4. junija je dopolnila 96 let najstarejša občanka Benedikta Anka Valh. Rojena je bila davnega leta 1929, in to v Rogaški Slatini, odkoder je bila njena mama. V družini je bilo sicer devet otrok, Anka je bila najmlajša med dekleti, za njo se je rodil le še brat Ivan. Eden je umrl. Zdaj je ostala le še ona, bratov in sester ni več. 

Obiščemo jo na njenem domu v središču Benedikta, kjer živi skupaj s hčerko Cvetko. Po kapi težje govori, morala je opustiti vsa hišna opravila, kar je bilo zanjo zelo težko, tudi k maši se brez pomoči več ne more odpraviti. 

Ko je bil oče mobiliziran, je bilo mami zelo težko

Potem ko je njen oče, ki se je rodil na bližnji Sveti Ani, kupil posestvo v Štajngrovi in se poročil, se je družina preselila v današnjo občino Benedikt. Anka nam pove, da je bilo najtežje v času vojne, ko je bil oče mobiliziran v nemško vojsko, mama, ki pa se je preselila v povsem tuji kraj, pa je bila z otroki kar štiri leta sama. "Bila je zelo pogumna. Skrbela je za najstarejšo hčerko in delala na kmetiji. Pri skrbi za živali ji je sicer pomagal domačin. Tudi sama sem morala pomagati na kmetiji. Oče je bil zelo strog, spomnim se, da sem morala žeti s srpom." Doda, da sta se kljub temu z očetom dobro razumela ter veliko časa preživela skupaj - kot nam še zaupa, jo je oče naučil mnogih opravil, pri katerih mu je prav "po moško" pomagala, kot sama v smehu pripomni, pa je bila tako prava "deklica za vse". 

Anka je osnovno šolo obiskovala v Benediktu. Ker je bil to čas vojne, se je morala učiti nemško, eno od njenih sester so celo izselili. S sten so morali odstraniti križe, se spominja. 

Najprej trgovka, potem šolska kuharica 

Našo sogovornico domačini poznajo zlasti po njenem delu v šolski kuhinji, kjer je bila zaposlena 17 let. Pove nam, da tega niti ni hotela, vendar so okoliščine pripeljale do tega, da je v času okupacije v samostanu v Sveti Trojici opravila tečaj kuhanja. Preden se je zaposlila v šolski kuhinji je bila trgovka v Lenartu. 

[[image_1_article_79332]]

"V enem mesecu so se v šoli zamenjale štiri kuharice. Nobena ni ostala. Potrebno je bilo delati bolj kot sedaj. Da grem v kuhinjo, me je prosila ena od tedanjih učiteljic oziroma tovarišic, kot smo jim rekli. V kuhinji mi je bilo lepo, imela sem še eno pomočnico. Večino dela sem morala opraviti ročno, kar pa mi ni predstavljalo težav, saj sem bila tega navajena s kmetije. Za šolarje sem pripravljala malice, za učitelje pa tudi kosila." Pri delu so ji velikokrat pomagali tudi učenci, zlasti pri nabiranju pridelkov po bližnjih kmetijah: "Spomnim se, da smo organizirali akcijo zbiranja krompirja pri domačem župniku. Tega sicer ne bi smeli, a smo imeli zelo dobrega duhovnika. Pobirali smo tudi jabolka in še kaj drugega." 

Takrat je bila že bila poročena. Njen mož je bil domačin iz Benedikta, spoznala sta se že v osnovni šoli, saj sta obiskovala isti razred. Bil je njen prvi in edini. 

In kaj so imeli učenci najrajši? "Tisti ljubi čaj, belo kavo, pa tudi malinovec. Sicer pa razne namaze na kruh; pašteto, ribji namaz, marmelado ... Malice sem pripravljala za okoli 400 otrok, zraven pa še približno 50 kosil za učitelje," pove. Jedilnik je vsak teden sestavljala učiteljica, ki je na šoli učila gospodinjstvo. Doda, da sta se uspeli vedno dogovoriti o izbranih jedeh. 

[[image_2_article_79332]]

Jabolčni zavitek, gibanice in buhtlji 

Leta 1988 se je Anka zasluženo upokojila. Na vprašanje, ali je bilo težko oditi v penzijo, odkima in doda, da pa je bila še vedno rada za domačim štedilnikom. Najraje je pekla jabolčni zavitek, gibanice in buhtlje - to, kar jo je naučila njena mama. Zdaj je že več kot 20 let vdova, je pa ji, zahvaljujoč hčerki, medicinski sestri, ki se je pred časom upokojila, lepo na jesen življenja. Socialnih stikov res nima veliko, precej časa preživi na balkonu, kamor se odpravi s pomočjo hodulje, občasno gleda tudi televizijo, pri čemer pove, da pa ne mara politike. Ta ji je menda zoprna. 

[[image_3_article_79332]]

Pogosto jo obiščejo otroci, ob Cvetki sta to še dve hčerki in sin. Ima tudi osem vnukov in štiri pravnuke.