Na domačem dvorišču gospe Dragice Vek je poleti zelo veselo, je namreč ena izmed ponosnih lastnic zemljišča, ki ima na svojem posestvu štorkljino gnezdo. Je tudi članica slovenskega Združenja za štorklje Ciconia. Člani združenja skrbijo za varstvo teh veličastnih ptic in njihovega življenjskega okolja. Štorklja nosi simboliko rojstva in dolgega življenja, pogled na to čudovito žival pa osupne, zato so takoimenovani “lastniki” gnezd na svoje poslanstvo – skrb za gnezdo in zarod –  zelo ponosni in gospa Vek ni izjema.

Skrbijo za “svoje” štorklje

Štorklje gnezdijo na hišah, na drogovih ter drevesih na parcelah posameznikov ali v njihovi neposredni bližini. Lastniki nepremičnin rečejo, da gre za “njihove” štorklje, sicer pa se zavedajo, da bi se brez varstvenih ukrepov od teh ptic lahko kaj kmalu poslovili, zato skupaj z drugimi člani združenja in ob strokovni podpori skrbijo, da preživi, odleti, nato pa se ob prvih znakih pomladi, spet vrne čim več zdravih predstavnikov te fascinantne vrste ptic.

“Na dvorišču imamo gnezdo, ki ga spremljam vsako leto in letos smo imeli dva mladiča,” pove Dragica Vek in nadaljuje, “Tokrat jih ni največ, imeli smo tudi že štiri.”

“Letos je zelo malo hrane in kadar so s štorkljami težave, sodelujemo tudi z dr. Golobom na Muti, ki v Zavetišču za divje živali zdravi poškodovane štorklje. Ko ozdravijo, pa jih prinese sem na Hajdino, kjer jih spustimo,” še pove.

“Zadnje čase kar dosti mladih ostane tukaj, pa ne vemo zakaj. Kadar štorklje prehitro zapustijo gnezdo, jih starša ne sprejmeta več nazaj. Letos jih je pri nas mnogo prehitro zapustilo gnezda, zato jih hodimo členi društva hraniti. Ker so premlade, ne najdejo hrane in, da ne bi shirale, kupimo ribe in jih odtalimo ter nastavimo štorkljam,” še pove.

“Letos je krivdo za premalo hrane pripisati predvsem suši. Zelo so obnemogle, zato jim nosimo ribe ali pa drobovino, da pridejo k sebi,” pojasni članica združenja.

Pri skrbi za štorklje člani združenja skrbijo, da jih ne vznemirjajo, jim ne hodijo preblizu, kadar je potrebno, pa pomagajo na vse načine:  “Imeli smo primer, ko je smo imeli dve štorklji – ena je bila že čisto dehidrirana, tako da se je pustila prijeti. Dali smo smo ju v zavetišče in ju hranili dobra dva tedna, zdaj pa je obnemogla že prišla k sebi in celo odletela.”

Košnja, strupi, streli in suša

Suša je letos odločilno vplivala na populacijo štorkelj, zmanjkuje jim namreč hrane. Če k temu prištejemo še gnojenje kmetijskih površin z gnojnico, nepravilno košenje travnikov in nenazadnje objestno streljanje na te ptičje lepotice, se štorkljam brez pomoči ljubiteljev te vrste, res slabo piše: “Letos je baje ogromno poškodb, s temi velikimi stroji jim polomijo noge, medtem, ko one iščejo hrano. Dr. Golob je celo povedal, da v zadnjem času v ambulanto dobi 3-4 štorklje na dan.”

Mlade štorklje na jug odletijo okrog 15. avgusta, stare pa konec avgusta ali na začetku septembra. Zbirajo se na določenih mestih in potem poletijo skupaj, spomladi se vračajo od 15. pa do konca marca.

“Brez uveljavljanja varstvenih ukrepov se lahko od štorkelj domala poslovimo. V naši srednjeevropski pokrajini so štorklje kulturni slednik, podrejen človeku,” so zapisali v združenju Ciconia.

Na populacijo štorkelj vplivajo zračni vodi, košnja, paša in plavljenje, skrb za gnezda in veterinarska oskrba.

Električni vodi, napeljani prosto nad krajino, lahko postanejo smrtna past za mnoge ptice. Prizadete so predvsem štorklje, ujede in sove, ki pri trku z žicami vodnikov ali pri električnem udaru na drogu največkrat izgubijo življenje. V združenju ocenjujejo, da zaradi zračnih vodov letno izgubijo 20 – 30 štorkelj, čemur bi se dalo izogniti s postavitvijo pticam prijaznih vodov.

Tudi košnjo je mogoče prilagoditi tako, da je poškodb čim manj in hrane dovolj. “Med košnjo travnika moramo poskrbeti, da vedno kosimo od znotraj navzven. In če je le mogoče, ob robu parcele pustimo ozek nepokošen pas do naslednje košnje – učinkoval bo kot razpršitveni center rastlin in živali pri njihovi vnovični naselitvi pokošene površine,” pojasnjujejo v združenju.

Težavo predstavljajo tudi pašniki, kjer je iz raznolikih področij danes najti z živino preobremenjena področja, ki jih kmetje nemara preobilno gnojijo. Ena izmed optimalnih rešitev je po mnenju članov združenja, ponovna naselitev starih pasem živine in manjša obremenitev z živino.

Plavni travniki in pašniki so v srednji Evropi najpomembnejše življenjsko okolje štorkelj in nekoč jih je bilo v Sloveniji veliko. To je mogoče znova doseči s preusmerjanjem vode na travnike preko drenaž.

K višjemu številu štorkelj pa občutno pripomorejo “lastniki” gnezd s hranjenjem, pregledovanjem gnezd, skrbjo za zdravje živali ter rednim obveščanjem veterinarjev, kadar zaznajo, da je z gnezdom in njegovimi prebivalci kaj narobe.