19. oktobra so pri Nadškofijskem arhivu Mariboru omogočili brezplačen spletni dostop do cerkvenih matičnih knjig in že prvi dan zabeležili več kot 15 tisoč obiskovalcev. Na ogled je kar 4776 matičnih knjig in indeksov za 246 župnij mariborske metropolije.

Pred desetimi leti je mariborski škofijski arhiv v sodelovanju s škofijskim arhivom iz Gradca (Diözesanarchiv Graz) in Mednarodnim centrom za arhivske raziskave (ICARUS – International Centre for Archival Research) začel skupni projekt Matriken Digital, ki se je sofinanciral s sredstvi razvojnih skladov Evropske unije.

Do leta 2013 so v Mariboru skenirali čez 3500 matičnih knjig, tako digitalizirano gradivo pa je bilo sprva dostopno le v čitalnici. Gradivo je sedaj javno dostopno na spletni strani Matricula – Online, kjer najdemo še krstne, poročne ter mrliške knjige iz Avstrije, Bosne in Hercegovine, Nemčije, Luksemburga in Srbije. Nadškofija Maribor, Škofija Murska Sobota in Škofija Celje so tako prve od skupaj šestih škofij v Sloveniji omogočile digitalni vpogled v svoje matične knjige.

Nadškofijski arhiv Maribor nadaljuje tradicijo arhiviranja dokumentov nekdanje Lavantinske škofije, s sedežem v Št. Andražu na današnjem avstrijskem Koroškem, ustanovljene leta 1228. Ob preselitvi škofijskega sedeža je škof Anton Martin Slomšek leta 1859 v Maribor prenesel tudi arhiv in knjižnico. Del tega gradiva so tedaj prepeljali tudi na splavih po Dravi. Danes v arhivu hranijo gradivo za celotno mariborsko metropolijo, v arhivskem fondu je okoli 1800 tekočih metrov gradiva, najstarejši dokumenti pa so nastali v 14. stoletju.

Digitalizacija zaradi velikega povpraševanja in preprečitve uničenja knjig

Spletni dostop do knjig pa je pravzaprav posledica velikega povpraševanja po pregledovanju tega gradiva. »Čitalnica našega arhiva je bila zadnjih nekaj let zmeraj polno zasedena, čakalna doba za prosto mesto pa je za bolj zasedene termine lahko znašala tudi do dva meseca. Temu primerno smo bili z reševanjem matičnih zadev zasedeni tudi arhivisti,« je pojasnil višji arhivist Igor Filipič.

Trga in kruši se papir, popušča, trga in razpada vezava, črnilo in pisava bledita. Četudi so bile matične knjige narejena za pogosto uporabo, nihče ni predvidel, da bo posamezna knjiga redno iskana še stoletja po svojem nastanku.

Arhivisti so vsak dan spremljali, kako velika uporaba poškoduje matične knjige. »Trga in kruši se papir, popušča, trga in razpada vezava, črnilo in pisava bledita. Četudi so bile matične knjige narejena za pogosto uporabo, nihče ni predvidel, da bo posamezna knjiga redno iskana še stoletja po svojem nastanku. Arhivi se na to težavo najlažje odzovemo z izdelavo uporabniških kopij. Včasih se je to delalo na mikrofilmih, sedaj so to nalogo prevzeli posebni skenerji in računalniško vodenje metapodatkov,« je razložil Filipič.

Na ogled tri vrste matičnih knjig

Župnije so skozi leta vodile tri vrste matičnih knjig, to je krstne, poročne in mrliške knjige. V krstni knjigi so zabeleženi podatki o datumu in kraju rojstva in krsta, imenu in spolu otroka ter imenu in priimku staršev. Poleg teh osnovnih informacij lahko najdemo še podatke o krstnih botrih, porodni babici in krstitelju. Proti koncu 19. stoletja so ob vpisih krsta vpisovali tudi opombe o poroki in smrti.

Nadškofijski spletni arhiv se nahaja na tej povezavi.

Krstna knjiga je včasih edini pisni vir v katerega je bil zapisan naš prednik, saj so zapisani vsi ljudje, ne glede na socialni status, premoženje, spol ali življenjske dosežke. Poročna knjiga vsebuje podatke o datumu in kraju poroke ter o ženinu in nevesti. To so podatki o rojstvu ali vsaj starosti ob poroki, njun stan ali poklic in podatki o njunih starših. Vpisane so še poročne priče ter duhovnik, ki je vodil sklenitev zakona. V mrliških knjigah je poleg datuma smrti in pokopa osebe včasih naveden še stan ali poklic. Najzanimivejši podatek pa je starost pokojnika in vzrok smrti. Iz teh podatkov namreč postavljamo ogrodje historične anamneze.

Koliko je uporabnikov, toliko je razlogov za iskanje

A po besedah Filipiča, lahko prvi pogled na stran v matični knjigi hitro razočara: »Tako jezik kot pisava sta namreč drugačna kot danes. Matične knjige so sprva pisane v latinščini, od leta 1784 naprej pa v nemščini v kurenti. Dodatno težavo predstavlja še rokopis. Razvozlati  moramo na stotine različnih pisav. Bistvo vpisov so imena, priimki in datumi, zato ne potrebujemo bogatega besednjaka, da vpis razumemo. Pisava je malo težja zgodba. K sreči lahko najdemo različnih vzorčnih abeced in slovarjev, da se začnemo učiti«.

Toliko kot je uporabnikov, toliko je verjetno razlogov za raziskovanje. Moje izkušnje kažejo tudi, da so ljudje željni zgodb o svojih prednikih. Zgodbe, ki so jih včasih starejše generacije pripovedovale mlajšim. Zato tudi ko najdemo matični podatek niso povsem zadovoljni, podatek je preveč suhoparen. Potrebujemo še kontekst iz katerega nastane zgodba.

Praviloma traja nekaj potrpežljivih ur praktičnega dela in uporabnik lahko osvoji osnove. Z matičnimi knjigami se bo tako srečal vsak, ki raziskuje svoje korenine, včasih ljudje iščejo tudi podatke za urejanje vpisov v zemljiško knjigo, pridobivanje državljanstva in podobno. Matične knjige so seveda tudi pomemben vir za zgodovinske, sociološke, etnografske in podobne znanstvene raziskave. Veliko uporabnikov spletnega arhiva je ljubiteljskih raziskovalcev, ki so le stežka obiskovali čitalnico arhiva, saj so tako časovno kot finančno omejeni. Če pa pomislimo še na izseljence in zdomce, vemo, da je potencialnih uporabnikov veliko več.

»Toliko kot je uporabnikov, toliko je verjetno razlogov za raziskovanje. Moje izkušnje kažejo tudi, da so ljudje željni zgodb o svojih prednikih. Zgodbe, ki so jih včasih starejše generacije pripovedovale mlajšim. Zato tudi ko najdemo matični podatek niso povsem zadovoljni, podatek je preveč suhoparen. Potrebujemo še kontekst iz katerega nastane zgodba,« je pojasnil Filipič.

Najprej poiščemo podatek, ki ga poznamo

Iskanja se sicer lahko loti vsak in ne potrebuje strokovnega znanja. Dostop do matičnih knjig na spletu je brezplačen, prav tako ni potrebna registracija uporabnika, arhivisti pa obenem naprošajo za prostovoljne prispevke uporabnikov, ki bi omogočili nemoteno delovanje obširnega projekta. Spletni dostop pokuša logično slediti iskanju v fizični obliki. Razumeti pa moramo osnovni način vodenja teh knjig.

Osebno zmeraj priporočam, da v matičnih knjigah najprej poiščemo podatek, ki ga že poznamo. Tako bomo najlažje dojeli princip vpisovanja in iskanja.

»Matična knjiga je vedno vezana na določen teritorij, to je župnijo. Običajno zajema več naselij, vasi ali zaselkov, včasih pa je en kraj lahko razdeljeni med več župnij. Ker so se meje župnij spreminjale, včasih ni enostavno najti pristojne župnije. Spletni dostop spremlja interaktivni zemljevid z označenimi župnijami, spletna stran ima krajevni iskalnik, ki nam pokaže v kateri župniji so vpisi za določeni kraj. Osebno zmeraj priporočam, da v matičnih knjigah najprej poiščemo podatek, ki ga že poznamo. Tako bomo najlažje dojeli princip vpisovanja in iskanja,« pričetek iskanja pojasnjuje Filipič.

Podatke, mlajše od sto let, poiščemo na upravni enoti

Zaradi nekaterih zakonskih omejitev in pomanjkljive ohranjenosti tega gradiva pa sicer potrebujemo dobre temelje za začetek raziskovanja. Osnovno pravilo je, da moramo razpolagati vsaj z enim točnim podatkom starejšim od sto let, kar je lahko podatek o datumu in kraju rojstva ali poroke katerega od prednikov. Dovolj bo, če pobrskamo po lastnem spominu, sledijo spomini naših sorodnikov ali znancev, nato družinska dokumentacija, časopisi in podobno.

Kadar začetnega podatka nimamo lahko preprosto preiščemo matične knjige določenega področja in pogledamo vpise, ki bi nas morda lahko zadevali. Torej priimki, imena, naslovi ali domača imena hiš in kmetij. Na spletu so sicer dostopne cerkvene matične knjige, ki so starejše od sto let, mlajše podatke od sto let pa lahko poiščemo na upravni enoti in šele nato pričnemo z nadaljnjim iskanjem.

Za nekatere podatke potrebujemo pooblastilo

Na upravni enoti hranijo podatke o rojstvu, starših, sklenitvi zakonske zveze, razvezi, smrti, spremembi osebnega imena, prebivališču ob rojstvu, če gre za starejše matične knjige pa tudi o poklicu, narodnosti, odvisno od tega, v katerem času so se knjige vodile. Za pridobivanje podatkov iz matičnih knjig pa potrebujemo pooblastilo najožjih sorodnikov umrle osebe, pojasnjujejo na upravni enoti: »Posameznik, ki bi želel takšne podatke, potrebuje pooblastilo svojih prednikov, če so ti še živi. Po Zakonu o matičnem registru ima pravico do vpogleda v podatke, ki so vpisani v matični register in v zbirko listin k matičnemu registru posameznik, na katerega se vpis nanaša.”

Na upravni enoti hranijo podatke o rojstvu, starših, sklenitvi zakonske zveze, razvezi, smrti, spremembi osebnega imena, prebivališču ob rojstvu, če gre za starejše matične knjige pa tudi o poklicu, narodnosti, odvisno od tega, v katerem času so se knjige vodile.

Mesečno prejmejo na upravni enoti med tri in štiri zahtevke po izpisih iz matičnih knjig za vodenje podatkov o družinskih drevesih, vendar lahko druge osebe pridobijo podatke le, če imajo pisno dovoljenje. V primeru, da vpisani ni več živ in v času svojega življenja ni izrecno prepovedal posredovanja svojih osebnih podatkov, imajo pravico do pridobitve njegovih osebnih podatkov tudi osebe, ki izkažejo zakoniti interes za uporabo teh osebnih podatkov, osebe, ki so po zakonu, ki ureja dedovanje, njegovi zakoniti dediči prvega in drugega dednega reda, pa niso vnaprej pisno prepovedale posredovanja.

Nekatere knjige zaradi kriterija zadnjega vpisa nedostopne

V nadškofijskem arhivu lahko uporabniki dostopajo do matičnih knjig, kjer so podatki starejši od sto let, a je včasih nedostopno tudi starejše obdobje. Velja namreč kriterij zadnjega vpisa. “Če so v knjigi podatki za obdobje od leta 1880, zadnji vpis pa je iz leta 1929, bo knjiga dostopna šele leta 2030. To so žal škrbine, s katerimi se morajo raziskovalci spoprijeti,« pojasnjuje Filipič.

Najstarejša objavljena knjiga je za župnijo Stari trg, prvi vpisi pa so se začeli leta 1597. Za večino župnij se vpisi začnejo nekaj desetletij kasneje. Mlajše župnije imajo svoje matične knjige šele od ustanovitve, pred tem pa so se podatki vodili v pražupniji. Knjige segajo do zadnje dovoljene letnice, to je do leta 1919. Zaradi kriterija zadnjega vpisa pa je marsikdaj najmlajša knjiga še iz 19. stoletja.