Cerkvenjak se ponaša z izjemnim slikarjem, kiparjem in umetniškim fotografom Ivom Lorenčičem – Lorenom. Že vse življenje živi le od likovnega ustvarjanja, kar je prava redkost. Pa ne v kakšnem velikem mestu, temveč v majhni cerkvenjaški vasici Brengova. Njegove slike in skulpture danes krasijo številne domove, trge in druge javne površine. Kot pravi, je bilo njegovo življenje in delo precej trdo. Preživljanje z umetniškim ustvarjanjem ima mnoge prednosti in predstavlja določen privilegij, saj človeku zagotavlja svobodo in neodvisnost. Po drugi strani pa je težko in nehvaležno. Kdor se je z umetniškim ustvarjanjem sposoben preživljati v ruralnem okolju, daleč od finančnih jasli države, pa je dvakratni umetnik.

Žilico za slikanje je pokazal že v otroških letih

Rodil se je 16. decembra leta 1949 kot, tako večkrat pove, nezakonski otrok, kar je zaznamovalo njegova otroška in kasnejša leta. Odraščal je ob mami in stari mami v majhni hiški s 60 ari ohišnice, ki sta jo kupila stara starša po mamini strani. Mama, ki je delala kot poljedelska delavka v Agrokombinatu, ni veliko zaslužila. Večkrat ga je jemala s seboj na delo na poljih. Ivo, ki je osnovno šolo obiskoval v Cerkvenjaku, je svojo žilico za slikanje pokazal že zelo zgodaj. Že v prvem razredu je portret Prešerna naslikal tako imenitno, da je bila to prava senzacija na šoli. Likovno je pod mentorskim vodstvom arheologa, kulturnega delavca in likovnega pedagoga Vlada Lorberja začel ustvarjati že v osnovni šoli. Ko jo je zaključil, je šel v uk zasebnemu fotografu Mirko Brumnu v Lenart in kot fotografski vajenec fotografiral rojstva, poroke, pogrebe, … S finančno pomočjo Brumna se je nato vpisal v Center strokovnih šol v Ljubljani – fotografski oddelek, kjer se je izšolal za poklicnega fotografa, nakar je odšel v JLA v Niš in Zrenjanin. Po vrnitvi se je kot mlad fant odpravil v tedaj obljubljeno deželo Nemčijo kot sezonski delavec za težaška dela. Ker ga je ves čas vleklo k fotografskemu in likovnemu ustvarjanju, se je po dveh letih vrnil v Slovenske gorice. Kmalu je postal samostojni podjetnik – fotograf, v Svetem Juriju ob Ščavnici odprl svoj prvi atelje, nato si je našel manjšo galerijo v Lenartu in začel delati kot svoboden slikar s statusom samozaposlenega v kulturi. Status, ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo, si je pridobil s svojimi uspehi in dosežki na slikarskem področju in področju umetniške fotografije. Pri tem je bilo odločilno mnenje likovnih strokovnjakov, še zlasti ga je visoko cenil že pokojni imetniški fotograf in pedagog na Pedagoški akademiji Univerze v Mariboru ter dolgoletni predsednik Foto kluba Maribor Bogo Čerin. Pri njem se je Lorenčič dodatno usposobil za akt fotografijo.

Ivo nam pove, da se je kot samostojni umetnik težko prebijal skozi življenje, saj je moral vsak mesec plačati več prispevkov in davkov, kot mu je uspelo s prodajo slik zaslužiti na trgu. Zato je kmalu tudi zabredel v finančne težave, vendar si je, kot še pravi, takšno življenje izbral sam, saj se je odločil živeti svobodno in za svojo umetnost. “Rodil sem se za biti, ne za imeti.”

Njegova dela so si ogledali tudi nekateri eminentni ljudje

Svojo prvo samostojno slikarsko razstavo je imel leta 1973 v rojstnem kraju, tej pa so sledile številne druge, tudi v tujini (Avstrija, Nemčija, Švica, Liechtenstein, Rusija, Hrvaška, Španija, …) Sicer se ponaša z več kot 2.500 slikami, nekaj tisoč umetniškimi fotografijami in več kot 300 stenskimi poslikavami in reliefi. Njegove številne razstave, kot pravi, jih od 200 naprej več ne šteje, so bile deležne obiskov najvišjih državniških ravni.  “Predvsem mi je v spominu ostala ena izmed razstav, ki sem jo imel v takratnem Vidmu ob Ščavnici, danes je to Sveti Jurij ob Ščavnici.V tamkajšnji stari osnovni šoli sem si uredil prostore galerije, foto ateljeja in ateljeja za slikanje.Ob 90-letnici rojstva domačina Edvarda Kocbeka sem posvetil ta dogodek prav njemu. Pri tem je zanimivo, da je bil zaznamovan na državni ravni. Bil sem namreč prijetno presenečen, ko so se na moji razstavi pojavili visoki eminentni gostje, kot npr. Milan Kučan s soprogo Štefko, dr. France Bučar s soprogo, domači in naslovni mariborski škof dr. Vekoslav Grmič in drugi,” nam pove vedno dobro razpoložen Ivo.

“Drugo veliko presenečenje sem doživel, ko sem samostojno razstavljal v Liechtensteinu. Na otvoritvi je bila prisotna sama princesa Hansa Adama II. Marie Liechtensteinska. Prisoten pa je bil tudi takratni veleposlanik iz Ženeve dr. Anton Bobler. Kulturni program je pripravilo Slovensko društvo France Prešeren. Svojčas sem imel sicer galerijo v centru Lenarta, ki pa se nekako ni najbolje prijela, predvsem za nezainteresirano občinstvo, tako da sem to moral, tudi zaradi zadolženosti, opustiti. Hkrati pa tudi status samozaposlenega v kulturi.”

Dela ga uvrščajo v sam vrh slovenske fotografske in amaterske likovne umetnosti

Kot mojster fotografskega objektiva je bil Loren že od zgodnje mladosti zapisovalec dela in življenja v Slovenskih goricah. Njegov likovni opus sega od preprostih likovnih zapisov in prvih slikarskih percepcij do ravni, ki ga lahko uvršča v sam vrh slovenske fotografske in amaterske likovne umetnosti. Kot je zapisal mag. Mirko Žmavc, ostaja prvinska njegova enostavna, a dovolj prepričljiva risba. Velikokrat je povsem lahkotna in dovolj izpovedna, da lahko prepriča še najzahtevnejšega likovnega kritika. Pri svojem ustvarjanju se posveča tudi zahtevnejšim slikarskim tehnikam, kot so kolaži, mozaiki, asemblaži in druge tehnike, nestandardni formati pa njegovim slikam dodajo še večjo vizualno zaznavnost.

Njegova tematika, še piše mag. Žmavc, je dokaj široka; od panoram in zasanjanih juter do magičnih večernih impresij, cvetličnih šopkov, morskih vedut do lepot ženskih aktov. Preizkuša se tudi v zahtevnejših likovnih strukturah; od popolnoma enostavnih abstraktnih do zahtevnih, nadrealističnih in strukturalističnih izpovedi. V ospredju je njegovo zanimanje za figuralni motiv, predvsem za svet malega človeka. Zanj je značilna arhitektonsko grajena podoba slovenskogoriške in haloške pokrajine. Temu je nenehno dodajal še podobe primorskih vedut, pohorskih glažut in drugih krajinskih posebnosti. “Iz drobcev avtobiografske pripovedi sicer velikokrat samotarskega, a nemirnega likovnega ustvarjalca lahko izluščimo nekaj potez, ki nas spominjajo na legendo o vaškem umetniku. Njegova življenjska in ustvarjalna zgodba nam ponuja nekaj obrazcev o skromnem fantu, ki je postal umetnik, o prelomnih in naključnih dogodkih, ki so pripomogli k uresničitvi neustavljive želje po samosvoji likovni in življenjski izpovedi. Ostal je preprost, tenkočuten in iskriv.“

Neprecenljiv je njegov fotografski opus; od preprostih žanrskih podob do zelo zahtevnih in mojstrsko obdelanih fotografskih prvin. V svojih bogatih ustvarjalnih letih se je znal spoprijeti še s poezijo, ki je dodatno odražala njegova občutja. Sicer pa ima dar tudi za druge zvrsti umetnosti. V mladosti se je izkazal kot perspektivni amaterski igralec in režiser na cerkvenjaškem odru, kot član različnih glasbenih skupin je igral trobento na številnih porokah in rojstnodnevnih zabavah, skratka, med ljudmi je znan kot dober muzikant ter vesel in družaben človek.