V Coni Tezno so leta 2017 začeli z vodenimi ogledi najbolj zanimivega dela rovov, ki so na pol pozabljeni več desetletij samevali pod živahnim industrijskim območjem na površju. V dobro uro in pol trajajočem vodenem ogledu lahko obiskovalci podoživijo zavezniški letalski napad, vidijo kratko fotografsko razstavo, se sprehodijo po vedno vlažnih rovih in slišijo pripovedi pričevalca.

Nemci so zgradili obsežno mrežo tunelov

Kot pojasni Maja Vintar, direktorica Cone Tezno d.o.o., je Inšpekcija za oboroževanje v Salzburgu že leta 1942 tovarni podelila poseben status - status "varovanega objekta", kar pomeni, da je bila uvrščena pod najvišjo stopnjo varovanja, saj je bila izjemnega pomena za nemško vojaško industrijo.

Leta 1943, na višku druge svetovne vojne, so Nemci v strahu pred zavezniškimi napadi začeli graditi obsežno mrežo tunelov. Takrat so zavezniki že na veliko bombardirali industrijske obrate Tretjega Reicha. Iz hamburških tovarn VDM so v Maribor preselili velik del strojne opreme, polproizvodov, surovin in 330 različnih obdelovalnih strojev. V Mariboru so proizvajali letalske propelerje in menjalnike za letalske motorje.

V letih 1944 in 1945 je bilo od 29 bombnih napadov, ki so bili usmerjeni na Maribor, kar 9 usmerjenih na mariborsko tovarno letalskih delov.

Izkopali so 8.512 kvadratnih metrov podzemnih hodnikov

[[image_1_article_71875]]

Temeljna naloga mariborske izpostave VDM je bila jasno določena v družbeni pogodbi iz maja 1943, kjer je bilo med drugim zapisano: "Načrtovanje, razvoj, proizvodnja in prodaja vseh vrst delov za letala in letalske motorje."

Zato, da je lahko proizvodnja nemoteno tekla tudi v času bombnih napadov, se je vodstvo Mariborske tovarne odločilo, da pod tovarno zgradi podzemne rove kamor bodo prenesli najvitalnejše dele proizvodnje. Seveda je bila gradnja podzemne infrastrukture v vojnem času velik izziv. To, da so podzemne rove zgradili v tako kratkem času, pa samo priča o pomembnosti mariborske tovarne za nemškega okupatorja.

Rovi so bili obzidani, narejena je bila hidroizolacija, nato so bili na tanko obzidani s polaroid opeko, na koncu je bil narejen še omet in vse skupaj pobarvano z apnom. V te podzemne rove so kasneje namestili stroje, prostore za delavce in vso potrebno napeljavo za nemoteno delo tovarne. 

Podatkov o številu ljudi, ki so delali v rovih žal ni

Čeprav podatkov o številu delavcev ni, je znano, da je bila mariborska Tovarna letalskih motorjev velika in za nacističnega okupatorja pomembna, kar lahko sklepamo tudi iz kadrovskih načrtov za zaposlene, ki je v polni zmogljivosti predvideval 5300 zaposlenih. Na 75 hektarjih se je tovarna začela graditi aprila 1941, konec avgusta 1941 je bilo zaposlenih 800 delavcev, junija 1942 pa že 2.668, med njimi 280 vojnih ujetnikov.

V tovarni so v letih 1941 - 1945 delali delavci 14. nacionalnosti: Angleži, Bolgari, Francozi, Grki, Italijani, Hrvati, Romuni, Srbi, Slovaki, Čehi, Ukrajinci, Madžari, Nemci in Slovenci. 

"Načrt kadrovske rasti podjetja je bil izdelan za vsak mesec za kar 33 različnih profilov delavcev in posebej za nameščence. To je bilo seveda za tovarno zgoraj. Imamo pa tudi podatek o številu sodelujočih pri gradnji. Pri teh težkih delih, ki so jih prevzela 4 velika podjetja pod strokovnim nadzorstvom inž. arh. Alfreda Rosenberger-ja, je sodelovalo 697 ljudi, od tega je bilo 223 rudarjev, 132 zidarjev ter 342 vojnih ujetnikov in pomožnih delavcev," pojasni Vintarjeva.

[[image_2_article_71875]]

Kako je bil nadzorovan dostop do rovov? 

V rovih se je po pričevanjih delalo v dveh izmenah, in sicer od 6h do 18h in od 18h do 6h. Zadnja dva rova sta bila namenjena spalnicam, kje točno je bila menza, se ne ve, vendar se sklepa, da so delavci imenovali menzo prostor, ki ni bil ne proizvodna hala in ne spalnica. V rove so se med bombnimi napadi zatekli tudi ostali zaposleni.

Kasneje so bili rovi dogo časa zaprti in so služili samo vodnim virom za kasneje nastalo Tovarno avtomobilov Maribor.

Sredi 80. let so se inženirji TAMa lotili povečanja vodnih virov, zato so delavci rove popolnoma počistili. Stroje so odpeljali na Surovino, nekaj jih je uporabil Elektro-strojni klub, nekaj so jih odpeljali posamezniki, nekateri pa so se obdelali in vrnili v proizvodnjo. Takrat so bile po rovih nameščene še vse table v nemškem jeziku, ki jih pa danes tudi ni več. "Potem pa se je zgodilo, da je TAM začel drseti v propad, zato iz predvidene modernizacije in povečanja vodnih virov ni bilo nič. Tako žal danes v rovih nimamo ne strojev, ki bi vam jih lahko pokazali in ne večjih vodnih virov," doda Vintarjeva.

Delavci so podpisali izjavo, da o rovih ne bodo ničesar povedali

Po pričevanjih so morali delavci, ko so začeli delati v rovih, podpisati izjavo, da ne bodo o rovih ničesar povedali – niti svojim najbližjim. Vintar pri tem poudari, da so bili ti rovi vedno neke vrste javna skrivnost. Zanimivo pa je to, da so javna skrivnost ostali tudi po osvoboditvi.

[[image_3_article_71875]]

"Veliko nekdanjih TAM-ovih delavcev ve povedati, da bodisi za rove še niso slišali, ali pa so zanje slišali, pa v njih nikoli niso bili in niti niso vedeli, kje so, kljub temu, da so v TAM-u preživeli celotno delovno dobo. V rove so v glavnem hodili samo vzdrževalci, pa še to samo po tunelih, kjer je bilo to nujno potrebno – do črpalk in nazaj," pove in doda, da je bila druga stvar ta, da so imeli na zadnji strani delovne knjižice sledečo podobo vojaka s prstih na ustih in napisom "Schweigen, nicht schwätzen – der Feind hört mit" (op. Molčati, ne čvekati – sovražnik posluša). Na to pa so jih opominjale tudi tablice po rovih z enakimi napisi. Tako res niso upali povedati prav ničesar.

Rovi so stabilni

Rovi so 15 metrov pod zemljo. Ponekod tudi pod proizvodnimi halami. Zaenkrat so stabilni in ne povzročajo nobenih težav, saj je bila nemška gradnja močna. "Nenazadnje so ti rovi preživeli vojno, bombardiranje in v teh 80 letih še veliko drugega," izpostavi Vintarjeva.

Delavci pa v današnjih časih rove seveda redno zračijo, pometajo, preglejujejo in dopolnjujejo s programom za obiskovalce. "Trenutno še nismo izvedli nobenih večjih posegov in jih tudi ne nameravamo. Težave nam povzroča samo pomladna podtalnica, ki se ob taljenju snega tako zviša, da smo primorani za nekaj časa zapret vrata in prekinit z ogledi," pove.

Razen občasnega vdora podtalnice so torej rovi po vseh teh letih izredno stabilni.

[[image_4_article_71875]]

Poslovno proizvodna cona Tezno trenutno zaposluje okrog 3.750 ljudi

Glavni motiv za vzpostavitev vodenih ogledaov je bil povedati zgodbo, ki je pomemben gradnik mariborskega gospodarstva - pa ne samo mariborskega, tudi širše.

Kot pojasni Vintarjeva, so naši predniki že leta 1941 zgradili infrastrukturo na kar 75 hektarjih in na tem prostoru in v teh stavbah se danes nadaljuje zgodba Poslovno proizvodne cone Tezno. Cone ki zaposluje okrog 3.750 ljudi. "Zato naše obiskovalce popeljemo skozi zgodbo Tovarne letalskih delov, predstavimo čas Tovarne avtomobilov in motorjev Maribor in jih seznanimo tudi z dogajanjem v današnjem času. Zraven tega da so oblikovali prostor, so nam zapustili tudi pomembno znanje in izoblikovali dobro in iskano delovno silo," doda.

Obiskovalci so po večini zelo presenečeni nad razsežnostjo in razvejanostjo te podzemne arhitekture. Zanimiva jim je zgodba in pa sploh dejstvo, da nekateri živijo v bližini, pa za njih do nedavnega niso vedeli. Vintarjeva pravi, da se je nekaj obiskovalcev celo večkrat vrnilo, so pa tudi zelo radovedni in radi sprašujejo, na kar pa vodnici seveda z veseljem odgovorita.

Dva rova sta skrita in neraziskana

Govora je sicer o treh različni rovih– bunkerjih za 1925 oseb. Prvi v izmeri 660 m2, drugi v izmeri 4.093 m2 in bunker št. tri v izmeri 4.439 m2. Turistilne oglede zaenkrat vodijo po največjem podzemnem kompleksu, preostala dva pa sta še skrita in neraziskana.

Rovi so že vključeni v številne ponudbe, bi si pa sodelavci seveda želeli boljšega sodelovanja s samim Zavodom za turizem Maribor. "Šole nas zelo rade obiščejo, bodisi z osnovnošolci, srednješolci ali pa že kar študenti. Nenazadnje jim predstavimo lep del pomembe zgodovine mesta in gospodarstva," pove.

Obiskovalci iz celotne Slovenije

[[image_5_article_71875]]

Obiskovalci načeloma prihajajo iz celotne Slovenije, pri tem gre za razna društva, podjetja in tudi posameznike. Vedno več ogledov imajo tudi v tujem jeziku za turiste, ki pridejo v Maribor ali pa se pripeljejo od drugod samo na ogled podzemlja, saj so za organizirane skupine zelo prilagodljivi s terminom ogleda.

Posamezniki se lahko na voden nedeljski ogled prijavijo na tej povezavi.

"Številka pa je zelo različna in je odvisna od podtalnice v pomladnih mesecih. Letos smo imeli okrog 1300 obiskovalcev. Imamo pa že rezervacije za naslednje leto," zaključi Vintarjeva.