Pogosto spontano in brez premisleka drugim razkrivamo stvari, ki jih ne bi smeli. 

Osebne zgodbe so občutljive

Niso vse namenjene tujim očesom, vsak od nas nosi v sebi notranji svet s strahovi, upanji, bolečino in sanjami. Ta prostor ni oder, ki bi ga morali odpreti vsakomur.

V času, ko skoraj vse postaja javno, od vsakdanjih malenkosti do najbolj intimnih izpovedi na družbenih omrežjih, je sposobnost postavljanja mej prava veščina. Naša duša ni vsebina, ki bi jo lahko razkrivali vsakomur brez posledic.

Ko delimo nekaj osebnega, povabimo druge v svoje najbolj ranljive dele življenja. Ampak ali smo vedno pripravljeni na nerazumevanje, ravnodušnost ali obsodbo?

Odprtost brez meja nosi tveganje

Za stavkom ''samo izpovedati sem se želel'' pogosto stoji občutek osamljenosti in potreba po tem, da nas nekdo posluša. Vendar niso vsi sposobni nositi tuje iskrenosti. 

Odprtost ni obveznost, je dar, ki se podarja le tistim, ki znajo zanjo skrbeti.

Zakaj je včasih bolje bolečino prenašati v tišini

Bolečina je kot rana. Če jo razkrijemo vsem se lahko poglobi namesto zaceli. Namesto razumevanja pogosto dobimo le radovednost, površinsko tolažbo in sočutje in to redko pomaga pozdraviti bolečino.

Notranja doživetja zahtevajo čas, prostor in tišino. Nekater stvari je treba začutiti, ne razložiti. Včasih besede le motijo ta proces.

Molčanje o bolečini ni pobeg, je vračanje k sebi. V tej tišini postavljamo pomembna vprašanja: kaj me res boli, česa mi manjka in kaj v življenju je pripravljeno na spremembo.

Zavist - tiha, a močna sila

Zavist se redko pokaže navzven. Pogosteje jo občutimo kot notranji pritisk. Še posebej, ko delimo veselje, uspehe ali srečo lahko to drugi doživljajo kot opomin na lastno izgubo.

To ne pomeni, da moramo skrivati lepe stvari, ampak je pomembno razumeti, da niso vsi sposobni iskreno deliti tuje sreče. Tuja radost včasih odpira stare rane.

Zavist človeka ne naredi slabega ampak ranljivega. Če se z njo ne sooči, lahko škodi, tudi nezavedno.

Zaščititi dušo pomeni previdno izbirati, komu jo razkrivamo

V mnogih vzhodnih filozofijah tišina ni praznina temveč prostor, kjer nastaja bistvo. Tam, kjer ni presežka, se rodi jasnost.

Misel, da ljudje o nas vedo malo, a vidijo mir in dostojanstvo, ni pretvarjanje, to je moč. Ne razkriti vsega pomeni vedeti, kaj je treba zadržati zase.

Zrelost se kaže v sposobnosti molčanja

Zrelost ni v tem, da povemo vse, ampak v razumevanju, da to ni vedno potrebno. Iskrenost brez mere in konteksta lahko boli. 

Zadržanost ni zapiranje vase temveč je zavestna odločitev. Vprašanje, ki si ga velja postavljati je, ''zakaj to govorim, komu in s kakšnim namenom?''

Kdaj je deljenje potrebno

Popolno potiskanje čustev vase pa je prav tako škodljivo. Tisto, kar ne najde poti ven, se pogosto obrne proti nam. Vendar izhod ni vedno pogovor. Včasih je to gibanje, pisanje, tišina ali jok na samem.

Ko pa je pogovor potreben je pomembno, da je z nekom, ki zna poslušati, brez, da obsoja, prekinja ali kasneje uporabi izrečeno proti nam.

Energija besed, ki jih izbiramo

Ko stalno govorimo o negativnem, ga ne le delimo, množimo ga. Ustvarjamo prostor, kjer ostaja in raste. Sčasoma se ljudje in okoliščine okoli nas uskladijo s to energijo.

Nasprotno, ko usmerimo pozornost na dobre, tudi drobne stvari, gradimo drugačno polje, polje hvaležnosti, moči in sprejemanja.

Tišina ni umik iz sveta. Je izbira, da smo v stiku s samimi sabo. Najpomembnejši pogovori se pogosto odvijajo znotraj nas samih, ko se iskreno vprašamo, kaj čutimo, kaj potrebujemo in komu lahko zaupamo.

Tišina nas ne oddaljuje od drugih. Naredi nas celovite. V njej misli zorijo, besede pa dobijo pomen, pripravljene, da jih delimo s tistimi, ki nas res znajo poslušati in slišati.