječi objekt umeščen na prostorsko omejeno lokacijo, dozidava ni mogoča. So pa na območju industrijske cone gasilci že odkupili 65 arov veliko zemljišče, na katerem načrtujejo gradnjo večjega gasilskega doma s petimi garažami.
Z gasilskih tekmovanj so prinesli več kot 400 pokalov
V času Mauričevega predsedovanja gasilskemu društvu je na Osnovni šoli Benedikt deloval močan gasilski krožek. Tedanja ravnateljica Vida Šavli je imela za gasilstvo velik posluh, na osnovi krožka so izvajali tudi gasilska tekmovanja za zlato, srebrno in bronasto značko pionirja gasilca. Člani društva pa so v času njegovega vodenja sodelovali na številnih občinskih, regijskih in državnih tekmovanjih in v gasilski dom prinesli približno 400 pokalov in pisnih priznanj. Nabavili so tudi veliko osebne zaščitne opreme. Povezali so se s PGD Kamniška Bistrica, s katerimi na osnovni listine o prijateljstvu in sodelovanju sodelujejo že skoraj 30 let.
Reševali so pašne živali, iskali podpornega člana na Plitvičkih jezerih in se z gasilskim vozom odpeljali na Sveto Ano
Ker je Jožef Maurič deloval tudi v operativi, je z nami delil še kakšno zgodbo z intervencij. Pravi, da so večino požarov v tistem času povzročile strele, posledično pa so goreli hlevi in hiše. Večkrat je prišlo tudi do samovžigov, saj so kmetje pod podstreho pospravljali napol posušeno krmo ali slamo. Takšen primer se je zgodil v Trotkovi. Pri prometnih nesrečah so benediški gasilci v tistem času posredovali manj kot danes, če pa že, so bolj usmerjali promet. Vse ostalo so prevzemali njihovi kolegi iz Maribora. So pa pogosto reševali pašne živali, ki so padle v kakšen potok ali mlako. “Spomnim se intervencije v Trsteniku, kjer sta kravi padli v gnojno jamo. Gasilci smo morali dobesedno plavati po tisti jami, da smo lahko živali navezali in ju rešili.” Poklicali so jih tudi v primeru samomorov. Mauriča se spominja primera, ko je 20-letno dekle skočilo v skoraj 30 metrov globok studenec. Ker niso imeli dolge lestve, so zvezali več kratkih, nakar je eden izmed gasilcev popil šilce žganja in se z vrvjo odpravil v studenec.
Marsikaj nepričakovanega se je zgodilo tudi na številnih gasilskih izletih. Ko so se denimo z avtobusom odpravili na Plitvička jezera, je z njimi potoval tudi eden izmed podpornih članov. “Kmalu smo ugotovili, da ga ni več med nami. Iskali smo ga po dolgem in počez, z njim je potovala tudi žena, ki pa se z njegovim izginotjem ni kaj veliko obremenjevala. Ker ga nismo našli, smo se odpravili na policijsko postajo v Plitvicah. Tam nam je dežurni policist povedal, naj se ne sekiramo, ker se to zgodi večkrat, in naj nadaljujemo z ogledom njihovega čudovitega nacionalnega parka. Dodal je še, da bo izgubljeni možakar doma prej, kot bomo mi. In to se je dejansko zgodilo. Kasneje smo izvedeli, da je šel v Plitvicah na avtobus, se odpeljal do Karlovca, od tam v Ljubljano in potem do Benedikta,” se spominja Maurič. Zgodba ima še nadaljevanje. Ko so se vozili domov, je avtobusu zmanjkalo goriva. “Ni nam preostalo drugega, kot da sva šla s poveljnikom Rajterjem sredi deževne noči v Beli krajini na slepo iskat nafto. Po dolgem iskanju sva prišla do kmeta, ki nama je prijazno dal deset litrov goriva, da smo se lahko pripeljali domov.” Še ena anekdota je povezana z gasilskim vozom. Tega je Maurič kot mladi traktorist pripel na Agrokombinatov traktor, naložil še gasilce, nakar so se odpeljali na gasilsko tekmovanje do bližnje Svete Ane. “Med potjo je bilo kot v kakšnem filmu. Vsi so nas občudovali, saj smo bili edini z gasilskim vozom in traktorjem.”
Za svoje delo je prejel številna priznanja
Ob omenjenem skoraj 30-letnem predsednikovanju Prostovoljnemu gasilskemu društvu Benedikt je bil Jožef Maurič v času svojega mandata tudi član upravnega odbora Gasilske zveze Lenart, v enem mandatnem obdobju je bil podpoveljnik zveze, pa tudi predsednik komisije za delo s članicami. Kar 24 let je bil občinski svetnik, znan je tudi po poslovilnih govorih na pogrebih. Doslej je prejel že številna priznanja; regijsko priznanje tretje stopnje, priznanje Gasilske zveze Lenart prve stopnje, odlikovanji Gasilske zveze Slovenije (prve stopnje, za posebne zasluge), zlati grb občine Benedikt (2018) za 20-letno delo v občinskem svetu in za delo v gasilstvu in ostalih organizacijah v kraju, priznanje in nagrado za 60-krat darovano kri. Temu je zdaj dodal še Kipec gasilca, še višje priznanje Gasilske zveze Slovenije, ki spada v skupino priznanj Matevža Haceta. Kipec gasilca je prejel za izjemne zasluge, pomembne za razvoj ter napredek gasilske organizacije in požarnega varstva v Republiki Sloveniji.
Jožef Maurič, ki skupaj z ženo Eriko živi na Slatinski cesti v občini Benedikt, kjer sta že pred leti kupila parcelo, je v gasilstvo vpel celotno družino. Poleg žene, ki je gasilska veteranka, tudi hčerki Jelko in Jožico ter že pokojnega sina Dušana. V gasilskih vrstah so tudi dve vnukinji in dva vnuka.