Dani Zorko iz Cerkvenjaka v osrednjih Slovenskih goricah je strasten popotnik, ki ga zanima razvoj domačega kraja skozi primerjave s tujino. Dolgo je bil aktiven v lokalnem kulturnem društvu, danes pa več pozornosti namenja pisanju popotniških člankov in deljenju spoznanj s potovanj domačemu okolju, da dobi en delček realne predstave o svetu okoli nas. Navdušenje nad potovanji se je pri njem začelo z radovednostjo in branjem romanov Karla Maya ter knjig o starih civilizacijah. Z leti je začel opažati, da svet izgublja pristnost zaradi komercializacije, zato si prizadeva obiskati kraje z ohranjenimi pristnimi odnosi.
Privlačijo ga naravne znamenitosti in dediščina starodavnih civilizacij, predvsem izven Evrope. Poseben pomen pripisuje tudi predstavitvi držav z manj znanimi zgodbami, kot jih vidi sam na terenu - nepristransko in izven medijskih stereotipov. Potovanja zanj niso le osebna izkušnja, ampak tudi način prispevanja k boljšemu razumevanju sveta.
Venezuelo je že obiskal
Februarja letos se je odpravil v Venezuelo, kjer sicer ni bil prvič. Leta 2005 je to državo izbral za svoje prvo pravo avanturistično potovanje. Ker si takrat zaradi bližnjih srečanj z mafijsko srenjo v Caracasu ni mogel ogledati vsega, je to potovanje ponovil, poleg tega je bila letalska karta cenovno zelo ugodna.
[[image_7_article_77208]]
Vlada strogi režim prevlade z močjo
Prihod v Venezuelo, kjer se je mudil dobre tri tedne, vedno poskrbi za nekaj neprijetnih občutkov, saj se iz obale v 40 kilometrih povzpneš skoraj na tisoč metrov nadmorske višine, poleg tega pa za prvi vtis poskrbijo številna razpadajoča bivališča - favele, ki se zgrinjajo nad osrednjo magistralo proti mestu, nam pove Dani. Nadaljuje, da se je glavno mesto Caracas iz preteklosti za odtenek spremenilo na bolje. "Glavne ulice in trgi so izjemno čisti, ljudje se zunaj družijo, telovadijo ali počivajo. Kljub temu je zaznati visoko stopnjo nekega primanjkljaja v smislu razdvojenosti med bogatimi in revnimi. Cene so v glavnem mestu malce višje od evropskih, vendar pa se večina trgovine in prehrane lokalnega prebivalstva odvija na ulici in ne v restavracijah. Vlada strogi režim prevlade z močjo, saj vsakih nekaj ulic patruljira večja skupina vojakov, da ne pride do morebitnih protestov."
[[image_6_article_77208]]
"Imel sem občutek, da so ljudje izgubili identiteto"
Pravi, da je imel skozi celotno potovanje občutek, da ljudje ne vedo prav, kam spadajo, da so izgubili identiteto. "Posledično ni nikogar, ki bi organiziral nek upor ali vstajo proti režimu, ki ga morajo spoštovati, vendar ga prikrito sovražijo. Kot tujec si ne morem kupiti karte za podzemno železnico ali SIM kartice, tudi v večjih supermarketih moram za vsak nakup pokazati osebni dokument. Da o patruljnih točkah med kraji sploh ne govorimo. Le v južnem in jugozahodnem predelu države ni veliko policije – ta džungelski predel je redko naseljen in ga v rokah držijo kolumbijski in brazilski narko karteli."
[[image_2_article_77208]]
Kljub lastni denarni valuti bolivar je glavna denarna enota dolar, ki ga je potrebno kot tujec prinesti zraven v gotovini, saj ga ni mogoče dvigniti na bankomatu. Pri tem je potrebno upoštevati, da se tečaj dnevno spreminja za občutne odstotke. "Komunikacija je kar težka, saj je njihov dialekt precej zanimiv, pa tudi odzivnost ni njihova največja vrlina. Ljudje so izjemno prijazni in so kar pazili name. Gibanje po državi je omejeno na lokalni transport, ki nima urnika in ne sedežnega reda."
Sogovornik nadaljuje, da so kontrolne točke preizkušnja za živce in včasih tudi za denarnico. Najvišja točka se bliža petim kilometrom, zato je tudi notranjost države prepletena prelazi in ovinki.
Vozni park je zelo ubog, tudi novejši busi so že precej zdelani.
[[image_1_article_77208]]
Turistične agencije so zaprte, saj bi lahko tujci prinesli v državo številne revolucionarne ideje
Turizem je formalno tabu tema, turistične agencije so zaprte, saj bi lahko tujci prinesli v državo številne revolucionarne ideje. "Pusti se jim na nekatere otoke in na najvišji slap na svetu, ki je cenovno rezerviran zgolj za bogate ljudi. Turisti v državi so predvsem domači ljudje in obiskovalci iz sosednjih držav. Za izjemno popularno turistično mesto velja Merida, ki je nekakšno izhodišče za izlete in od koder pelje ena najdaljših žičnic na svetu, okoli 12 kilometrov dolga in s petimi postajami. To je pravzaprav edino mesto v državi, ki po svojem videzu spominja na turistični resort."
[[image_3_article_77208]]
Velik del države prekriva močvirnata savana, kjer so se razvili njihovi ranči - hati. Nekateri ponujajo bivanje, delo na kmetiji, delo z živalmi in oglede posestva skupaj z vsemi divjimi živalmi.
[[image_4_article_77208]]
Prihodnost je težko napovedati
"Potovanje sem zaključil na morju, na otoku Cajo Sombrero in kraju Chichiriviche, kjer se tujci praviloma ne pojavljajo. Tudi sam sem težko našel sopotnike za na čoln in sem nazadnje po morju potoval z delavci," še pove Dani in zaključi, da je prihodnost težko napovedati, saj ljudje nihajo med domačimi bogatimi elitami in med tujimi vplivi, ki hlastajo po nafti. Tretja opcija je morda močnejši vpliv v regionalnih povezavah.
[[image_5_article_77208]]
