Kljub častitljivim letom, novembra jih bo dopolnil 94, je Andrej Kapl z Dražen Vrha v občini Sveta Ana v Slovenskih goricah še vedno čil in kar je najpomembneje, umsko in telesno zdrav. Rojen je bil 25. novembra leta 1928 v vasi, kjer živi še danes, le da kakšno hišo ali dve višje v takrat še samostojni majhni občini Dražen Vrh. Njegov oče, ki je bil rojen v bližnjih Žitencah, se je poročil in si v Dražen Vrhu skupaj z družino ustvaril skromno domovanje. Poleg Andreja sta se v družini rodila še Viktor, leta 1924, dve leti kasneje pa še Marija. “Imeli smo okoli pet hektarjev zemlje, dve kravi, kakšno teličko in nekaj prašičev. Spomnim se, da smo njive orali s kravjo vprego; oče je bil za plugom, otroci pa smo morali voditi živali. Doma smo pridelali nekaj pšenice, krompirja in koruze, dovolj, da smo lahko preživeli,” se spominja Andrej.

“Mati mi je svetovala, naj nekoliko manj jem”

Doda, da je kljub delu na kmetiji obiskoval šolo. “Naredil sem pet razredov slovenske šole na Sveti Ani in dva razreda nemške. Ko pa sem leta 1943 končal s šolanjem, pa sem že dobil delavsko knjižico. Takrat je bilo v navadi, da so otroci s številčnejših družin hodili služit na druge kmetije. Sam sem na srečo lahko s sestro, ker je brat moral v vojsko, ostal doma. Sem pa takrat dobival raznorazne pozive; tako sem moral na smučarski tečaj v sosednjo Avstrijo, kjer so nas en mesec urili v smučanju. Dva meseca sem moral sodelovati v strelskem tečaju, ki so ga vodili vojaški invalidni oficirji. Šlo je za neke vrsto predvojaško urjenje. Nato pa sem leta 1944 tudi sam dobil poziv, da moram v nemško vojsko. Ker mati ni želela, da gre od hiše še drugi sin, mi je svetovala, naj nekoliko manj jem. In res, v naslednjih dneh sem precej shujšal in ko sem moral pred komisijo, so mi odhod v vojsko prestavili za eno leto. Tudi mojega očeta je tedanja nemška oblast želela poslati v vojsko, mislim, da na vaško stražo. Ker tudi on tega ni želel, se je skrival, in ga je, podobno kot ostale, iskala policija. Ker pa je Dražen Vrh spadal pod cmureški okraj, sosednje Žitence pa pod ptujskega, se je oče skupaj s sosedi skrival po gozdovih na Žitencah, saj tam policija ni imela pristojnosti za iskanje. Tako da so ti starejši možje v glavnem drugo svetovno vojno preživljali po gozdovih.”

Družina se je preživljala s čevljarsko obrtjo

Življenje v tistih časih, kot nam še pove Andrej Kapl, ni bilo lahko. Ker je imel delavsko knjižico, je moral pomagati pri gradnji vaških cest. Pri tem je tudi nekaj zaslužil, tako da si je lahko že leta 1943 kupil kolo. “V tistih časih smo ravno v moji vasi urejali cesto, seveda vse ročno. Prekopali smo ogromne količine zemlje, ki so jo kmetje, tisti, ki so imeli vole, odvažali na vozovih.” Poleg tega je oče, ki je bil čevljar, Andreja jemal s seboj na tako imenovane štere po vasi, na katerih sta čevlje sosedom, znancem in ostalim izdelovala kar na domu. S čevljarsko obrtjo se je družina, tudi po osvoboditvi, preživljala. Na podstrešju stare hiše je še zdaj ohranjena zbirka čevljarskega orodja.

Leta 1948, ko je moral Andrej v vojsko, bil je med prvi rekruti v tedanji Jugoslaviji, je tudi čevljarska obrt začela izgubljati na pomenu. Primanjkovalo je materiala, zlati usnja, tudi tedanja usnjarna Pirih v Lenartu, ki je delovala na lokaciji sedanjega Uniorja in je krojila živalske kože, je propadla.

Zaradi padca s konja je moral iz vojske v bolnišnico

“Prvih šest mesecev sem bil v vojski v Bitoli v današnji Severni Makedoniji, nato sem šel v prekomando v Barešan, ki je bil znan po konjenici. Sprva je vsaka četa samo čistila konjske hleve, nato pa smo morali tudi na konje. Zame je bilo to prvič. Spomnim se, da sem moral zajahati kobilo in se z njo odpraviti do bližnjega potoka na napajanje. Že takoj pri izhodu iz konjušnice sem skoraj padel z nje, ko pa je pri zapornici skočila čez ograjo, ob kateri je rasla akcija, sem padel s kobile na hrbtenico in negiben obležal. Takoj so me odnesli v ambulanto, kjer so ugotovili, da so bile poškodbe tako hude, da nisem bil več sposoben služenja vojske.”

Z vagonom so me odpeljali najprej v Reko, nato pa od tam v bolnišnico v Lovran, kjer sem dejansko ves v mavcu ležal dve leti.

Andreja so nato premestili v bolnišnico v Zagreb, kjer so mu povedali, da bo moral na postelji z deskami ležati dve leti. “Takoj sem si dejal, da to ne bo mogoče. Ker sem imel poškodovani četrto in peto vretence, se nisem smel gibati, kljub temu pa je hitro prišlo do vnetja. Zato so me z vagonom odpeljali najprej v Reko, nato pa od tam v bolnišnico v Lovran, kjer sem dejansko ves v mavcu ležal dve leti. Tedensko so mi opravljali punkcije, hrano so mi v žile vbrizgavali preko injekcij. Po enem mesecu sem bil vedno bolj šibek, nato pa me je obiskal slovenski zdravnik in me takoj napotil na operacijo. Ta je bila uspešna, vnetje so očistili in res sem začel postopoma okrevati in se po dveh letih, 1953. leta, vrnil domov. Usnjeni steznik, ki je podpiral mojo hrbtenico, sem moral še kakšno leto nositi doma, še danes ga sicer hranim na podstrešju, sem pa po poškodbi popolnoma okreval.”

Ker je hišo odnesel zemeljski plaz, je moral zbrati dovolj denarja za nakup nove

Ko se je Andrej iz bolnišnice vrnil domov, je ugotovil, da se je sestra medtem že poročila, zato je tudi sam, kot pravi, začel iskati življenjsko partnerico. Všeč mu je bila soseda Marija, s katero se je kmalu poročil in zaživel na njeni kmetiji. “Tista hiša ni bila v najboljšem stanju, zato sva se odločila, da bova zgradila novo. Zaposlil sem se na Cestnem podjetju Maribor in že po dveh letih nabavil ves potreben, sicer rabljen material. Iz njega smo pod tistim klancem postavili drugo hišo, nato pa se je jeseni leta 1962 zaradi obilnega deževja sprožil zemeljski plaz, ki je odnesel del hiše. S finančno in materialno pomočjo občine in podjetja, kjer sem bil zaposlen, sem hišo za silo saniral. Nato pa se je ponudila priložnost, da kupim staro hišo na lokaciji, kjer živimo še danes.”

Ob tem sem si še sposodil nekaj denarja, tudi podjetje mi je dalo nekaj kredita, in tako sem uspel zbrati približno milijon tedanjih dinarjev.

Nakup hiše pa ni bil preprost, saj je bila v družini le Andrejeva plača, poleg tega pa je bilo potrebno nahraniti številne družinske člane; ob Andreju, njegovi ženi in dvema otrokoma, Viktorju in Janku, so namreč z njimi živeli tudi ženina mama, sestra in teta. “Z lastnikom hiše sem se dogovoril, da bo na plačilo počakal eno leto. Medtem sem se začel v Cestnem podjetju Maribor dogovarjati za posojilo. Ponudili pa smo mi zgolj možnost nakupa materiala. Ker tega takrat nisem potreboval, sem na zadrugi z enim izmed kupcev naredil zamenjavo, on je dobil material, jaz pa denar. Ob tem sem si še sposodil nekaj denarja, tudi podjetje mi je dalo nekaj kredita, in tako sem uspel zbrati približno milijon tedanjih dinarjev. S tem denarjem sem odkupil in obnovil hišo. Nato pa se je zgodila devalvacija, zaradi katere sem vrnil bistveno manj denarja, kot sem si ga izposodil. Res sem imel srečo.”

Ker se je za Andrejevim bratom Viktorjem izgubila vsaka sled, je družina začela s poizvedovanjem

Andrej nam še pove, da brat in sestra ne živita več. Brat Viktor, ki je moral leta 1943 v nemško vojsko, se od tam ni nikoli več vrnil. Je pa z njim povezana zanimiva zgodba. Družina je namreč kasneje raziskovala njegovo usodo in ugotovila, da je bil zajet na Siciliji, bil premeščen v Egipt, kjer je nekaj časa živel pri aleksandrinkah (zdomske Slovenke, ki so od druge polovice 19.stoletja do druge svetovne vojne odhajale v Egipt, zlasti v Aleksandrijo). Od tam je pobegnil v Anglijo, postal angleški pilot britanskega kraljevega vojnega letalstva (RAF). Leta 1961 je Viktorjeva žena umrla v prometni nesreči, njuna 8-mesečna hčerka pa je preživela. Pred prometno nesrečo je bil Viktor z družino v Sloveniji v stalnih stikih prek pošte, potem pa so se vezi pretrgale. Vedeli so le da živi v Walesu (Pembrooku). Andrejev sin Viktor je nato s pomočjo spleta in Facebooka ugotovil, da je njegov stric Viktor že pokojni, umrl je leta 2009, njegova hčerka pa je nato celo kasneje prišla v Slovenijo, kar je bilo prikazano v oddaji Dan najlepših sanj.

Stara cimprana hiša je danes zaščitena kot etnološki spomenik

Družina Kapl je približno 20 let živela v stari cimprani hiši, ki je danes povsem obnovljena in restavrirana po navodilih Zavoda za varstvo kulturne dediščine Maribor ter zaščitena kot etnološki spomenik. Zgrajena je bila okoli leta 1850. Na podstrešju hiše je urejena zbirka starega kmečkega orodja in opreme. Na domačiji so v okviru čezmejnega projekta Detox uredili sanitarne prostore za potrebe sprejemanja turistov in možnosti nudenja nočitev v objektu.

Zraven tako imenovane Kaplove domačije stoji nov stanovanjski objekt, v katerem Andrej ob svojem sinu Viktorju ter njegovi ženi preživlja jesen življenja. Ima dve vnukinji in enega vnuka ter eno pravnukinjo in štiri pravnuke. Njegova žena je umrla leta 2017.