Z 22-letno Julijo Lombergar smo se pogovarjali o njeni nenavadni, a pogumni odločitvi, saj se je pred nekaj meseci kot au pair varuška odpravila na drugo stran sveta, v Avstralijo. Zaupala nam je, kaj jo je gnalo v to pustolovščino, kako je izbrala svojo gostiteljsko družino s kar šestimi otroki in kakšne izzive ter lepe trenutke prinaša življenje v tako številčnem gospodinjstvu.

Kaj te je spodbudilo, da si se odločila za delo kot au pair varuška v Avstraliji?

Od nekdaj me žene močna želja po raziskovanju sveta, spoznavanju različnih kultur in novih ljudi. Ker sem si letos vzela premor od fakultete, sem imela priložnost, da se posvetim osebni rasti in raziskovanju sveta. Želela sem najti način, kako združiti potovanje in delo, da bi si lahko privoščila daljše bivanje v tujini. Med številnimi možnostmi se mi je delo preko au pair kot varuška zdelo idealno, saj že od nekdaj obožujem delo z otroki - to je tudi področje mojega študija, in uživam v njihovi družbi.

Imam srečo, da imam starša, ki nas otroke vedno spodbujata pri vseh odločitvah in nas podpirata pri izzivih. Bila sta navdušena nad to idejo, čeprav ju je moja odločitev za daljno Avstralijo presenetila. Tako sem na eni izmed au pair platform ustvarila profil, naložila slike in se potrudila, da sem se čim bolje predstavila. Nato sem kontaktirala številne družine - predvsem tiste z več otroki in tiste, ki živijo v toplih krajih ob morju.

[[image_6_article_77228]]

Zakaj si izbrala ravno družino s šestimi otroki? Ni to precej zahtevno?

Definitivno je to velik izziv, vendar me takšne situacije privlačijo. Prihajam iz družine treh otrok (oziroma petih, če štejem še polbrata), zato sem pri iskanju gostiteljske družine namenoma iskala tiste s tremi ali več otroki. Zdelo se mi je, da je življenje v večji družini bolj dinamično, pestro in zabavno. Poleg tega sem vedela, da mi bo v takšnem okolju lažje, saj sem nanj že navajena. Kot prostovoljka na poletnih kolonijah imam tudi večletne izkušnje pri skrbi za večjo skupino otrok.

Iskreno, bala sem se, da bi mi bilo v manjših družinah z enim ali dvema otrokoma hitro dolgčas. Tisti, ki me poznajo, vedo, da mi redko zmanjka energije.

Seveda sem se zavedala, da bo več otrok pomenilo tudi več odgovornosti, bolj razgiban vsakdan, manj prostega časa in veliko truda, ampak to je pravzaprav tisto, kar sem si želela - nekaj, kar me bo vsak dan izzvalo, premaknilo iz cone udobja in mi hkrati prineslo neprecenljive izkušnje, saj si nekega dne tudi sama želim imeti veliko družino.

Kako si izbrala lokacijo, zakaj prav Avstralija?

[[image_2_article_77228]]

Avstralija je bila le ena izmed mnogih lokacij, kjer sem iskala gostiteljske družine. Pravzaprav bi lahko rekla, da je Avstralija izbrala mene - ne obratno. Vedela sem le, da si želim iti daleč, da si želim nekaj velikega, zabavnega, nov izziv in nov svet za raziskovanje.

Ko sem začela pisati družinam prek au pair platform, sem dobila kar nekaj odgovorov. Z nekaterimi se datumsko nismo ujemali, pri drugih mi že iz načina komunikacije ni ustrezala dinamika ali energija, ki sem jo začutila. Na koncu so ostale štiri družine, s katerimi sem začutila dober prvi stik, zato sem z njimi organizirala videoklice. V tistem času sem bila v stiku z dvema družinama iz Avstralije, eno iz Kitajske in eno iz Dominikanske republike. Pri končni izbiri pa mi je bil najpomembnejši občutek, s kom začutiš pravo energijo, s kom "klikneš". In prav to se je zgodilo že na prvem videoklicu z mamico iz družine, pri kateri sem zdaj. Po pogovoru sem preprosto vedela, da je to prava družina zame. Dva tedna kasneje sem imela svoje življenje spakirano v kovčku in že sedela na letalu proti Avstraliji.

Si pred tem že razmišljala o življenju v tujini ali je bila to impulzivna odločitev?

Tako kot večino odločitev v mojem življenju, je bila tudi ta impulzivna. Ko se za nekaj odločim, to takoj uresničim, ker vem, da se bom navdušila nad nečim drugim, če ideje ne bom izpeljala takoj. Pred dvema letoma sem prvič zares živela v tujini, ko sem šla na študentsko izmenjavo na jug Španije. Ta izkušnja me je zelo navdušila in sem takoj vedela, da to ni zadnjič, ko bom živela v tujini. Tam sem spoznala prijatelje z vsega sveta, kar me je še dodatno navdušilo nad spoznavanjem različnih kultur.

Po tej izmenjavi sem si takoj želela še eno, kar mi je zdaj tudi uspelo. Prijavljena sem na novo izmenjavo, ki bo naslednje leto v Portu na Portugalskem. Po povratku iz Španije se nisem nikoli zares ustavila, zdi se mi, kot da sem nenehno imela planirana potovanja ali pa bila nekje v tujini. Ljubezen do potovanj je bila pri meni prisotna že prej, a prav izkušnjo življenja v mednarodnem okolju bi opisala kot prelomno.

Iskreno, odločitev za Avstralijo pa je bila precej impulzivna. Od trenutka, ko sem se odločila, da želim znova v tujino, do dneva, ko sem sedla na letalo, je minilo le približno dva tedna.

Kako so potekale priprave na odhod? Kaj ti je vzelo največ časa?

[[image_7_article_77228]]

Ker se je vse odvilo zelo hitro, pred odhodom nisem imela veliko časa za priprave. V bistvu sem skoraj do zadnjega dne delala v svoji študentski službi čim več, da bi si prihranila čim več denarja za pot in začetek bivanja v tujini. Nato sem kupila enosmerno letalsko karto, uredila zdravstveno zavarovanje in pridobila vizo. Spakirala sem večer pred odhodom in naslednji dan že sedela na letalu.

Sicer pa nikoli ne kompliciram preveč pri pripravah na potovanja. Tudi tokrat se je, na mojo srečo, vse izšlo brez zapletov, kar mi je ponovno potrdilo, da včasih ni treba vsega preveč načrtovati, če imaš jasen cilj.

Kako te je ta izkušnja že zdaj spremenila in kako ti bo pomagala pri tvoji prihodnji karieri?

Zdi se mi, da vsakič, ko grem v tujino, pridem domov z nekoliko širšim pogledom na svet. Bolj ko raziskujem druge kulture in načine življenja, bolj cenim to, kar imamo doma - od urejenih mest in čudovite narave, do dostopnega zdravstva in šolstva ter toplih, prijaznih ljudi. Biti au pair je res nekaj posebnega, saj sem prvič kot odrasla oseba opazovala materinstvo od blizu. Zdaj se še bolj zavedam, koliko truda, potrpežljivosti, discipline in ljubezni je potrebne za vzgojo otrok.

Ta izkušnja mi je omogočila, da pogledam svoje otroštvo z drugega zornega kota. Spoznala sem, kako nevidno je lahko starševstvo in koliko neprecenljivega dela se skriva v ozadju vsega, kar nam starši omogočijo.

Ob Kathleen, ki je mama šestih otrok, se ogromno učim. O organizaciji, potrpežljivosti in predvsem brezpogojni ljubezni. Postala sem bolj strpna, naučila sem se prepoznati potrebe otrok onkraj njihovih vedenjskih odzivov in opaziti tiste drobne trenutke, ki veliko povedo. Razvila sem sposobnost hitrega prilagajanja in čustvene odpornosti. Ne samo to, da me je naučila ogromno o starševstvu, dala mi je ogromno novega znanja glede odnosov s starši in odnosov v zvezi. Naučila me je, kako pomembno je pogledati na zgodbo tudi z druge strani, kako ključno je poznati ljubezenski jezik svojih bližnjih, in mi stala ob strani v težkih trenutkih zveze na daljavo.

Poleg vsega pa sem dobila tudi vpogled v njihov šolski sistem, kar mi je bilo, kot študentki razrednega pouka, izjemno zanimivo. Živim pri družini z visokim življenskim standardom, zato otroci obiskujejo zasebno osnovno šolo, kjer stvari potekajo precej drugače kot v Sloveniji. Šolsko leto je razdeljeno na štiri semestre, več je počitnic, izjemen poudarek je na gibanju in prosti igri. Otroci nosijo uniforme, kar zmanjšuje razlike med njimi, kar pa me je najbolj navdušilo, je njihov pozitiven odnos do šole. Resnično se je veselijo. To me je spodbudilo k razmišljanju o lastni študijski poti. Letos sem namreč prekinila študij, saj sem bila v velikih dvomih, ali si to delo res želim opravljati. Pogosto imam občutek, da je vloga učitelja postala precej nehvaležna - nekoč so bili za slabe ocene "krivi" učenci, danes pa se vse pogosteje odgovornost prelaga na učitelje.

[[image_1_article_77228]]

Izkušnja v Avstraliji mi je odprla oči in mi ponudila nov pogled na vlogo učitelja. Hkrati pa me je spodbudila k razmisleku o tem, kdo pravzaprav danes postaja učitelj. Seveda razumem, zakaj so nekateri starši kritični, tudi sama sem med študijem večkrat opazovala svoje vrstnike in se spraševala, kaj počnejo na tem faksu. Veliko je bilo takih, katerim svojih otrok ne bi zaupala v razred. Zdi se mi zaskrbljujoče, da ne obstaja nikakršen "filter", nihče zares ne preverja, ali ima bodoči učitelj občutek za delo z otroki, ali zna vzpostaviti stik z njimi, ali ima željo in zmožnost za to odgovorno vlogo. Vsakdo se lahko vpiše na ta študij, ga dokonča z malo truda in dobrimi ocenami, če je sposoben snov le mehanično osvojiti.

Spomnim se prvega letnika, ko so nas profesorji spraševali: "Zakaj si se odločil/a za ta študij?" Odgovori so me šokirali. "Bil sem na strojni, pa mi ni bilo všeč." "Nisem bil sprejet na želeni faks." In to so ljudje, ki bodo nekoč učili otroke. Zdi se mi skrb vzbujajoče, da je šolstvo – kot eden ključnih temeljev družbe – tako prepuščeno naključju.

Tudi sama se zavedam svojih pomanjkljivosti - predavanj ne obiskujem redno, pogosto ne sledim dogajanju na faksu, sem ena izmed bolj odsotnih in zmedenih študentk, tudi moje ocene niso vedno najboljše. A po vsaki opravljeni šolski uri v razredu z učenci dobim izjemen odziv. Učitelji mi pogosto povedo, da imam naraven občutek za delo z otroki, da znam voditi razred z energijo in empatijo, in da so takšni nastopi redkost. Pravijo, da jih razveseli, ko vidijo, da še obstajajo študenti, ki čutijo otroke in znajo ustvariti povezan razred. Kljub temu pa sem formalno med "slabšimi" študenti, medtem ko tisti z najvišjimi ocenami pogosto le odrecitirajo na pamet naučeno pripravo in se bolj osredotočajo na ocene kot na pristni stik z učenci. 

Kako si doživela prve dneve z družino in otroki? Si se hitro 'vklopila'?

Kot ekstrovertirana se pred prihodom nisem preveč sekirala glede prilagoditve. Vedela sem, da bom hitro našla stik z družino. Seveda pa sem pričakovala, da bo pri šestih otrocih hiša polna in tudi urnik precej živahen, zato sem bila pripravljena na izzive. Kljub temu sem se zelo hitro počutila, kot da sem tukaj že dlje časa. Imela sem ogromno srečo, da sem prišla v tako izjemno družino.

Kathleen, mama družine, se je že pred mojim prihodom zelo potrudila, da bi bil moj prihod čim lažji. Moja soba je bila urejena po mojem okusu - dodala je sliko morja, postavila rastline, kupila knjige, kot je "Vodič po Avstraliji", in na police postavila slike moje družine, prijateljev in domačega kraja, ki jih je sama poiskala in razvila. V omari me je čakala tudi nova pižama ter osnovne toaletne stvari, kar mi je omogočilo, da sem se hitro ustalila in počutila prijetno kot doma.

Kako je bilo doživeti ciklon že skoraj takoj po prihodu?

[[image_5_article_77228]]

Teden dni po mojem prihodu je območje, kjer živimo, prizadel ciklon Alfred. Več dni so napovedovali njegov prihod, vendar je trajalo dolgo, preden se je dejansko zgodil. Trgovine so bile prazne, ni bilo vode, zelenjave, mesa, celo jajca so izginila še nekaj dni po koncu ciklona. Zelo smešno je bilo videti, kako so novice opozarjale, domačini pa so ostajali mirni, kot da ni nič nenavadnega. Otroci so se brezskrbno igrali v razburkanem potoku. Mi pa smo ostali šest dni brez elektrike, tople vode, hladilnikov, polnjenja telefonov, luči po sončnem zahodu in brez šole, saj se šola, ki jo obiskujejo štiri starejše punce, nahaja v poplavnem območju in je bila med ciklonom popolnoma pod vodo. Spala sem v kletni sobi v središču hiše, brez oken, kjer je bilo varno pred vdori vode in vetra. Otroci so bili pred spanjem zelo vznemirjeni. Skozi okno smo opazovali, kako močan veter upogiba drevesa, in poslušali močne sunke vetra, ki so bučali mimo hiše.

Zaprti v hiši s šestimi otroki smo improvizirali in si izmišljevali različne aktivnosti. Učila sem jih šivati, kuhali smo (na srečo smo imeli plinski štedilnik in naglavne svetilke), risali, izdelovali nakit, pisali male knjige, igrali družabne igre in imeli skupinske treninge. Čeprav se to morda sliši zabavno, je proti koncu postajalo precej naporno. Tudi otroci so si želeli izhoda iz hiše in aktivnosti na prostem. Zelo veseli sva bili s Kathleen, ko sva izvedeli, da je šola spet odprla vrata. Ciklon je na obali pustil opustošenje, mnoge plaže so bile poškodovane, še danes (dva meseca kasneje) delavci na plažah presipavajo pesek nazaj na svoje mesto.

Kako izgleda tvoj tipični dan? Kaj so največji izzivi tega dela?

Med tednom sem z družino in moj vsakdan poteka približno takole: zbujam se ob 5. uri, se stuširam in pomagam otrokom, da se pripravijo na odhod od doma, ki je že ob 6.20. Večinoma se znajo urediti sami, jaz jim pomagam pri frizurah in pripravim zajtrk, potem pa skupaj odrinemo na pot. Vseh šest otrok spremljam na jutranjem plavanju, ki traja od 7. do 8. ure. Po treningu starejše štiri pospremim do njihovih učilnic in se z njimi še malo poigram na igrišču. Mlajša dva pa gresta z mano in Kathleen nazaj domov.

Dopoldnevi z mlajšima so vedno aktivni. Včasih ostanemo doma, se igramo na vrtu, ustvarjamo ali beremo, velikokrat pa gremo na izlet. Obiščemo bližnja mesta, gremo na plažo, raziskujemo deževni gozd, obiščemo Seaworld, Country Paradise (kjer so kenguruji) ali pa kakšen lokalni nakupovalni center, kjer imajo otroške igralne kotičke. Popoldne je čas za 'school pickup'. Običajno ostanem doma z mlajšima, mama pa gre po starejše. Z mlajšima pogosto pripravimo večerjo, nato vsi skupaj jemo, se pripravimo za spanje in gremo spat. Ker sem zgodaj pokonci in potrebujem dovolj spanca, grem tudi jaz spat že pred deveto zvečer.

Vikendi so prosti. Takrat rada raziskujem bližnje kraje ali izkoristim odličen javni prevoz (ki stane le 50 centov), da si ogledam kaj bolj oddaljenega. Največji izziv na začetku je bil razumeti, kaj mlajša dva želita, ker še ne govorita jasno. A hitro sem osvojila njuno 'baby angleščino' in začela prepoznavati, kaj potrebujeta. Ugotovila sem tudi, da lahko vsak od šestih otrok zasije, če mu daš pozornost na pravi način.

Kako se znajdeš z najmlajšima, ki sta ves čas s tabo?

Kot prostovoljka na kolonijah in študentka razrednega pouka imam veliko izkušenj z delom z otroki med 5. in 12. letom, zato sta mlajša dva (stara 2 in 3 leta) zame predstavljala popolnoma nov svet. Njuna starost prinaša drugačne izzive: manj verbalne komunikacije, večjo potrebo po čustveni intuiciji in precej nepredvidljivosti. Kmalu sem ugotovila ključno stvar. Dokler sta zaposlena, sta srečna. Zato ves čas skrbim za to, da imata nekaj zanimivega za početi, pa naj bo to igra z vodo, ustvarjanje, branje ali pomoč pri kuhi. Hkrati sem se od njiju ogromno naučila, predvsem potrpežljivosti in kako pomembna je stabilna rutina za občutek varnosti.

[[image_4_article_77228]]

Kaj je najbolj zabaven ali morda ganljiv trenutek, ki si ga do sedaj doživela?

Z otroki se vsak dan zgodi nekaj ganljivega pa naj bo to, ko me eden brez razloga objame, ko se vsi skupaj smejimo med igro, ko imamo pretep z blazinami v moji spalnici, ko se skupaj 'rihtamo' in si umivamo zobke ali ko mi kdo od mlajših po svoji “mali angleščini” kaj pove. Težko izberem en sam trenutek, ker me prav ta vsakodnevna bližina najbolj gane. Od "I love you, Juli", do pogovorov s starejšimi in prošenj za nasvet, do tega, da moj objem pomiri njihov jok ali stisko, do tistega občutka topline, ko mi zaupajo in so ob meni popolnoma sproščeni. Nikoli ne bom pozabila, kako najmlajša pride in me pokliče, ker rabi »"uli cuddles", kako me njen triletni starejši bratec preseneti z objemom in poljubčkom na nogo, kako me njuna 6 letna sestrica drži za roko in žari od sreče, ko jo peljem do učilnice, kako tretje najstarejša sedemletnica sije, ko ji pred spanjem namenim čas in prisluhnem njenim zgodbicam, kako me drugo najstarejša močno objame kar tako in kako z najstarejšo med treningom vodiva resne pogovore o mlajših.

Po dolgih dneh, ko hiša končno utihne, se z mamo družine le še pogledava, se začneva smejati od utrujenosti in obleživa na kavču. To so tiste tihe, zavezniške minute, ki zaokrožijo dneve, polne kaosa, topline in skupnega truda.

Od mojih dogodivščin pa je bil najbolj nepozaben dan v Cairnsu, ko sem bila na vikend potovanju. Šla sem na izlet s trajektom do Fitzroy otoka in med obiskom spoznala tri mlade domačine, ki so me povabili na svojo ladjo. Skupaj smo odpluli okoli otoka in so mi razkazali divje, skrite plaže, ki jih kot turist ne vidiš. Potapljali smo se med pisanimi koralami, ogromnimi školjkami in tisoči pisanih ribic - kot potapljačici je bil to zame res sanjski prizor. Bila sem presrečna. Namesto da bi se vrnila s turističnim trajektom, sem ostala z njimi. Skupaj smo lovili ribe in ob sončnem zahodu pluli nazaj proti mestu. Bil je dan, ki ga bom ohranila v spominu za vedno.

Katere so največje razlike med življenjem v Avstraliji in v Sloveniji?

Najprej bi rada poudarila, da je Avstralija ogromen kontinent in, da moja izkušnja zajema le majhen del ljudi in navad, ki jih srečujem tukaj. Že mesti Brisbane in Gold Coast, ki sta sosednji in med katerima trenutno živim, sta si zelo različni po vzdušju, ljudeh in načinu življenja. Mesto Cairns, ki prav tako spada pod zvezno državo Queensland, pa se mi je zdelo kot povsem drug svet - drugačen tempo, energija, ljudje. Zato si lahko le predstavljam, kako raznoliki so drugi deli te velike države. Ena glavnih razlik je močna povezanost ljudi z naravo in zunanjim načinom življenja. Queensland ima vse leto tople temperature, zato se ogromno dogaja zunaj - pikniki, šport, druženja na plaži, otroške igre v parkih. Kljub nižjim dohodkom v Sloveniji je pri nas večina takih dejavnosti pogosto plačljiva. Javna infrastruktura je tukaj temu res dobro prilagojena: povsod so brezplačni žari, pitniki, urejene kolesarske poti, senčne klopi in otroška igrišča. Življenje se tukaj veliko bolj preseli ven kot v Sloveniji, kjer nas hladnejše vreme pogosteje zapre med štiri stene.

Opazno je tudi, da se javna sredstva in davki v Avstraliji učinkovito vlagajo v dobrobit skupnosti. Ljudje jih občutijo v obliki kakovostne, dostopne in urejene javne infrastrukture.

Tudi kuhanje se tukaj zelo razlikuje od našega. Sama obožujem kuhanje in veliko časa preživim v kuhinji, kjer skrbno pripravljam obroke. Za kuhanje si vedno vzamem čas in v vsak obrok vložim veliko truda, tako kot sem bila vajena od svojih staršev. V Avstraliji pa je to precej drugače, odnos do hrane je podoben kot v Ameriki. Hrana se pogosto pripravlja hitreje in je preprostejša. Najpogosteje gre za zrezek z zamrznjeno zelenjavo ali pomfrit. Veliko ljudi raje hodi jest v gostilne, ki so tukaj zelo pogoste in raznolike. Zlahka najdeš skoraj vsako vrsto hrane, ki si jo zaželiš.

Letni časi so obrnjeni, kar je kar zanimiv šok. Trenutno tukaj v Avstraliji vstopamo v pozno jesen oz. začetek zime, ampak še vedno hodimo naokrog v poletnih oblekah. Poleg tega je pri njih jug hladnejši in sever toplejši, saj se nahajajo na južni polobli, kar je popolno nasprotje kot v Evropi. Tudi promet je drugačen, saj vozijo po levi strani ceste, kar je bilo na začetku kar izziv, sploh kot peška, ker sem večkrat pogledala v napačno smer.

Kaj ti je bilo najbolj čudno ali smešno glede njihove kulture?

Na začetku sem se večkrat komaj zadrževala, da se ne bi začela smejati, predvsem zaradi njihovega "small talka". Ob naročanju kave, na blagajni v trgovini, med čakanjem v vrsti ali pri srečevanju staršev otrok v šoli, je tukaj čisto normalno, da ljudje začnejo klepetati - na zelo prijazen, a včasih skoraj afnasto pretiran način. Poleg tega me je zelo presenetilo, kako pogosto ljudje hodijo bosi, povsod! V trgovino, knjižnico, na bencinsko črpalko ali celo v šolo. Na začetku mi je bilo to res nenavadno, zdaj pa sem se že prilagodila in tudi sama večkrat bosa stopim v knjižnico ali po opravkih.

Zanimiva posebnost je tudi ta, da če državni praznik pade na vikend, imajo pogosto "nadomestni prost dan" v ponedeljek. Tako si kar sami ustvarijo podaljšan vikend, kar se mi zdi zelo praktično in sproščeno. Malo kulturnega šoka sem doživela tudi pri raznolikosti prebivalstva. Pogosto se ti zgodi, da spoznaš nekoga, ki ima zelo izrazit azijski ali bližnjevzhodni videz, pa ga z zanimanjem vprašaš, od kod prihaja in ti samozavestno odgovori: "From Australia." Takrat se zaveš, kako zelo raznolika in multikulturna je Avstralija.

Si se že zaljubila v kakšno avstralsko navado, ki jo boš zagotovo prenesla domov?

[[image_8_article_77228]]

Če bi se slišala pred tremi meseci, bi mislila, da se mi meša, ampak res sem vzljubila vstajanje s soncem. Zdi se mi, da sem doma velik del dneva prespala, ker sem se zbujala pozneje. Tukaj pa dan začnejo zgodaj, življenje se začne z jutranjo svetlobo in to prinese res drugačen ritem.

In ja... Bosa v trgovino? Morda tega res ne bom prenesla v Slovenijo, ampak občutek svobode, ki pride s tem, pa zagotovo!

Kaj ti iz Slovenije najbolj manjka?

Vsakič, ko grem od doma, iskreno najbolj pogrešam eno stvar - svoje kolo! Ker je Maribor majhen, se skoraj povsod vozim s kolesom, pa tudi sicer veliko časa preživim v hribih na kolesu. Vedno, ko se vrnem domov, je vožnja s kolesom prva stvar na mojem seznamu.

Seveda pa pogrešam tudi svojo družino in najbližje, da ne bo pomote! A danes je življenje v tujini veliko lažje zaradi videoklicev in sporočil, ki pomagajo, da ostaneš povezan z domačimi, četudi si daleč stran.

Si že imela bližnje srečanje z morskim psom, kengurujem ali kakšnim drugim avstralskim "posebnim gostom"?

Posebnost Avstralije so tudi številne naravne nevarnosti, ki jih pri nas sploh ne poznamo. Od smrtonosnih žuželk in živali, kot so "bull ants", "fire ants", pajki, kače, do krokodilov in morskih psov. Ob potopu ob koralnem grebenu smo dobili zaščitno obleko, ki te ščiti pred ožigalkarji. Ljudje tukaj sicer vedo, kako živeti z naravo, in so zelo dobro poučeni, a zame kot tujko je bilo to sprva precejšen šok. Če povzamem – življenje tukaj je bolj sproščeno, zunaj, odprto in dinamično. Ljudje so zelo prijazni, dostopni in pogosto povsem neznanci hitro začnejo pogovor z nasmehom. V Sloveniji je vsakdan nekoliko bolj strukturiran, stiki pa pogosto bolj zadržani – a zato globlji, ko enkrat navežeš stik.

Že na samem začetku me je mama družine peljala pogledat kenguruje in koale. Bila sem popolnoma navdušena. Zanimivo je, da kenguruje res pogosto vidiš kar v naravnem okolju - na dvoriščih hiš, v parkih ali ob cestah. Obiskali smo tudi Sea World, kjer sem videla morske pse, skate, ožigalkarje, morske želve in še mnogo drugih morskih živali. Na otoku Moreton sem imela priložnost opazovati kladvenico morskega psa, skata in številne pisane ribice, ki so brez strahu plavale med mojimi nogami. Med potopom na koralnem grebenu sem v vodi srečala malega grebenskega morskega psa, “clownfish” ribice, ribe papagajevke (parrot fish) in mnoga druga mala bitja, katerih imen ne poznam, imela pa sem tudi srečo videti majhnega skata kožne barve z živo modrimi pikami na hrbtu.

[[image_3_article_77228]]

Ampak še bolj kot morski svet so me presenetili ptiči! Po mestu se namesto vrabcev in golobov sprehajajo Ibisi (“Bin chicken”), v grmovju se skrivajo Avstralski purani (“Bush turkey”), po krošnjah letajo pisani mavrični loriketi (“Rainbow lorikeet”) in glasni Kakaduji, na plaži pa te lahko pozdravi tudi kakšen Pelikan! Seveda pa te kdaj tudi kaj prestraši, na primer kakšen ogromen "cockroach", ki ga res ne pričakuješ v kopalnici.

Bi priporočila to izkušnjo drugim?

Ni za vsakogar! Če si želiš nabirati izkušnje z otroki, preživljati čas z njimi, postati del nove družine in dati vse od sebe za srečo drugih, potem je to izjemno lepa in dragocena izkušnja.

A treba se je zavedati, da so potovanja in raziskovanje tujine le manjši del "au pair" dogodivščine, večji del pa je vsakdan z družino, pri kateri živiš.

Jaz sem imela ogromno srečo, da sem pristala pri čudoviti družini, kjer so me sprejeli kot del njih in prav to je tisto, kar naredi izkušnjo res nepozabno. Zato bi to zagotovo priporočila vsem, ki si želijo takšne življenjske dogodivščine, seveda ob zavedanju, da to niso počitnice, ampak čisto prava odgovorna vloga au pair.