V mongolsko glasbo je močno vpeto tako imenovano grleno petje, ki sestoji iz osnovnega nizkofrekvenčnega brenčanja in glasu, ki se dviga po tonski lestvici. Tako lahko pevec hkrati zapoje več tonov , kar zveni skoraj nezemeljsko. Sicer je tovrstno petje značilno za prebivalce Sibirije, Tibeta, mongolskih narodov (Mongoli, Burjati, Kalmiki) in tjurskih narodov (Tuvinci, Altajci, Bakširi, Hakazi, Jakuti, Kazaki, Kirgizi). Mongoli imajo tudi silno močno kulturo: le kdo ne pozna mogočnega Džingiskana, čigar DNK je baje prisoten pri kar 16 milijonih populacije? Da ne omenjamo mogočnih mongolskih šamanov, tradicije lova z orli ali simbiotičnega bivanja v gorah z medvedi in volkovi. Da, Mongoli so en zares poseben narod z bogato etnično kulturo, ki sicer zaradi navala zahodne civilizacije pospešeno bledi.
Z glasbo opozarjajo na svojo bogato kulturo
Mongoli imajo tudi prav posebna glasbila. Namesto klasičnih kitar uporabljajo balalájke, brenkalo trikotne oblike s tremi strunami. Tradicionalno uporabljajo tudi glasbili »morin khuur«, glasbilo s strunami, na katero se igra z lokom ali »topshur« dvostrunsko lutnjo, ki spominja na jok divjih konjev. Po pričevanjih Marca Pola so Mongoli na svoje inštrumente igrali tudi tik pred bitko.
K sreči je njihova glasba ena stvar, ki Mongole še vedno opominja na lastno izredno bogato kulturo. Elemente rock ali metal glasbe sedaj vpletajo v tradicionalno prisotne etno zvoke, rezultat pa je zares presenetljiv.
Skozi besedilo glasbe do ponovne veličine Mongolov
Presenetljivo, besedilo teh skladb govori prav o pozabljenem izročilu njihovih prednikov in kako jih je potrebno spoštovati. Govorijo tudi o tem, kako ljudje poveličujejo svoj narod, po drugi strani pa se ne morejo poenotiti – nekaj, za kar si je navsezadnje prizadeval prav sloviti Džingiskan. Snovalci skupine The HU tako skozi glasbo pozivajo k ponovnem opolnomočenju Mongolskega naroda, ki se mora ponovno vstati v veličini, kakršna jim je usojena in na katero so pozabili.
