Preverili smo, kako te težke dni preživljajo znani in kaj nam sporočajo? Tokrat je z nami Nepopolna mama, blogerka Eva Lozina. »Nikdar nisem resneje razmišljala, da smo ljudje tukaj, v tem delu sveta, v 21. stoletju, tako ranljivi.«

Preverjamo kako težke dni preživljajo znani in kaj nam sporočajo? Govorili smo z blogerko Evo Lozino – Nepopolno mamo.

12. marca, pred slabim mesecem dni, se je odločila, a ostanejo doma in se umaknejo od prijateljev, vrtca in sestankov. »Bila sem prepričana, da je samo vprašanje časa, kdaj bo situacija postala resnejša, kot je to tudi postala, ko so se zaprli vrtci in šole. Ta dan sem odšla v en večji nakup, prepričana, da imamo dovolj za 14 dni. Po par dneh sem ugotovila, da taki resni nakupi, ki ti zagotavljajo »mir« za toliko časa, zahtevajo malo več priprav, pregleda, kaj imaš doma in tudi svojevrstnega načrtovanja.«

»Sreča v vsej tej nesreči je, da smo se odločili preživeti ta čas karantene v Mariboru in ne v Zagrebu, kjer je zraven vsega dogajanja te dni, bil še potres.«

In ravno načrtovanje je, kot pove, bilo prvih nekaj dni za njih res kaotično. Sama je sicer navajena dela od doma, a ji je bilo to, ko so doma tudi vsi ostali družinski člani, popolnoma novo. »Sreča v vsej tej nesreči je, da smo se odločili preživeti ta čas karantene v Mariboru in ne v Zagrebu, kjer je zraven vsega dogajanja te dni, bil še potres. Čeprav smo bili ta čas v Mariboru, na varnem in čeprav je tudi moj oče, ki je zadnjih pet mescev na onkologiji v Zagrebu, bil ta vikend doma, se me je dogajanje zelo dotaknilo.«

Ta dan je prvič po desetih dneh doma, jokala. Najprej od šoka, od vseh nabranih čustev in misli, nato od olajšanja, ko je izvedela, da so vsi njihovi prijatelji dobro, da so vsi dojenčki in vse mamice, ki so jih evakuirali iz Petrove porodnišnice, dobro. »Nikdar nisem resneje razmišljala, da smo ljudje tukaj, v tem delu sveta, v 21. stoletju, tako ranljivi.«

»Nikdar nisem resneje razmišljala, da smo ljudje tukaj, v tem delu sveta, v 21. stoletju, tako ranljivi.«

Lovijo čas za igro in delo

Trgovin in lokalov ne pogreša preveč, najbolj ji manjkajo brezskrbna druženja s prijatelji. »Vsekakor pa jaz in sin pogrešava vrtec – on pogreša druge otroke, družbo in igranje, jaz pa mir, da bi lahko delala,« se pošali in doda, da so njihovi dnevi malo kaotični, ker lovijo čas za igro in delo, veliko več kuhajo, jedo in v želji, da zaposlijo svoje misli s pozitivo, celo začenjajo nove projekte, ki so predolgo čakali, da se najde čas. »Zato si pogosto ponavljam, da je nam super, da se ne smemo preveč pritoževati, da bomo že “zgurali”, a se ne morem otresti misli o tistih, ki niso tako srečni kot mi.«

Ponosna na svojo družino

Vesela je, da so ljudje začeli resneje slediti navodilom in ponosna na svojo družino: »Vem, da bomo po vsem tem lahko rekli, da smo doprinesli svoj del družbene odgovornosti, a vem tudi, da ta navodila prinesejo tudi veliko slabega. Zaskrbljujoča je misel, da vsi vemo, da se zdaj dogaja več družinskega nasilja, a telefoni za pomoč ne zvonijo pogosteje iz preprostega razloga, ker so žrtve ujete. Zaskrbljujoča je misel, kaj se dogaja z vsemi tistimi otroki, ki so imeli edini topel obrok v šoli. Upam, da ne bo takih in podobnih žrtev več, kot tistih, ki bodo okuženi s Covid-19.«

Tudi starejšim je nepojmljivo, da so v nevarnosti, a je ne vidijo

Ob koncu doda, da so nam zagotovo vsem ti časi nekaj novega, tudi starejšim, ki so preživeli vojne, je nepojmljivo, da so v nevarnosti, a je ne vidijo, »Za nas mlajše je miselnost, da nismo ogrožena skupina zelo zavajajoča, a zdaj je čas, da znova začnemo več razmišljati o drugih, o družbi in druženju. Kot družba smo se zelo oddaljili eni od drugih in cel čas večina za to krivi tehnologijo, a prav tehnologija je tista, ki nas zdaj drži skupaj, ki nam dovoljuje, da ostanemo povezani, zato verjamem, da smo krivci mi sami, ki jo uporabljamo za napačne stvari.«

»Upam, da bo ta čas in izkušnja v nas pustila pozitivno spremembo, da nam nobena kava, kosilo, druženje, obisk ali izlet ne bosta več tako samoumevna.«