Grizenje je med otroci dokaj pogost pojav. Starši otroka, ki grize, se počutijo nemočne, ne vedo kaj storiti. Na drugi strani pa so starši otroka, ki je prejel ugriz, pogosto jezni in užaljeni.

Majhni otroci še ne znajo govoriti in zato ne morejo razreševati konfliktov kot odrasli. Zaradi tega se velikokrat zatečejo k ugrizom. S tem pa se morejo soočiti tako starši, kot vzgojitelji. Starši otroka, ki grize se počutijo nemočni, ne vedo kaj storiti. Na drugi strani pa so starši otroka, ki je prejel ugriz, pogosto jezni in užaljeni. Govorili smo z vzgojiteljicama Bogomilo Drevenšek in Jernejo Horvat iz vrtca Otona Župančiča Maribor, ki sta nam to tematiko nekoliko približali.

»Otroci so zelo različni, njihov karakter, temperament. Eni zelo hitro odreagirajo, drugi kasneje, isto je kar se tiče impulzivnosti,« pojasnita. Gre za do neke mere normalno reakcijo za obdobje med 1. do 3. letom starosti.

»Ugriz ni le modrica, temveč sporočilo in v vrtcu ugotavljamo, zakaj je do njega prišlo. Je pa to težko preprečiti, gre za sekunde,« pojasni Horvatova.

Ne obsojamo staršev

»Nikoli ne obsojamo staršev. Ugriz je prva obramba otroka. Razlogi so različni. Nekateri raziskujejo, drugim rastejo zobki, najbolj pogosto pa je dojemanje okolice. Ko otroku nekdo vzame igračo, se ne zna odzvati, zato pogosto to stori v efektu,« pojasni Jerneja in doda, da v določenih primerih gre tudi za frustracije. Težko jim razložiš, da more mama v službo, oni pa morejo ostati v vrtcu. Ni redko, da otroci ugriznejo iz ljubezni: »Jeza in ljubezen sta zelo blizu. Včasih se približajo, pocartajo, objamejo, že naslednji trenutek ugriznejo.«

Grizenje je lahko reakcija na stresne dogodke in otroku omogoča, da sprosti napetost ter tako izrazi svoja čustva.Ugrizi pa po tem, ko začnejo otroci govoriti, se naučijo kako razložiti kako se počutijo in kaj želijo, izzvenijo.

In kaj storiti, ko pride do ugrizov?

V vrtcu se, ko pride do tega o zadevi pogovorijo z otroci: »Vzbujamo empatijo. Pojasnimo, da to boli, najbolj pomemben je pogovor, da na normalen način razložiš, zakaj to ni dobro in zakaj se to ne počne. Čustva mora otrok predelati.«. Nikoli ga ne smemo siliti, da se opraviči, saj je prvo pomembno, da to sam najprej predela in o tem, kaj je storil razmisli.

Vsekakor je potrebno spremljati kaj se dogaja, ko otrok ugrizne. Če to stori po tem, ko ne želi deliti igrače, mu je potrebno pojasniti, da je lepo stvari deliti z drugimi, ga nagovorimo, da igračo posodi. Zapomnite si, da zadeve ne morete rešiti čez noč,
saj je potreben čas, da otrok razume in spremeni svoje vedenje.

Nikoli ne smemo otroka, ki grize, ugrizniti nazaj ali pa spodbuditi žrtev, ki je bila ugriznjena, da ugrizne nazaj. S tem namreč damo znak, da je takšno vedenje sprejemljivo. Otroka, ki je doživel ugriz, oskrbite in na mesto ugriza obložite mrzel obkladek.

Najbolj pomemben je pogovor

Staršem svetujeta, da se v prvi fazi pogovorijo, nikakor pa ne kaznujejo. Zavedati se je potrebno, da je to del odraščanja in del vzgoje: »Mi odrasli lahko povemo svoja čustva, a se kljub temu dogajajo neumnosti. Pri otrocih enostavno moramo razumeti, da morajo to obdobje dati mimo. Nikakor pa jih ne kaznovati, saj s tem tega zagotovo ne bomo rešili.«.

Če se grizenje kljub intervencijam tudi po 3. letu nadaljuje, je morda potrebna strokovna pomoč. Strokovnjak bo pomagal odkriti vzrok grizenja in eliminirati to vedenje.