Na Pajkovem domu na Slivniškem Pohorju so pretekli petek zaznamovali 30-letnico Pašne skupnost Pohorje. Gre za društvo, v katerega je vključenih 18 rejcev goveje živine, kmetov s Hočkega in Slivniškega Pohorja ter Bohove in Hoč. Ti rejci na smučarskih terenih od Lukeja do Videca izvajajo skupinsko pašo živali, ki zanje pomeni dodatni vir hrane. Krave pripeljejo na Pohorje v juniju, letos je bilo to sedemnajstega, pašna sezona traja do 15. oktobra. Gre predvsem za plemenske telice, ki jih kasneje pripustijo, tako lisaste kot črno-bele. “V tem trenutku je na paši 22 živali, običajno jih je okoli 30,” nam je povedal predsednik Pašne skupnosti Pohorje Miran Bergauer. Dodaja, da se pašne površine se v zadnjih letih močno zmanjšujejo, saj so turistični apetiti upravljavcev žičniških naprav vedno večji. “Trenutno nam je na voljo okrog 35 hektarjev površin, pred tem smo pasli na 60 hektarjih.” Pašne površine so v lasti zasebnih lastnikov in Mestne občine Maribor, nekaj jih najemajo od sklada kmetijskih zemljišč in gozdov.
Gre za pašo na tako imenovanih dvonamenskih površinah; pozimi so tam smučišča, poleti se odvijajo turistične dejavnosti. S pašo na teh območjih dosegamo več učinkov; površine očistimo travinja, zmanjšajo se erozijski učinki, paša pomeni dodano vrednost za turizem, … Velja, da je vzdrževanje travne ruše bistveno uspešnejše tam, kjer se živali pasejo.
Virtualna ograja je pri nas pilotni projekt
Živali različnih rejcev se pasejo na skupnem prostoru, imajo organizirano pastirsko službo, ki jo opravlja eden izmed članov društva. Območje paše je ograjeno z električnim pastirjem, v postavitev katerega je vloženega precej truda in dela. Današnja elektronska tehnologija pa dopušča postavitev tako imenovanih virtualnih ograj, o čemer je na srečanju na Pohorju govorila izr. prof. dr. Marija Klopčič iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. V projektu digitalizacije pašništva je z njo sodeloval upokojeni direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor dr. Stane Klemenčič, ki je v petek sicer podrobneje predstavil zgodovinski prerez pašne skupnosti na Pohorju. Pojasnil je, da virtualna ograja deluje na način, da ima žival na sebi oddajnik, preko katerega s pomočjo elektronske podpore zaznamo njeno gibanje. “Razvito imamo tudi aplikacijo, ki jo je mogoče naložiti na mobilni telefon, in preko katere lahko določimo koordinate na parceli, torej območje, ki ga želimo na zemljišču nameniti za pašo. Rejec torej na topografski karti oziroma podlogi svoje parcele postavi meje, te meje pa se po signalu prenesejo na sprejemnik, ki ga imajo živali največkrat obešenega okoli vratu. Ko se npr. krava približa na meter in pol navidezni meji, začne oddajnik oddajati določen signal, ki ga žival zazna. Če se približa še bolj, torej do končne meje, potem se zgodi dvakratni udar električne napetosti, podobno kot pri klasični elektropastirski ograji. Žival se ob udaru umakne, v skrajnem primeru se lahko zgodi, da navidezno mejo tudi preskoči. Slednje se zgodi zelo redko, saj se krava običajno pase v čredi in se vanjo po črednem nagonu tudi vedno vrača.”
Faza uvajanja v sistem pri živali traja od tri do štiri dni, prihaja pa tudi do primerov, da kakšna žival sistema ne sprejme. Virtualne ograje imajo sicer razvite v državah, kjer je pašništvo močno razvito; na Irskem, v Novi Zelandiji in drugod v alpskem svetu. Pri nas gre za pilotni projekt, ki je še v preizkušanju, sistem pa ni poceni in pomeni za rejce velik finančni izdatek. “Pričakujemo, da bo v prihodnost razvoj tehnologij takšen, da bo tudi cena bistveno nižja in sprejemljivejša za širšo uporabo,” dodaja Klemenčič. Kot zapisano, tehnologijo trenutno razvijajo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.
Sistem je mogoče uvesti tudi na Pohorju
Na vprašanje, ali je tovrstno tehnologijo mogoče uvesti tudi na pašnih površinah na Pohorju, Klemenčič odgovori pritrdilno: “Možno je na vsakem terenu, še posebej na Pohorju, kjer so težje obvladljiva območja in dostop s stroji ni mogoč. Klasičnega pastirja ni ravni površni ni težko postaviti, na Pohorju, kjer so strmi nakloni, pa ni tako. Poleg tega za druge uporabnike pašnih površin virtualna ograja ni moteča. Ta zajema samo žival, ki ima sprejemnik. Prostoživeča žival tako takšne ograje ne bo občutila.”
