Prazniki se bližajo, s tem pa tudi neizogiben vonj cimeta, ene najstarejših začimb na svetu. Cimet se uporablja že tisočletja, ne le pri kuhanju, temveč tudi v medicini. Čeprav ga mnogi dojemajo samo kot dodatek sladkim jedem, gre za začimbo z mnogimi pozitivnimi učinki na zdravje. Pomembno je imeti v mislih eno ključno dejstvo: obstajajo različne vrste cimeta.
Kitajski cimet
Najpogostejši na trgu je kasija oziroma kitajski cimet (Cinnamomum cassia). Je temnejše barve, z močnejšim, intenzivnejšim vonjem in leseno aromo.
Palčke so debelejše in trše, težko jih je zmleti, prah pa je rdečkasto-rjav. Ta vrsta vsebuje precej več kumarina, kemične snovi, ki lahko v večjih količinah obremenjuje jetra in ledvice. Zato se priporoča, da se klasični cimet uporablja zmerno, največ kot občasna začimba.
Cejlonski cimet
Po drugi strani je cejlonski cimet (Cinnamomum verum), znan tudi kot "pravi cimet", je pridelan na Šrilanki in velja za kakovostnejšo in bolj zdravo različico. Njegove palčke so svetlo rjave, tanke in slojevite, se zlahka drobijo, aroma pa je nežnejša, slajša in bolj subtilna.
Vsebuje zelo malo kumarina, zato ga je mogoče uporabljati pogosteje in v večjih količinah. Zaradi tega ga nutricionisti priporočajo za vsakodnevno uporabo, na primer v čaju, jutranji kaši ali smutiju.
