Poleg umetelne obnove šipe na Krekovi ulici 14 je Mariborčan Aleš Lombergar zaslužen tudi za to, da je poleg številčnice na Prvi gimnaziji ter mestni hiši Rotovž ura mariborske Stolnice zasijala v novi podobi. Da sta se s prijateljem Gorazdom Šifrerjem sicer zavedala, da bosta ugriznila v kislo jabolko, a da bo to tako kislo, kot se je naposled izkazalo, si ni mislil nihče od njiju. Obnova se je dolgo zamikala, delno zaradi natančnega sledenja prvotnim načrtom, deloma pa tudi zato, ker je bilo sredstva za obnovo težko zbrati. Kljub temu, da je šlo za nadvse zahteven projekt, Lombergar ne bo odnehal le pri mariborski Stolnici. V prihodnje se bo namreč postopoma lotil obnove mariborske stavbne dediščine, ki si zasluži, da zasije v vsej svoji podobi.
Za vami je izčrpna obnova številčnice mariborske Stolnice. Kako je nasploh potekala?
S prijateljem Gorazdom Šifrerjem sva predlani jeseni zelo uspešno rekonstruirala številčnico ure na pročelju Prve gimnazije, zato je bilo razumljivo, da sva iskala naslednji podoben projekt. Že lani januarja sva se odločila, da bova ugriznila v precej trše jabolko in se lotila podobnega projekta na zvoniku mariborske Stolnice. Projekt ni bil le večji, saj merijo številčnice na Stolnici skupaj skoraj 25 kvadratnih metrov, tista na Prvi gimnaziji pa le meter in pol, ampak je bil skoraj v celoti financiran iz donacij.
Le del denarja smo pridobili na razpisu Mestne občine Maribor, ki je bil namenjen sofinanciranju projektov s področja kulture, ves ostali potrebni denar pa je Gorazd Šifrer zbral od donatorjev. Tukaj bi rad izpostavil dva, zavarovalnico Grawe, ki je povsem na začetku prispevala donacijo v kar četrtinskem znesku ter župana Maribora, gospoda Aleksandra Sašo Arsenoviča, ki je bil po objavi poziva k donacijam v Večeru prvi zasebnik, ki je nakazal iz svojega osebnega računa svoj prispevek.
Gorazd Šifrer je imel zelo težko nalogo, saj je pri mnogih naletel na predsodek ali celo mržnjo do Cerkve. V Mariboru je ta predsodek pogost. Poslušal in bral je odgovore, kot so: »naj to plača Vatikan….«, »… bi, a za Cerkev ne …« in podobne.
Spomladi sem začel z zbiranjem slikovnega zgodovinskega gradiva iz arhivov in zasebnih zbirk. Zbral sem ga res veliko in sproti objavljal izsledke na Facebooku, kjer smo v ta namen ustanovili skupino z imenom »Rekonstrukcija številčnic na zvoniku mariborske Stolnice«, mnoge objave pa sva delila tudi v drugih skupinah na Facebooku, ki imajo veliko več članov. Mislim, da nama je uspelo dobro obveščati javnost o poteku raziskave in izvedbe projekta. Občutek imam tudi, da danes mnogi bistveno bolje poznajo zgodovino in razvoj Stolnice in Slomškovega trga tudi po naši zaslugi.
Ko je bilo iz zbranega slikovnega gradiva možno razbrati, kako se je spreminjala podoba številčnice in kazalcev, smo se v dogovoru z Zavodom za varstvo kulturne dediščine odločili, da bomo rekonstruirali številčnico po najstarejšem ohranjenem dokumentu, torej po načrtu za prezidavo zvonika iz leta 1796. Načrt je delo dunajskega dvornega arhitekta Josefa Hillebrandta in je čudovit. Hrani ga Pokrajinski arhiv Maribor.
Po tej odločitvi smo začeli pripravljati načrt za grafično podobo številčnic in avgusta smo izdelali maketo številčnice v naravni velikosti ter jo pritrdili na zvonik, da bi se prepričali ali je tudi v resnici tako lepa, kot je bila na računalniškem ekranu.
Zakaj se je obnova, ki je bila prvotno načrtovana za oktober, na občinski praznik, zamaknila v december?
Ker je na načrtu iz leta 1796 krog v sredini številčnice moder, smo odtenku modre posvetili veliko pozornosti. Vedeli smo, da bo pri tisku in žganju emajla barva spremenjena, a prvi poskusi v emajliranem steklu so nas presenetili, barva je bila popolnoma drugačna. Zato smo morali izdelati dodatne teste, kar nam je vzelo veliko časa. Številčnice so bile pripravljene za vgradnjo šele v začetku novembra. Pred tem smo pripravili podlago, na katero smo v novembru lepili dele številčnic. Vsaka številčnica je sestavljena iz petih delov, iz osrednjega modrega kroga, beli obroč z rimskimi številkami pa je razdeljen na četrtine. Robove delitve na četrtine smo določili tako, da potekajo tik ob širokih delih rimskih številk, da se ne bodo videli tudi čez čas, ko se bodo stiki umazali s prahom.
Ste morali kaj prilagoditi, ali je šlo po “planu”?
Na prvi pogled se zdi naše delo preprosto, a kdor je spremljal nastajanje, je lahko videl, da nismo ničesar prepustili naključju in smo zelo skrbno in natančno predvideli vse težave in jih tudi vnaprej rešili. Projekt smo dokončali v predvidenem roku, torej do konca leta, ni pa nam uspelo ujeti nov občinski praznik v drugi polovici oktobra, kar je bila želja župana.
Ste morali tudi prvotne načrte ure prilagoditi, ali izgleda točno tako, kot ste si jo zamislili?
Številčnica je točno takšna, kakršno si je zamislil arhitekt pred 225 leti. Zelo natančno smo sledili njegovi risbi. Smo pa sredi projekta spoznali, da se obstoječi kazalci ne bodo lepo skladali s klasicistično številčnico, zato smo projekt razširili in se lotili izdelave kazalcev po istem načrtu. To prvotno ni bil naš namen. S tem smo projekt krepko podražili.
Kdo vse je sodeloval pri rekonstrukciji številčnice?
Najpomembnejši je bil Gorazd Šifrer, ki je prevzel najtežji del projekta – zbiranje donacij. Brez njega bi nam vse restavratorsko znanje in mojstrstvo ne pomagalo nič. Sodelovala je stalna ekipa zunanjih sodelavcev Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine, ki so obdelovali skenirane slike in oblikovali grafično podobo številčnice. Izredno pomemben je bil mojster Jure Mesarič iz podjetja Kermes, ki je izvrsten strokovnjak s področja oblaganja s keramiko. Z njim smo sodelovali že pri rekonstrukciji številčnice na Prvi gimnaziji.
Številčnice so namreč izdelane iz stekla, ki je emajlirano in kaljeno ter s posebnim, posebej za nas iz Nemčije uvoženim lepilom, pritrjene na steno. Povedati moram, da v štiridesetih letih mojega delovanja v Ljubljani, kjer sem sodeloval na zahtevnih projektih z mnogimi keramičarji, tako razgledanega in premišljenega mojstra nisem srečal.
Za izdelavo kazalcev pa sem dolgo brez uspeha iskal mojstra, potem pa sem izvedel za mojstra Žarka Šerca, ki je bil pravo odkritje. Zanj ni obstajala naloga, pri kateri bi odgovoril, da tega ne zmore ali ne zna. Tudi on me je očaral s svojim znanjem in mojstrstvom. Ni presenečenje, da je avtor učbenika za kleparje, saj je zelo razgledan in odlično pozna skrivnosti svoje obrti. Mojster Žarko Šerc je iz jeklene pločevine sklepal glave in repe kazalcev. In prav on me je napotil k mojstru Alojzu Verbnjaku, kovaču, ki smo ga potrebovali, da nam je skoval ročice kazalcev. Tudi Alojz Verbnjak je prava zakladnica znanja in skupaj nam je uspelo izdelati natančno takšne kazalce, kakršne smo si zamislili. Glave in repe kazalcev je z zlatom v lističih pozlatila restavratorka Silvana Veič.
Kakšni so odzivi ljudi?
Ljudje so bili navdušeni nad lepoto novih številčnic in kazalcev. A med pohvalami, ki so kar deževale, se je slišalo tudi kako kritiko. Nekaterim ni bilo prav, da smo v iskanju zgleda segli tako daleč nazaj in rekonstruirali podobo, ki ni tako jasna in lahko berljiva, kot so ure postale sto let kasneje, ob koncu 19. stoletja in kasneje. A naš glavni motiv ni bil izdelati uro, s katere se bo zlahka in hitro odčital čas, ampak smo jasnost podredili avtentičnosti.
Kako ste sami zadovoljni z novim mestnim okrasom?
Projekta nisem samo zasnoval in vodil, ampak sem pri izvedbi tudi delal, zato sem bil prisoten pri vseh delih in lahko brez slabe vesti presodim, da smo vsi sodelujoči delali ne le z rokami, ampak tudi s srcem. In to se tudi vidi. Nova podoba ure na Stolnici je tako lepa, da bi lahko mirne duše in brez sramu stala tudi na Dunaju.
Poudariti želim tudi to, da je tehnika izdelave številčnic nova in neobičajna. Naša številčnica bo ohranila svojo lepo podobo zelo dolgo in bo preživela naše otroke. To je tudi tehnološki dosežek, saj lakirane pločevinaste številčnice ali take, ki so naslikane na omet, ne zdržijo dlje od dveh desetletij, že po enem desetletju pa zbledijo.
Kakšni so vaši naslednji projekti, kje bomo še lahko občudovali vaša dela?
Imamo veliko načrtov in v Mariboru ne bo zmanjkalo dela za nas, saj je bila stavbna dediščina v mestu zelo zanemarjena. Javno lahko spregovorim le o restavriranju baročne kovane ograje pred cerkvijo svetega Alojzija na Glavnem trgu, saj so ostali projekti še v fazi dogovarjanja z lastniki. Najprej pa me čakajo tri naročila za izdelavo okrasnih jedkanih stekel, ki so moja največja ljubezen, saj je jedkanje stekla tako zapleten postopek, da ga danes obvladamo le še redki, v Evropi nas ni več kot prstov na obeh rokah. Dve naročili sta iz Ljubljane, eno pa z Dunaja.
Kakšen je odnos do mariborske kulturne dediščine?
Dediščine je dovolj, da bi jo človek negoval in vzdrževal, odnos pa je milo rečeno slab. Veliko stvari se je sicer ohranilo. Maribor ima veliko zanimivih hiš, nekatere so lepo obnovljene, nekatere manj. Vila Robič pri parku je denimo odlično obnovljena, nekatere pa slabo. Problem je finančno stanje, saj je Maribor precej v denarnih škripcih. Mislim, da je nekaj lastnikov, ki iz nekega vzgiba pustijo objekt, da neslavno propade. Gre za preračunljivost, da dobijo lastniki prazno parcelo. Nočejo stare hiše, zavod za spomeniško varstvo želi, da objekt obnovijo, lastnik nato počaka, da propade in hišo podre. Takšna je tudi vila Transilvanija na Mladinski, ki jo je arhitekt Friedriger postavil sebi, a je popolnoma propadla. Veliko mi je do tega, da bi rešili to vilo, da bi tja umestili avstrijski kulturni center, vendar ne vemo, ali se bodo s tem strinjali.
Kot zavod imate to možnost, da usmerjate projekte? Kakšen ima posluh občina?
Kot zavod lahko le izražamo svoje želje in usmeritve. Župan je zgodaj dejal, da se zgleduje po ljubljanskem županu Jankoviću, ena izmed njegovih potez pa je projekt Ljubljana moje mesto, kjer Ljubljana s svojim denarjem poskrbi za renovacijo opuščenih stavb. Maribor je lani prvič objavil razpis za obnovo fasad, letos so ga ponovili, tako da mislim, da je županov odnos čudovit.
Je to naš nacionalni problem?
Slovenski problem je, da se ne spodbuja, da so starine lepše kot novogradnje, a to je potrebno privzgojiti. Ure na Stolnici denimo ne obnavljamo, da bi bolje videli nanjo, a Mariborčani se bomo z lepšo uro bolje počutili. Teh primerov je veliko, a nekje je potrebno začeti. Mestu manjka kritičen odnos do stanja nepremičnin. To je dolg proces, ki ga bo potrebno nekoč preseči. Pri nas tudi nimamo strokovnih člankov, ki bi spodbujali k temu in krepili ozaveščenost.
