Po lanskoletni slabi čebelarski sezoni je letos nekoliko boljše. Res je, kot pojasnjuje Anton Anžel, predsednik Čebelarskega društva Ivan Jurančič Cerkvenjak, da je pri spomladanskih čebeljih pašah (oljna repica, sadno drevje, akacija) nekoliko ponagajalo vreme. Veliko je bilo dežja in vetra. Pri lipi in kostanju pa je izplen mnogo boljši, nadaljuje Anžel in doda, da bodo stroški čebelarjev letos vendarle pokriti. In ti niso majhni; potrebno je kupiti sladkor za zimsko krmljenje čebel in zdravila za zatiranje varoj.
V preteklosti je med točil štirikrat
Anžel, ki ima trenutno 25 čebeljih družin, je doslej opravil tri točenja medu: sadno drevje in oljno repico, akacijo in javor ter pred dnevi še lipo in kostanj. "Predvsem s tretjim točenjem sem zelo zadovoljen. Posamezni panj je dal od 15 do 20 kilogramov medu. Novih točenj letos več ne bo, čebele bo potrebno oskrbeti s hrano in pripraviti na zimo ter opraviti zatiranje varoj. Spomnim se, da sem pred 35 leti, ko še ni bilo tega zajedavca, med točil tudi štirikrat letno. Zadnje točenje je bilo takrat v začetku oktobra, zdaj so pa ti časi minili."
"Dvomim v kvaliteto uvoženega medu"
Ker se trgovskih policah pojavlja tudi manj kvaliteten in cenejši med iz drugih dežel, nas je zanimalo, kako na to gleda naš sogovornik. Pravi, da v kvaliteto uvoženega medu dvomi, saj tam zagotovo ni takšnega nadzora kot pri nas. "Obiskala me je inšpekcija za varno hrano in fitofarmacijo in ugotavljala, ali so v mojem medu kakršnekoli primesi oziroma nedovoljena sredstva. Hvala bogu, ni bilo težav. Dvomim, da so v drugih deželah predpisi tako strogi." Anžel sicer svoj med redno prijavlja na različna ocenjevanja. Tako je na ocenjevanju medu v Gornji Radgoni, pod okriljem sejma Agra, prejel zlato priznanje, prav tako dve srebrni.
[[image_2_article_68436]]
Pri uvoženem medu se je že zgodilo, da so inšpektorji v njem našli encim, ki je lahko posledica namernega dodajanja sladkorjev. Takšen med ima kašasto strukturo, ne kristalizira in ni v skladu s pravilnikom, zato se ne sme tržiti.
Dober med kristalizira
Anžel tako svetuje potrošnikom, da med kupujejo samo pri lokalnih čebelarjih, pozorni pa naj bodo tudi na strukturo medu.
"Kvaliteten med kristalizira, zato so mu včasih rekli strd. Če ne postane trd, je nekaj narobe. Lahko je nekvaliteten, možno pa je tudi, da je pregret. V tem primeru so uničene vse koristne snovi. Sam ga, preden ga točim v kozarce, segrevam en teden, da se dokončno stopi. Pri tem ne smemo hiteti."
Med najhitreje kristalizira pri temperaturi okoli 15 stopinj Celzija, pri višji počasneje. Kristalizacija je odvisna tudi od sort medu; gozdni medovi se hitro strdijo, akacija pozno, mana na primer že v satju.
[[image_3_article_68436]]
Med slovenskega porekla mora biti v posebnem tipiziranem kozarcu. Običajno je to 900-gramski kozarec, obstajajo pa tudi njegove manjše različice. Po pojasnilih predsednika cerkvenjaških čebelarjev se cene medu pri čebelarjih gibljejo od 10 do 13 evrov, lahko tudi več, čebelarska zveza priporoča, da ga ne prodajajo za manj kot 12 evrov.
Kako ugotovimo, če je med čist?
Menda obstaja trik, kako preverimo, če je med brez primesi. Ko ga namažemo na kruh, ne sme pronicati skozi njega. Če se to zgodi, je v medu preveč vode in med ni čist. V nasprotnem primeru se naredi skorjica in med ne pronica skozi kruh. V tem primeru je, tako stari čebelarji, med kakovosten.
[[image_1_article_68436]]
Rekorder med roji
Nekaj matic kranjske sivke, slovenske avtohtone vrste čebele, Anžel kupi pri vzrejevalcu matic, kakšno vzredi tudi sam. Letos se ponaša z rekordno težkim rojem, ki je imel kar sedem kilogramov in v treh dneh zgradil 20 začetnih osnov in prinesel od 15 do 20 kilogramov medu.
[[image_7_article_68436]]
Tamkajšnji čebelarji ohranjajo Jurančičevo tradicijo
Na območju občine Cerkvenjak že 45 let deluje čebelarsko društvo, ki je poimenovano po priznanem slovenskem čebelarju Ivanu Jurančiču. Ta se je sicer rodil v bližnjih Vitomarcih, po prvi svetovni vojni pa se je preselil v Andrence, kjer je uspešno čebelaril. Bil je potujoči učitelj in osrednji pobudnik za ustanovitev prve podružnice Slovenskega čebelarskega društva za Spodnjo Štajersko ter prvi podpredsednik Zveze čebelarskih podružnic Maribor. Med drugim je po lastnem sistemu izumil čebelnjak, stiskalnico za vosek in klešče za jemanje satja iz panjev. S svojimi prispevki je sodeloval v strokovnem glasilu Slovenski čebelar, uspešno pa se je predstavil na velikih čebelarskih razstavah na Dunaju, v Gradcu, Ljubljani in drugod. Pokopan je v Cerkvenjaku, člani društva vsako leto 6. decembra obeležijo njegovo rojstvo.
Mladih čebelarjev ni
V društvu je med 50 in 60 članov, aktivnih je 15, ki skupaj premorejo približno 200 panjev, v dobrih časih jih je bilo tudi do 600. Ta številka je bolj kot ne stabilna, odvisna pa je od delovanja varoj. Člani društva se redno izobražujejo in se udeležujejo ekskurzij. Anžel ob tem z obžalovanjem pove, da v njihovih vrstah ni mladih čebelarjev, tudi sam nima naslednika. Sta pa se s čebelarstvom ukvarjala njegov dedek in oče, prav tako dva njegova brata. Zdaj je v družini čebelar le še on. Glede prihodnosti čebelarstva nima najboljšega občutka.
Manjši čebelarji so velikokrat "napoti" večjim
Po drugi strani pa se po Sloveniji pojavlja vse več ljubiteljskih čebelarjev, ki imajo le eno ali dve čebelji družini. Glede tega naš sogovornik pravi, da je zelo pomembno, da se takšni ljudje ustrezno izobrazijo in opravijo vsaj osnovni tečaj ter si pridobijo izkušene mentorje. "Za čebele je potrebno imeti skrb. Če je potrebno nekaj opraviti danes, potem moramo to storiti zdaj, jutri je lahko že prepozno." Sam manjše čebelarje, če imajo ustrezno znanje, podpira, saj se v takšnih čebelnjakih, ker gre za manjšo koncentracijo čebel, razvija manj bolezni. So pa takšni čebelarji velikokrat "napoti" večjim.
Do intenzivnega kmetijstva, ki s seboj prinaša pogosto košnjo travnikov še preden travinje zacveti, sogovornik ni preveč kritičen, saj je prepričan, da mora tudi kmetovalec preživeti. Res pa je, da je na takšnih travnikih manj čebelje paše. Težavo pa vidi v posameznikih, ki škropijo podnevi, ko so opraševalci na paši. Tudi sam je v preteklosti doživel, da so bile tri njegove čebelje družine najverjetneje zastrupljene, dve je uspel rešiti.
So eni redkih s čebelarskim domom
Omenimo še posebnost cerkvenjaških čebelarjev. Ti imajo v naselju Čagona v lasti čebelarski dom, ki ga še vedno dograjujejo. Zanj skrbijo po svojih zmožnostih, namenjen pa je za druženja in izobraževanja čebelarjev, občasno ga dajo na voljo občanom za praznovanje rojstni dni in podobno. Zraven je tudi društveni čebelnjak, v katerem so trenutno naseljene tri čebelje družine.
[[image_4_article_68436]]
[[image_6_article_68436]]
[[image_8_article_68436]]
