Da je njeno poslanstvo nesebična pomoč sočloveku, je pretekli torek dokazala Rozina Topolovec iz Cerkvenjaka, ki je v Centru za transfuzijsko medicino UKC Maribor kri darovala že stotič. S tem je postala vitezinja krvodajalstva, junija letos, na svoj rojstni dan, pa se bo upokojila. 

Prvič na krvodajalsko akcijo 19. novembra 1979

Povedala je, da je to plemenito dejanje v torek storila zadnjič. Tako se je odločila, poleg tega pa, kot pravi, so tudi "leta tukaj". Prvič je kri darovala 19. novembra leta 1979 v Mariboru, takrat še v stari bolnišnici, nato pa z nekaj vmesnimi presledki vsako leto vse do danes. "Takrat sem bila v službi v Mariboru, bila sem že polnoletna in odločila sem se, da bom darovala kri. Ker je mama sodelovala pri ustanovitvi Rdečega križa v Cerkvenjaku, smo imeli to tudi v družini. S seboj sem potegnila tudi sestro, ki je sicer kasneje odstopila, sama pa sem ostala." Za krvodajalstvo je navdušila tudi eno od dveh hčera, ki sedaj sicer živi na Švedskem.

Nadaljuje, da lahko s krvodajalstvom marsikomu rešiš življenje in doda: "Nikoli nisem darovala krvi za denar. To je moja prostovoljna odločitev. V meni nastaja kri in moj namen je dobrodelen. To jemljem skoraj kot neko poslanstvo. Ko vem, da se približuje krvodajalska akcija, sem vesela, da bom lahko darovala."

Po odvzemu krvi se nikoli doslej ni počutila slabo, niti ni imela drugih težav. Ko se po krvodajalski akciji vrne domov, se rada malo umiri. Sede, pogleda, kaj se dogaja, morda kaj prebere ali po popije kak kozarček rdečega vina ter se pogovori s partnerjem. "Včasih grem po krvodajalski akciji na sprehod ali pa pokličem kakšno kolegico in greva na kavo. Ne počutim se slabo," je povedala. 

"Če že darujejo kri, naj jo darujejo s srcem - ne za denar"

Tistim, ki šele vstopajo na pot krvodajalstva, sporoča, naj vztrajajo pri svoji odločitvi in dobri volji. Naj ne poslušajo drugih. "Če že darujejo kri, naj jo darujejo s srcem - ne za denar. Krvi ne moreš kupiti, lahko jo samo podariš. Imam primer v družini.  Nečakinja je imela hudo prometno nesrečo. Na srečo so bili starši pripravljeni darovati kri, če bi jo potrebovala. Tudi moj zet je imel hudo prometno nesrečo in je prejel veliko krvi. Jaz bi mu jo dala brez plačila."

Večja obremenitev za žensko 

Ker darovanje krvi za žensko telo predstavlja večjo obremenitev, je 100-kratno sodelovanje pri krvodajalskih akcijah še toliko večji dosežek. "Seveda pridejo obdobja, na primer po porodniški, ko nekaj časa ne moreš darovati. Potem pa se telo znova privadi. Včasih pride tudi dan, ko se ne počutiš najbolje in kakšno akcijo izpustiš, pa greš naslednjič. Prej smo imeli v Cerkvenjaku dve krvodajalski akciji na leto, zdaj imamo tri, zato sem začela hoditi trikrat letno. Tako sem hitreje prišla do tega jubileja. Če ne bi bilo premorov, bi ga dosegla še prej, ampak pavze so pač pavze."

Krvodajalci bi lahko bili deležni več ugodnosti 

Pri tem je zanimivo, da je kri samo prvič in zadnjič darovala v Mariboru, vmes pa največkrat v domačem Cerkvenjaku.  Spominja se, da je bilo v preteklosti med krvodajalci več druženja. "Dela prost dan še vedno obstaja, spet pa je vse odvisno od delodajalca. Še vedno je tudi kranjska klobasa. V Benediktu nam je celo občina ponudila topel obrok. Sicer pa bi lahko bile za krvodajalce še kakšne ugodnosti. Včasih, ko sem bila zaposlena v Mariboru, v Merinki, smo imeli krvodajalci dva prosta dneva, dobili smo celo manjše darilo. To je bila lepa pozornost, potem pa se je to postopoma ukinilo. Kasneje, ko sem se zaposlila v Piku v Lenartu, pa smo imel prost en dan."

Za dolgoletne krvodajalce bi lahko na primer organizirali enodnevni izlet ali kakšno srečanje, da bi se malo družili. To kot krvodajalka pogreša. Prav tako ni nobenih ugodnosti za krvodajalce pri obravnavi pri zdravnikih, zaključi Rozina.