Zdravnik in biolog na področju matičnih celic, Takanori Takebe, večino svojega časa posveča razvoju laboratorijsko ustvarjenih jeter za zdravljenje v primeru odpovedi organov. Pred nekaj leti, se je Takebe odločil zagnati stranski projekt, pri katerem bi raziskoval možnost dihanja skozi zadnjično odprtino. Za projekt se je odločil predvsem zato, ker je njegov oče zbolel za pljučnico in so ga morali priključiti na ventilator.

Iskanje alternative priklapljanju na ventilator

Takebe je bil predvsem šokiran nad tem, kako invaziven postopek je priklop osebe na ventilator, še posebej pa ga je skrbelo, kako bo poseg vplival na očeta, ki so mu v preteklosti že odstranili del pljuč zaradi pretekle okužbe. Prav tako je bil v dvomih, ali bo ventilator pomagal, zato se je pričel spraševati, ali obstaja kak način, s katerim bi lahko bolnikom dovajali kisik v telo brez pljuč.

Odgovor so ponudile živali

Zdravnik je našel navdih v knjigi, ki je opisovala, kako različne živali dobivajo kisik skozi kožo, spolovila ali črevesje. Tako je naletel na primer vrste sladkovodne ribe, ki lahko zajame zrak in tako dopolni dihanje škrg v vodi z malo kisika.

Kot strokovnjak za gastroenterologijo, je Takebe vedel, da je človeški prebavni trakt bogat s krvnimi žilami, zato lahko klistirji dovajajo zdravila neposredno v krvni obtok. Tako je tudi prišel na idejo, da bi morda tudi kisik lahko potoval iz črevesja v kri.

Razvoj metode s posebno tekočino

Takebe in njegovi sodelavci so na podlagi te ideje razvili zdravljenje, ki pošlje tekočino, imenovano perfluorodekalin, v zadnjično odprtino. Tekočina, ki se že uporablja v nekaterih medicinskih postopkih, lahko vsebuje veliko kisika. Medtem ko tekočina sprošča kisik v telo, se v njeni kemični strukturi sprošča prostor za vsrkavanje »izdihanega« ogljikovega dioksida.

Prvi poskusi so se izkazali za obetavne

Poskusi na miših in prašičih so pokazali, da so klistirji s kisikom nasičeno tekočino, živalim pomagale preživeti v razmerah, kjer je bilo prisotno zelo malo kisika. Vsak odmerek 400 mililitrov, je prašičem dvignil raven kisika v krvi za približno 19 minut. Skupina je te ugotovitve objavila v reviji Med že leta 2021. Rezultati poskusov na prašičih iz leta 2023, so bili še bolj obetavni, saj so pokazali da se je raven kisika še izboljšala – iz 19 na 30 minut.

Med poskusi je Takebe opazoval, kako so se vzorci prašičje krvi spreminjali na boljše, kar mu je dalo še dodaten zagon, da s poskusi nadaljuje.

Poskusi tudi na ljudeh

Raziskovalci so testirali metodo dihanja skozi zadnjično odprtino tudi pri ljudeh, predvsem zato, da vidijo ali je metoda varna. Sedemindvajset zdravih moških prostovoljcev na Japonskem je prejelo odmerek perfluorodekalina skozi zadnjično odprtino in tekočino zadržalo eno uro. Najmanjši odmerek je bil postavljen pri 25 mililitrih, največji pa pri 1,5 litrih, kar je tudi največ, kar je dovoljeno pri rentgenskih posnetkih prebavil.

Rezultati so bili mešani

Zaradi bolečin v trebuhu, so štirje od šestih moških v načrtovani skupini z 1,5 litra tekočine, morali postopek predčasno prekiniti zaradi bolečin. Kljub temu odstopanju, pa se je večina moških, ki so prejeli do 1 liter tekočine, odrezala razmeroma dobro, kot stranski učinek so omenili le napihnjenost in blago nelagodje v trebuhu.

Prihodnja testiranja bodo pokazala pot

Prihodnji klinični poskusi bodo pokazali, ali tekočina, napolnjena s kisikom, dejansko dovaja kisik v krvni obtok ljudi. Takebe je sicer navdušen nad projektom in napredkom, vendar pa obenem priznava, da njegovega dela ne odobravajo vsi.

Mnenja strokovnjakov so mešana

Eden takšnih skeptikov je John Laffey, klinični zdravnik in raziskovalec, ki meni da bi se raziskovalci morali osredotočiti na izboljšanje zdravljenj, ki podpirajo pljuča, ne pa vključevati druge dele telesa, da bi opravljali njihovo nalogo. Po njegovem mnenju, so pljuča, četudi so poškodovana, še vedno najpomembnejši organ za dihanje, prav tako pa bi bilo potrebno zajetno število klistirjev, da bi dejansko ustvarilo sprejemljiv učinek.

Po drugi strani pa je Kevin Gibbs, pulmolog, bolj odprt nad idejo, ki je po njegovem vsaj zanimiva. Priznava, da bi ideja dovajanja kisika skozi zadnjično odprtino lahko bilo koristno vsaj v nekaterih primerih, še posebej takrat, ko je treba bolnika priklopiti na ventilator in je izpostavljen nizkim ravnem kisika.

Tudi če je kratkotrajna rešitev, bo to napredek

Takebe si svojo metodo predstavlja kot dopolnilo drugim oblikam podpornega dihanja ali vsaj kratkotrajno rešitev, kadar druge metode niso na voljo. Tako bi lahko metodo uporabili pri premestitvah bolnikov ali v reševalnem vozilu, vendar pa priznava, da jih čaka še več let raziskovanja in poskusov.