Priimek na Balkanu nikoli ni bil zgolj birokratski podatek. Čeprav ga danes vidimo na osebni izkaznici ali v e-poštnem podpisu, je bil v preteklosti pomembno orodje identifikacije in sporočilo o družinskem izvoru.

V Sloveniji živi približno 150.000 do 180.000 ljudi, katerih priimek se konča na -ič ali -ić. To pomeni, da ima skoraj vsak deseti prebivalec Slovenije priimek s to končnico.

Pipona "-ič" je značilna slovenska končnica. Najdemo jo v priimkih, ki so nastali na slovenskem narodnostnem ozemlju. Končnica "-ić" (mehki č) je končnica, značilna za južnoslovanske jezike (hrvaščino, bosanščino, srbščino, črnogorščino).

Končnice "ić", "ović" ,"ević" ali "ič" zato niso naključje. Gre za majhne, a pomenljive ostanke dolge zgodovine, ki razkrivajo poklice, poreklo in včasih tudi boje prednikov.

Staroslovanski izvor pripone -ić

Pripona "ić" oz. "ič" izhaja iz staroslovanskega jezika in je prvotno pomenila pomanjševalnico – predvsem pa označbo potomca. Tako Petrović pomeni »Petrov sin«, Jovanović pa »potomec Jovana«.
V časih, ko ljudje niso uporabljali priimkov v današnjem smislu, je bil to preprost način, kako določiti, komu nekdo pripada. Skupnost je identiteto gradila okoli očeta ali glave hiše, kar je v svetu brez dokumentov pomenilo varnost in jasnost.

Priponi "ović" in "ević" imata podoben pomen, le da sta pogosto označevali širšo družinsko vejo ali bratovščino – pomembno v času, ko je bila družina ključna za preživetje.

Priimki poklicev postali identiteta

Velik del balkanskih priimkov ni nastal po imenih, temveč po poklicih. Mesarič, Kovačič, Lončarič, Mlinarič ali Kolarević jasno kažejo, s čim so se ukvarjali predniki.
V družbah brez formalnih biografij je bilo delo najzanesljivejša identifikacija. Priimek je postal zapis družinskega poklica, ki se je pogosto prenašal skozi generacije.

Obstajala pa je tudi bolj neposredna, ljudska praksa poimenovanja. Mnogi priimki izvirajo iz vzdevkov, fizičnih lastnosti ali značajskih posebnosti. Kar je skupnost zapomnila, je postalo ime – brez olepševanja.

Materinski priimki, skrita plat tradicije

Čeprav danes prevladuje prepričanje, da se priimki dedujejo po moški liniji, zgodovina razkriva drugačno sliko. V obdobjih vojn, epidemij ali množičnih migracij so moški pogosto izginjali, družine pa so ostale brez moške glave.

V takšnih primerih so priimki nastajali po ženskah – po materah in babicah, ki so prevzele odgovornost za družino. Priimki, kot so Sarić, Marić ali Nedić, tako pogosto izvirajo prav iz ženskih imen, ki so postala temelj rodovnika.

Zakaj so priimke spreminjali?

Raziskovanje družinskega drevesa na Balkanu otežuje tudi dejstvo, da ljudje v preteklosti priimkov niso razumeli kot nekaj stalnega. Pogosto so jih spreminjali zaradi davkov, političnih pritiskov, begov pred maščevanjem ali selitev v nove kraje.

Včasih je ena sama generacija popolnoma opustila staro ime in ustvarila novega. Zgodovinarji poudarjajo, da to ni bila izjema, ampak pogost pojav. Zato danes marsikdo težko sledi svoji resnični družinski liniji.

Skupna slovanska dediščina

Pripone "ić", "ović" in "ević" niso značilne za en sam narod, temveč za celoten slovanski prostor. Pojavljajo se pri Srbih, Hrvatih, Bošnjakih tudi Slovencih in številnih drugih skupnostih v regiji.
Namesto razlik razkrivajo nekaj drugega – tesno prepleteno zgodovino Balkana in skupne korenine.

Kot zapis družinske zgodovine

Če na priimek pogledamo z zgodovinskega vidika, ta ni več zgolj birokratska oznaka. Je kratek, a dragocen zapis o prednikih, njihovem delu, boju za preživetje in verigah, ki so se ohranile skozi stoletja, piše Ona.rs.