FOTO in VIDEO: Jakobčan Rudolf Vogrin pa ni postavil le mlina na veter, pač pa ima tudi kovačnico ter izjemno zbirko starih strojev, orodja in lastnih izdelkov.

Mlini na veter so že pred več desetletji izginili iz slovenskega prostora, leta 1998 pa je uspelo Rudolfu Vogrinu iz Jakobskega Dola skupaj z domačini postaviti repliko mlina na veter. Kot nam je povedal, je v njem dolgo tlela ideja, da bi uresničil očetovo željo po mlinu, zato je na domačiji organiziral štiri likovne kolonije. Umetniki, ki so se udeležili kolonij, so za gradnjo mlina poklonili 72 svojih del. Tako se je začela pisati zgodba o največjem delujočem mlinu na veter pri nas, visokem 19,5 metra. Njegove vetrnice merijo 15 metrov.

Ob hiši iz leta 1790 ima zbirko starinskih strojev

Rudof Vogrin, domačini ga poznajo pod imenom Dolf, je domačin iz Jakoba, ki z ženo živi v hiši z letnico 1790. “Vsi so mi govorili, da naj takšno staro hišo podrem, jaz pa sem imel drugačne načrte. Obdržal sem jo v prvotnem stanju, ob njej pa uredil tudi muzej in galerijo,” nam je povedal Vogrin, ki je še posebej ponosen na zbirko strojev tik ob hiši. Gre za zgrabljalnik in obračalnik za seno, ki ju je nekoč vlekla konjska vprega. Tam je tudi posebna kosilnica na konjsko vprego, izdelana v Kanadi, v tovarni, ki danes velja za največjo proizvajalko kmetijskih strojev in orožja na svetu. “Tudi s takšno kosilnico, ki ni imela strojnega pogona, je bilo v preteklosti veliko nesreč. To se je ponavadi zgodilo takrat, ko je kosec, ki je kosilnico z vprego upravljal na posebnem sedežu, nameščenem na stroju, naletel na ose. Te so splašile konje in kosilnica se je prevrnila in kmeta poškodovala.”

Mlin, ki ga je izdelal v obliki grajske utrdbe, je postavljal tri leta

Potem ko je Vogrin s pomočjo likovnih kolonij zbral dovolj denarja, se je lotil postavljanja mlina na veter. “Mlin sem izdelal po lastni zamisli, zanj sem zbiral material dolgih 25 let. Gradnja, sodelovala sta dva domačina, je trajala tri leta, zdaj pa že, brez vsake napake, deluje polnih 23 let. V teh krajih so sicer v preteklosti delovali trije tovrstni mlini. Enega od teh si je moj oče zelo želel, v zameno zanj je hotel mlinarju ponuditi kravo, nad čemer pa niti najmanj ni bila navdušena moja mama. Takrat sem sklenil, da bom, ko odrastem, sam postavil takšen mlin. S tem sem izpolnil očetovo željo, moj mlin pa je nadomestil do leta 1940 delujoč Petričev mlin na Gomili ter do leta 1952 delujoča  mlina na Plodršnici (Bečev in Komperšakov).”

Tovrstni mlini sicer niso etnografska značilnost Slovenije, a prav vzhodna Štajerska velja za najbolj južni del območja vetrnih mlinov. Na tem koncu so prevladovali potočni mlini.

Vogrin nam pojasni, da je mlin narejen tako, da se njegove 15-metrske vetrnice, ki so široke en meter, v minuti obrnejo 14-krat, ob močnejšem vetru oziroma neurju pa se ne vrtijo.

Vogrin nam pojasni, da je mlin narejen tako, da se njegove 15-metrske vetrnice, ki so široke en meter, v minuti obrnejo 14-krat, ob močnejšem vetru oziroma neurju pa se ne vrtijo. Mlin je sicer zgrajen v obliki grajske utrdbe oziroma obrambnega stolpa. “S tem sem želel simbolno sporočiti, da ljudje nujno potrebujemo naravni vir energije, samo na ta način bomo Zemlji podaljšali življenje. Ozki 9-metrski steber, na katerem so nameščene vrtnice, pa predstavlja prosto pot, ki jo moramo dati vetru.”

Vetrni mlin je edini na svetu, ki ob mletju moke, proizvaja elektrino energijo, melje bučna semena, rola ajdo in zagotavlja potreben zrak za kovaški ogenj

Zanimiv je podatek, da so na vhodu v mlin nameščena vrata, ki so po pripovedovanju našega sogovornika stara kar 600 let. Na njih je nameščen zvonček želja.

Notranjost mlina je vzorno urejena, ob ugodnih vetrnih razmerah daje, s pomočjo dinama, energijo za lastno razsvetljavo, zagotavlja kovaški ogenj v kovačnici, ki se nahaja v kletnih prostorih mlina, zmelje bučna semena za hladno stiskano olje, rola ajdo in iz žita zmelje moko. Odkar veter nad domačijo poganja mlin, Vogrinova nista kupila kruha, zelo bi pa bila vesela, če bi se pri njiju ustavilo še več domačinov in tudi obiskovalcev iz Slovenije in tujine. “Če bodo s seboj prinesli zrnje, jim ga bova z veseljem zmlela.”

Vogrin nas popelje tudi v kletne prostore mlina, kjer se nahaja kovačnica s številnimi kovaškimi orodji in izdelki.

“Ogenj v tej kovačnici se zagotavlja s mehom, če pa so vetrovne razmere ugodne pa za potreben zrak poskrbijo vetrnice na mlinu. Tukaj najdemo veliko ročno kovano nakovalo, na katerem še tu in tam komu pokažem, kako se je nekoč oblikovalo železo. Sam sem sicer iz železa skoval veliko izdelkov. Kovač je bil nekoč edini obrtnik, ki je znal kaj narediti. Hkrati je bil tudi živinozdravnik, zobozdravnik in še kaj. Skratka, nekoč je bil najbolj razgledan človek na deželi.”

Vogrin je že kot osnovnošolec napravil vrhunsko rezbarijo, kasneje pa patentiral puhalnik za seno in drobilec za koruzo

Vogrin pa ne velja zgolj za kovaškega mojstra, temveč je tudi rezbar. Pove nam zgodbo, kako je nekoč v času, ko je obiskoval osnovno šolo, v šolsko klop izrezljal vasico Šentjakoba: “Šole nisem preveč maral, medtem ko je učitelj razlagal, kako smo ljudje nastali iz opic, sem rezljal klop. Izrezljal sem vse hiše in druge značilnosti Jakoba. Ko je to opazil šolski nadzornik, je bil nad mojo rezbarijo tako navdušen, da so tisto klop razstavili, podobo Jakoba pa izobesili v pisarni. Sicer pa sem pri ročnem delu v šoli izdelal tudi leseno kolo, čoln in še veliko drugih izdelkov. Po svojem patentu sem oblikoval 1- fazne puhalnike za seno in drobilec za koruzo. Še posebej ponosen sem na voziček, sam ga imenujem “kolesl”, ki sem ga preoblikoval tako, da ga poganja sončna energija, ki jih proizvajajo sončni kolektorji, nameščeni na strehi. Z njim se lahko peljem s hitrostjo 15 km/h.”

V njegovem muzeju najdemo več delujočih stabilnih motorjev in traktor Steyr iz leta 1950

Rudolf Vogrin se lahko pohvali tudi z izjemno muzejsko zbirko, ki jo je uredil v objektu ob stanovanjski hiši. “V tej zbirki imam veliko delujočih stabilnih motorjev za pogon “dreš mašinov” in krožnih žag češke, nemške, francoske in še kakšne druge izdelave. Tukaj najdemo tudi poseben traktor, ki izhaja iz povojnega obdobja in ima le dve kolesi, avstrijsko kosilnico, traktor Deutz iz leta 1955, ki ga še vedno uporabljam, pa traktor Steyr iz leta 1950 – gre za prvi traktor v našem kraju. Imam tudi voz, imenovan parizar s širokimi kolesi, ki so pripomogla k temu, da se voz ni pogrezal v blato. Prav tako poseben motor, ki so ga namesto konja nameščali na kočije.”

S tem pa ogled muzeja še ni končan, še več starin najdemo nadstropje višje, kjer so razvrščene kronološko po principu “Od oranja do kruha“. Tukaj si lahko ogledamo lesni plug in brano, sejalnico, stroj za osipavanje krompirja, sani, “dreš mašine”, vejalnice za ločevanje plevela od zrnja, stroje za rolanje ajde, razne mline, slamoreznice, … Na ogled so tudi sadjarski pripomočki, sodčki, drobilci zrnja, stroji za mletje krmne pese in jabolk, stroj za izdelavo kovancev, pripomoček za izdelavo tresk, starinski pripomoček za lupljenje krompirja, stroj za izdelavo vrvi, pripomočke za peko na žaru, … in tudi starinsko pohištvo.

Obiskovalce popelje tudi v galerijo

Ob koncu nas Vogrin popelje v prostor, ki ga imenuje galerija. Tam si lahko obiskovalci ogledajo razstavljena slikarska dela, nekaj jih je naslikal tudi naš sogovornik. Na ogled so tudi lesene Vogrine skulpture in izdelki drugih avtorjev, kovinski predmeti, fotografije iz obdobja izdelovanja mlina na veter, …

Vogrin, ki si je ustvaril tudi družino – ima sina, hčerko in štiri vnuke, si želi, da bi si njegovo muzejsko zbirko, galerijo in mlin na veter, ki je menda edini tovrstni na svetu, ogledalo čimveč ljudi. “Prav vsi od blizu in daleč so dobrodošli. Dobro je, da prej pokličejo na telefonsko številko 031-280-353 in najavijo svoj obisk. Dobro bi bilo, če bi starši sem pripeljali svoje otroke, da bi ti videli, kako naporno in težko je bilo včasih življenje na kmetiji.”