Časopis Kralji ulice je prvi časopis o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih v Sloveniji. Gre za tako imenovani ulični oziroma cestni časopis, ki se po svojem načinu, kako lahko do njega pridemo oziroma ga kupimo, bistveno razlikuje od običajnih časopisov, ki jih lahko kupimo v trafikah in drugih prodajalnah, ki ponujajo časopisje. Izhaja mesečno – predvidoma prvi dan v mesecu – v nakladi približno 15.000 izvodov (odvisno od meseca), prodaja pa se v večjih mestih po Sloveniji (Ljubljani in okolici, Mariboru in okolici, na Primorskem).

Naslov časopisa so izbrali brezdomni

Časopis Kralji ulice je nastal leta 2005, kot rezultat terenskega dela študentov socialne pedagogike v Ljubljani. Študentje so eno noč preživeli zunaj z brezdomnimi, raziskovali potrebe brezdomnih ljudi in pridobili izkušnjo spanja zunaj pod mostom. Takrat so tudi brezdomni sami izbrali naslov časopisa Kralji ulice in pripravili prvo številko. Letos smo beležili 15 let izdajanja časopisa. Časopis ima urednika in uredniški odbor, ki se srečuje mesečno in je sestavljen iz članov in članic, ki ponujajo časopis, ustvarjalcev in ustvarjalk, strokovnih sodelavcev, sodelavk ter prostovoljcev in prostovoljk. Ta delovna skupina obravnava prispevke, ki iz različnih virov prispejo na naslov društva v Ljubljani, in o možnostih njihove objave v časopisu. Glavne teme časopisa so brezdomstvo, življenje na ulici in socialna izključenost; obravnava pa tudi številne druge teme, kot so odvisnosti, nasilje, zaposlovanje, družinska in odnosna problematika, socialne službe, službe pomoči itd.

Glavne teme časopisa so brezdomstvo, življenje na ulici in socialna izključenost.

Vsebinsko ponuja časopis širok nabor najrazličnejših besedil in slikovnega gradiva, ki z različnih zornih kotov in prve roke osvetljujejo brezdomstvo pri nas. “Ne izogibamo se niti prozi ali poeziji, saj občasno izide posebna številka, namenjena izključno temu. Večino člankov prispevajo brezdomni, ostalo pa drugi avtorji, ki se zanimajo za omenjeno problematiko ali se z njo strokovno srečujejo. Tako časopis vzpostavlja odprt dialog v širši javnosti,” je povedala Jana Bedrač iz društva Kralji ulice.

Polovični izkupiček od prodaje časopisa je namenjen prodajalcem

Namen časopisa je na eni strani finančna pomoč osebam, ki imajo izkušnjo brezdomstva – prodajalcem, na drugi strani pa gre predvsem za bolj aktivno in družbeno sprejemljivo udeležbo te skrite in najbolj socialno izključene populacije v javnem življenju. Osnovni princip prodaje: ulični prodajalec v dnevnem distribucijskem centru kupi časopis po ceni pol evra, potem pa ga proda za en evro na ulici, pri čemer pol evra od vsakega prodanega izvoda ostane njemu. Društvo od same prodaje časopisa ne ustvarja nobenega dobička, ves dobiček se enkrat letno, v decembru, razdeli med ljudi, ki so čez leto pisali prispevke.

Od leta 2017 obstaja tudi mariborska stran

Do letos je distribucija časopisa potekala samo v Ljubljani, sedaj je možno časopis prevzeti tudi v Mariboru. Od leta 2017 pa obstaja tudi mariborska stran. “Ulični prodajalec lahko postane vsak, ki za to pokaže interes, motivacijo in se drži pogojev prodaje. Oseba ne potrebuje nobenega osebnega dokumenta, državljanstva itd. Pogoj je le podpis, da se strinja s pravili prodaje. Na začetku dobi brezplačno tri poskusne izvode časopisa Kralji ulice, s katerimi mu omogočimo simbolična oziroma minimalna sredstva, s katerimi lahko nato kupi nadaljnje izvode. Prodajalec lahko prodajo kadarkoli prekine, sicer pa sam izbira, koliko, kdaj in ali bo sploh prodajal. Obenem pa je vsak prodajalec hkrati tudi član društva Kralji ulice,” je še pojasnila naša sogovornica.

Prodajalec lahko prodajo kadarkoli prekine, sicer pa sam izbira, koliko, kdaj in ali bo sploh prodajal.

Vseh prodajalcev je skoraj tisoč, mesečno aktivnih pa med 100 in 300, v Mariboru imamo okrog 20 prodajalcev, najmlajši je star 29 let. Nimajo vsi prodajalci dohodka, nekateri nimajo urejenega statusa, za nekatere je prodajanje časopisa edini vir dohodka, ki ga imajo. Prav tako prodajalci svojo delo jemljejo zelo resno, nekateri časopis ponujajo tudi 8 ur na dan. “V društvu zagovarjamo razširjeno definicijo brezdomstva. Brezdomen ni samo tisti, ki nima strehe nad glavo, ampak tudi tisti, ki nima najemne pogodbe, ki bi mu zagotavljala trajnejši namen bivanja. Tudi tisti, ki živi v okolju, ki ni najbolj primerno za bivanje, in tisti, ki je v določeni instituciji: zapor, zavod, …” pojasnjuje Bedračeva.

60-letna Rozika je ena redkih prodajalk časopisa v Mariboru, prevladujejo namreč moški

60-letna Rozika, ki je v Maribor iz Vojvodine prišla pred 40 leti, je ena izmed mariborskih prodajalcev časopisa Kralji ulice. Pove nam, da trenutno živi v stanovanju, ki je sicer v lasti Kraljev ulice, tako da zanj plačuje mesečno najemnino. “Prispevek za sobo je 150 evrov, ta znesek pa je še subvencioniran, tako da je končna cena ugodna. Gre za sobo, ki ima souporabo kopalnice in kuhinje.” Rozika, ki svoje identitete ne želi v celoti razkriti, je bila v preteklosti zaposlena v MTT-ju, Gradisu in pri nekaj zasebnikih. Ko so šla podjetja v stečaj, je pristala na cesti. Trenutno prejema socialno pomoč, ki jo nameni za plačilo položnic, vozovnico in podobno.

Največjo težavo mi je predstavljajo tuširanje, saj sem živela v napol samskem domu, v katerem so bili sami moški, tam sem bila edina ženska.

Rozika se je z društvom Kralji ulice prvič srečala lani v Magdalenskem parku, kjer so predstavniki društva ob prvem valu covida delili zaščitne maske. “Takrat sem živela pri partnerju, ki mi je grozil, da me bo iz danes na jutri vrgel iz stanovanja. Do tega je lani oktobra tudi prišlo, tako da sem v roku enega meseca znova pristala na cesti. Pred tem sem bivala v Karitasovem zavetišču, še prej pa v svojem stanovanju. V času, ko sem ostala brez stanovanja, sem en mesec spala pri kolegici v Rogozi, tu in tam sem se ustavila tudi v javni kuhinji. Največjo težavo mi je predstavljajo tuširanje, saj sem živela v napol samskem domu, v katerem so bili sami moški, tam sem bila edina ženska. Ko sem se vselila v novo sobo, sem bila najbolj vesela tuša. Partnerja nimam, imam pa odraslo hčerko iz prejšnjega zakona, s katero imam stike po telefonu.”

Kmalu nato se je Rozika vključila v program nastanitvene podpore, ki ga izvajajo v Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. “Preden se oseba vseli v eno od naših stanovanj, se udeleži več srečanj, na katerih se z njo spoznamo, naredimo individualni načrt in se seznanimo z njenimi potrebami. Ker gre za celostno podporo, marsikdo tega ne zmore. Na terenu velikokrat naletimo na brezdomne ljudi, ki ne zmorejo tega premika, da si znova povrnejo dostojanstvo. Da do tega pride, moramo z njimi vzpostaviti zaupen odnos. Največja težava brezdomstva je ta, da je oseba popolnoma degradirana, da izgubi dostojanstvo,” pravi Jana Bedrač.

Če nimaš štedilnika, na katerem bi lahko pripravil hrano, gre denar zelo hitro. Poleg tega večina ljudi, ki so na ulici, kadi ali celo uživa alkohol, kar jim pomaga preživeti dan.

Rozika je dostojanstvo kljub težkim preizkušnjam uspela obdržati, prizna pa, da se še vedno drži bolj zase. Nikoli tudi ni padala v situacijo, da bi morala za denar prositi na ulici. Ves čas je namreč prejemala socialno pomoč, ki znaša 402 evra. Bedračeva ob tem poudarja, da se to sliši veliko, dejansko pa se ta denar hitro porabi: “Če nimaš štedilnika, na katerem bi lahko pripravil hrano, gre denar zelo hitro. Poleg tega večina ljudi, ki so na ulici, kadi ali celo uživa alkohol, kar jim pomaga preživeti dan. Veliko je tudi kraj. Ti ljudje so večkrat na mesec oropani s strani drugih brezdomnih oseb, zlasti 21. v mesecu, ko prejmejo pomoč.”

Dnevno proda tudi do 20 časopisov

Približno pol leta po vključitvi v program Kraljev ulice je Rozika postala prodajalka istoimenskega časopisa. “Še pred tem sem se udeležila tečaja v Ljubljani, na katerem smo se seznanili z vsem potrebnim za prodajo časopisa po mestu. Ker mi je prodaja šla dobro od rok, sem kmalu podpisala pogodbo in dobila izkaznico društva, ki mora biti na vidnem mestu.”

Slabih izkušenj z ljudmi nimam, zgodilo pa se je že, da je bil kdo do mene neprijazen. Pomembno je, da pri prodaji nisem vsiljiva.

Rozika prodaja časopis v Mariboru skoraj vsak dan, izjemoma ne, če je slabo vreme, ali ima kakšne druge opravke. Običajno lahko nanjo naletite na Jurčičevi pasaži in še na nekaterih drugih mestih, velikokrat je to pred trgovinami, kjer je veliko ljudi. “Dnevno prodajam tri do štiri ure. Pridobila sem že nekaj rednih strank, ki vedno kupijo časopis. To so tako šolarji, dijaki kot tudi starejši. Sicer pa lahko dnevno prodam tudi do 20 časopisov, pride pa tudi kakšen dan, ko ne prodam nobenega. Slabih izkušenj z ljudmi nimam, zgodilo pa se je že, da je bil kdo do mene neprijazen. Pomembno je, da pri prodaji nisem vsiljiva. Na začetku mi je bilo nekoliko neprijetno, potem pa sem se navadila.”

“Prva želja je zdravje, druga pa, da znova samostojno zaživim”

O željah in načrtih za prihodnje naša sogovornica, prodajalka, pravi: “Prva želja je zdravje, druga pa, da znova samostojno zaživim.” Jana Bedrač iz društva Kralji ulice ob tem pojasnjuje: “Nastanitev pri nas lahko traja dve leti. Po preteku tega obdobja, če oseba ne more v svoje stanovanje, lahko nastanitev podaljšamo, imamo pa tudi trajne oblike nastanitev. Nikoli nikogar ne pustimo po dveh letih na cesti. Je pa želja mnogih, da gredo na svoje, kar pa je ob povišanju tržnih najemnin v zadnjem času težje.”

Rozika je stara 60 let, tudi zdravje ji ne dopušča, da bi se kadarkoli vrnila na trg dela.

“Kraljem ulice se res zahvaljujem. Veliko mi pomagajo, s pogovorom in tudi pri vsakodnevnih opravkih. Res so prijazni,” pravi Rozika, Bedračeva pa dodaja: “Rozika je stara 60 let, tudi zdravje ji ne dopušča, da bi se kadarkoli vrnila na trg dela. Ima kar nekaj let delovne dobe, glede na vse zdravstvene težave, ki jo pestijo, bo najverjetneje upravičena do invalidske pokojnine, morda, z ozirom na delovno dobo, tudi neprofitno stanovanje.”