Ob adventnem času, ko se ozračje napolni s pričakovanjem in toplino, smo se odločili, da vam predstavimo posebno serijo socialnih zgodb. Vsako adventno nedeljo delimo ganljive in navdihujoče zgodbe, ki prikazujejo moč povezovanja in sočutja.

V teh posebnih zgodbah osvetljujemo različne vidike skupnosti, ki se trudijo narediti svet okrog sebe boljši kraj. Pripovedovali bomo o ljudeh, ki s svojimi dejanji prinašajo upanje, radost in olajšanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo.

Tokrat smo govorili s predstavniki Zveze prijateljev mladine (ZPM).

Adventni čas naj ne bo le čakanje na praznike, ampak tudi priložnost, da naredimo nekaj dobrega za druge in se povežemo kot skupnost. Zato lahko pomagate Zvezi prijateljev mladine. Donacijo lahko nakažete na TRR SI56 0451 5000 0405 095.

Božo Raušl, sekretar ZPM, nas spominja na to, kako se je vloga ZPM spreminjala skozi desetletja in kakšen je bil največji vpliv na mlade in družbo. Popelje na skozi zgodovino organizacije. “V letih po 2. svetovni vojni so – v okviru takratnih političnih razmer – mnogi prepoznali potrebo, da poskrbijo za vojne sirote, za proces opismenjevanja, za šolske prostore, ki so bili uničeni. Ker sistemsko ni bilo mogoče vsega urediti, se je mnogo tega odvijal skozi pobude, ki so jih sicer prepoznali skupaj strokovnjaki in aktivisti. ZPM je nastajala kot aktivizem, oblast je takšno obliko podpirala.”

Proces organiziranja v društva in zveze prijateljev mladine je po njegovih besedah trajal med leti 1950 do približno leta 1960. Po letu 1958 je ZPM postajala koordinatorica dejavnosti za otroke, ustanavljali so se sveti za varstvo družine. V tistih letih je tudi obdobje razvoja vzgoje in otroškega varstva. “Značilno je tudi, da so takrat pričeli razpravljati o preventivni dejavnosti za mlade. Pričele so z delom vzgojne posvetovalnice, kasneje preimenovane v Svetovalne centre. Skozi aktivizem so tekle šole za starše,” odgovarja Raušl.

Pobudnica številnih projektov

V letih 1960-1970 je ZPM največ prispevala pri organizaciji proslav, prireditev, kasneje je bila pobudnica številnih projektov.  “V desetletju med 1970 in 1980 so ZPM prepoznavali kot družbeno silo, ni bila politična organizacija ampak posebna družbena organizacija, ki ji je politika in skupnost priznavala pomen in pomembnost. Menda smo bili most med okostenelostjo prejšnjih institucij in novimi pričakovanji. Ukvarjala se je s pobudami za referendume za izgradnjo objektov predšolske vzgoje in tudi šol.”

Vse do leta 1990 je bila ZPM pomembna pripravljalka mestnih prireditev za otroke in mlade ter izvajalka letovanj. Leta 1988 je ob pomoči samoprispevka Mariborčanov in okolišanov zgradila center VIRC, s čimer je zaključila 20-letne sanje imeti svoj letoviški dom za otroke in mladino. “Tudi sicer je bilo to obdobje v Mariboru obdobje referendumov. Zgradile so se nove stavbe, šole, vrtci, otroška bolnišnica. Ker so Mariborčani dobili novo ‘posebno šolo’ Gustava Šiliha, ob soseski TABOR I, je v centru mesta osla prazna, stara šolska stavba. Nastal je Dom ustvarjalnosti Mladi Maribor (DUM).”

“ZPM Maribor se je v letih 1991 do 2000 nekako otresla tistega prizvoka ostankov prejšnjega sistema, zaslužno je takratno novo vodstvo in sočasno posluh odločevalcev na MOM. ZPM MB je bila v 90-letih nosilka mnogih programov javnih del, s katerimi smo na eni strani blažili socialne stiske brezposelnih, na drugi strani pa dobili kader, ki je skrbel za razne vsebine za izvedbo programov za mlade. Z javnimi deli smo skrbeli za ustvarjalne dejavnost mladih v DUM in v soseskah mesta Maribor, pomagali invalidnim otrokom, varovali otroke v družinah, kjer so bili starši (ali samohranilni starš) zaposlena v takšnih dejavnostih, da niso zmogli organizirati varstva. Razvilo se je tudi svetovanje za mlade, usmerjanje njihovih idej in potreb. Ob pomoči javnih del je potekalo delovanje TOM Telefona, mobilna ekipa javnih delavcev pa je pomagala pri vzdrževanju objektov ZPM. V tem obdobju se e ugodno razvijal pomen Otroškega parlamenta, kot naloge, ki si jo je ZPM zadala v novem sistemu. Ugodno in primerni je bilo tudi sodelovanje z Uradom RS za mladino.”

Odpiranje novih tem

Iztek prvega desetletja in drugo desetletje drugega tisočletja po besedah Raušla zaznamuje birokratska država, ki z nekimi predpisi vse bolj otežuje delo manjšim (in velikim) organizacijam (tako v privatni kot javni sferi) . “Delo za NVO postaja vse bolj oteženo, prihajajo tudi mednarodni in evropski razpisi. Mnogi odločevalci usmerjajo ZPM, naj poskusi svoje možnosti na razpisih. Odločajo se namreč, da sredstva, ki so jih usmerjali v lokalno dobro (tudi za otroke in mladino), še bol razpršijo in usmerijo še drugam. Klub vsemu se ZPM bori in načenja nove teme. Najdemo se v reševanju problematik okoljevarstva, medgeneracijskih konfliktih in sodelovanju, poudarjanju prostovoljstva, razvijanju tolerantnosti in medsebojne strpnosti.”

Kornelija Kaurin, koordinatorica dejavnosti v ZPM,  nas tudi ob vprašanju, katere so bile ključne pobude in projekti, v teh letih, popelje v zgodovino nekaj več kot 70 let nazaj. “Društvo prijateljev mladine Maribor se je ustanovilo 22. novembra 1951 in je bilo eno prvih v Sloveniji. Takrat je bila za predsednico izvoljena Vida Rudolf. Med prvimi nalogami društva je bilo strokovno delo s starši, zato so že kmalu ustanovili Vzgojno svetovalnico in pripravili obsežen program šole za starše. Prevzeli so tudi organizacijo prireditev od prihodu dedka Mraza, v tednu matere in otroka (danes Teden otroka) in koordinacijo letovanj za otroke. Iz vzgojne svetovalnice, se je razvila samostojna institucija, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor, ki deluje še danes.”

Borba za letovišče

Leta 1953 so se društva na mariborskem področju povezala v ZPM Maribor. “Zanimivi so začetki letovanj. Že takrat so bila moderna letovanja z avanturističnim pridihom. Na natečaj za organizacijo letovanj otrok, ki so ga razpisali v Beogradu, so se prijavili s programom ”Kon-tiki”. Likovni umetnik Branko Zinauer jim je izdelal splav in z njim so nato letovali nekje pri Puli, kjer so bivali v šotorih v kar težkih razmerah. Prejeli pa so denarno nagrado za opisano letovanje, ki so jo nato porabili za ustanovitev Pionirske knjižnice v Mariboru.”

Leta 1959 je bilo prvo Pustovanje v Mariboru zaupano ZPM Maribor, nekaj let kasneje so ustanovili tudi Prežihovo bralno značko. Vseskozi je bilo prisotno prizadevanje ZPM Maribor, da bi Maribor dobil svoje letovišče ob morju, vendar so ga najprej dobili na Pohorju. Leta 1973 je Občinska ZPM Maribor od Občine Maribor odkupila zgradbo Zavoda za rekreacijo otrok in mladine, Pohorski dom, ki so ga preimenovali v Zidanškov dom – danes Dom Miloša Zidanška. “Lasten dom ob morju pa so bile želje, ki so včasih že spominjale na sanje. Dolga leta so funkcionarji ZPM Maribor premagovali vse zaplete za pridobitev parcele, birokratske ovire, ki se je nadaljevalo v borbo, da se letovišče v Poreču uvrsti v III. referendumski program. Šlo je za Razpis referenduma o samoprispevku za obdobje 1982-1987, kjer so zaposleni od svojih plač prispevali delež za izgradnjo različnih objektov (vrtci, šole, bolnišnica…). Sanje so se uresničile leta 1988, ko je v VIRC (Vzgojno izobraževalni in rekreacijski center) v Poreč prispela prva skupina otrok.
Veliko dejavnosti za kvalitetno preživljanje prostega časa pa je potekalo vseskozi tudi v Mariboru. Dolgo časa je bila tudi prisotna ideja, da bi po vzoru pionirskih domov, ki so takrat delovali po vsej državi, tak prostor dobili tudi v Mariboru. V jeseni 1986 je bila stavba na Razlagovi 16 poimenovana Dom ustvarjalnosti mladih Maribor in vanjo so se z dejavnostmi preselili poleg ZPM Maribor še druge angažirane organizacije, društva in skupine mladih. ZPM Maribor je objekt prevzela v upravljanje in DUMM je postal zibelka novih in dobrih vsebin ter dejavnosti, ki še danes privabljajo otroke in mlade v to hišo. Še posebej živahno je med počitnicami, saj v programu Počitnice s prijatelji ponujamo izjemno širok nabor dejavnosti,” razlaga Kornelija Kaurin, ki omenja tudi druge številne projekte, od Telefona za otroke in mladostnike (TOM) do programa Mladi za napredek Maribora.

Na vprašanja, s katerimi izzivi se je organizacija največ soočala, odgovori Majda Struc, bivša predsednica ZPM. Med drugim poudarja, da se je ZPM vedno našla tam, kjer »sistem« ni dovolj poskrbel za otroke in tudi družine.

Mnogi otroci prvič spali v svoji postelji

“Že samo ustanovitev ZPM je spodbudila zelo nizka kakovost življenja otrok v tistem času; večina otrok je bila podhranjena, brez ustreznih higienskih navad, brez zdravstvenega varstva, brez možnosti udejstvovanja na kulturnem področju… ZPM se je tega izziva lotila (kot to počne še danes) s pomočjo svojih prostovoljcev. Množično so organizirali letovanja, v katera so zajeli okoli 10 odstotkov šolo obveznih otrok. To ni bilo le organizirano preživljanje počitnic, ampak priložnost za postavljanje novih standardov v življenju otrok: mnogi otroci so na letovanju prvič spali v svoji postelji, skusili nove higienske navade, nemalo se jih je na letovanju oziroma v koloniji prvič do sitega najedlo, si zdravstveno opomoglo. Zelo skrbno je bil pripravljen športno rekreacijski program in prav tako kulturni program, kjer so lahko otroci odkrivali in razvijali svoje talente. Mnogi so ugotavljali, da so letovanja vsaj malo spremenila ali vplivala na njihovo nadaljnje življenje.”

Po njenih besedah je nesporen vpliv in zasluga ZPM pri organiziranju prvih vrtcev, za katere je ZPM pripravila prva pravila, zakonske osnove in tudi organizirala prostor ter usposobila prve kadre. ZPMjevski prostovoljci so imeli velik vpliv tudi na šolsko prehrano – mnoge šolske kuhinje so nastale na njihovo pobudo in ob njihovem sodelovanju. “Znano je, da je ZPM kot organizacija z velikim družbenopolitičnim vplivom in ugledom odločno vplivala na ustanovitev otroških dispanzerjev, kasneje tudi na ogromne premike v uresničevanju pravic otrok v bolnišnicah. V 70. letih so strokovnjaki, vključeni v ZPM, ugotavljali zelo slabo pripravljenost na šolo tistih prvošolčkov, ki niso bili zajeti v vrtce in v organizaciji ZPM je nastala mala šola, ki je kasneje postala del programa v vrtcu. Leta okoli 1990 so bila polna izzivov; cilji organizacije se seveda niso spremenili, močno pa so se spremenile družbene razmere, v katerih je delovala in temu se je bilo treba prilagoditi. Kot nov izziv se je pojavila humanitarna dejavnost, v kateri ZPM dosega izjemne uspehe.”

Mladi se vračajo

Nina Babič, predsednica ZPM, povzame, da so njihovi dosežki pomembno vplivali na kakovost življenja mladih v Mariboru in okolici. Na vprašanje, kako se prilagajajo sodobnim izzivom, s katerimi se danes srečujejo otroci in mladi, iskreno pojasni, da včasih bolje, včasih težje. “Učimo se novih tehnologij, spremljamo komunikacijske kanale, kjer mlade najlažje dosežemo, prisluhnemo TOM telefonu in skušamo srečati njihove potrebe, izobražujemo se na področjih, ki so nova in nam neznana, prilagajamo aktivnosti ugotovitvam iz terena in hkrati ohranjamo lastne vrednote in cilje. Včasih smo bolj, drugič manj uspešni. Za lažje sledenje tempu sprememb bi vsekakor potrebovali več sredstev ter kadrovsko in prostorsko obilje, vendar se znotraj možnosti vedno odlično znajdemo. Dokaz so mladi, ki se vračajo in tisti, ki nas poznajo. Izjemno radi bi dosegli skupino mladostnikov med 15. in 18. letom, saj so le-ti najbolj »zahtevni« – seveda je to v razvojnem smislu povsem razumljivo. Trudimo se (npr. Prileti na Pohorje, Ti to zmoreš!, veliko raziskovalcev iz srednjih šol, tudi kreatorjev sloganov v Sto ljudi, sto čudi …) in upamo, da jih v procesu dosežemo več. Predvsem tistih, ki se ravno v tem obdobju ne znajdejo v šolskem sistemu in življenju na splošno.”

Njihovo najpomembnejšo vlogo v prihodnosti pa vidi nekje med tradicijo in ob boku sprememb. “Ni vse novo slabo in ni samo staro dobro. Tako kot je koristno, da se učimo tudi medgeneracijsko, tako se mi učimo od tistih, ki svoj prosti čas preživljajo z nami. Seveda tudi od mladih prostovoljcev, sodelavcev, iz vsake izkušnje. Prepričani smo, da se mladi tudi učijo od nas. Včasih nimajo veliko priložnosti preživljati prostega časa v družbi vrstnikov, ustvarjati, se pogovarjati tako, da so slišani, raziskovati, razmišljati o naravi, srečati dedka Mraza in škrata Mileka in spoznavati različne načine udejanjanja svojih potencialov. No, pri nas jih imajo. Zato prihajajo, zato se vključujejo, zato letujejo, raziskujejo in zato pokličejo. Zavedamo se, da jih ne znamo vedno nagovoriti – komunikacijski kanali se hitro spreminjajo. Zato je dejstvo, da dokler bomo, se bomo učili, prilagajali in iskali poti do mladih. Ker je pomembno. Ker je nujno. Ker verjamemo, da se splača.”