Gotovo odziv velike večine človeške populacije tam nekje pred silvestrovim preteklega leta: Ni še pred našim pragom, zato se tudi s tem ni potrebno ukvarjati. In naš način življenja (»our way of life«), kot temu zelo radi pravijo politiki »najbolj razvitih« držav, je šel naprej po ustaljenih tirnicah:  delaj – kupuj kolikor ti dovoli denarnica – kupuj še – kupuj še več – potuj – druži se – zakreditiraj se – ponavljaj.

Med tem pa se je na drugem koncu sveta mikroskopsko majhen mehanizem oziroma organizem nastanil v novem gostitelju in se bliskovito širil. Povezanost globaliziranega sveta pa mu je omogočila, da je hitro našel dom na skoraj vseh celinah. Tudi v sosednji Italiji. In odziv večine. Nič. Živeli smo naprej, kot da nič ni.  Z vsakim novim primerom, predvsem pa medijsko popularizacijo novega »zunanjega sovražnika« človeštva in izkušnjami v boju z njim na bojiščih bo vsem  svetu, smo začeli tudi sami poslušati.

A še nismo slišali.

Danes slišimo.

Danes tudi vidimo in čutimo učinke na vsakem koraku. Pandemija. Vojna. Grožnja človeštvu, načinu življenja kot ga poznamo, je postala naša vsakdanja realnost. Otipljiva. Boleča. Resnična. Pa čeprav se verjetno še vedno večini zdi, kot da gledamo, ne, v bistvu doživljamo nek holivudski blockbuster, kot npr. Svetovna vojna Z z Brad Pittom, Jaz, legenda z Will Smithom, Kužna nevarnost z Matt Damonom ali Izbruh z Dustin Hoffmanom. Človeški svet se ustavlja. Spreminja. Na drugi strani pa se naš planet zaradi zaprtja tovarn in manj prometa očiščuje. Onesnaženje zraka nad Kitajsko in Italijo pada.

#ostanidoma

Seveda bom, saj nimam zasebnega otoka ali privatnega letala, da bi odletel na Antarktiko. Seveda bom, saj sem odgovoren državljan in spoštujem zakone države, v kateri živim. Seveda bom, ker mi je mar za sočloveka. Za tiste, ki so najbolj ogroženi in jim bom tudi z zadnjo kapljo znoja pomagal. Ker sem tako vzgojen. Ker sem sočuten. Ker sem človek. In ker bom s tem dodal svoj delček v mozaik čim prejšnje rešitve iz te krizne situacije.  Bom imel jutri službo, bom dobil plačo? Bom lahko plačal položnice? Kredite? Nahranil družino? Danes tega ne vem.

Poraz človeštva.

Večina tistih, ki imajo moč, denar, oblast in dostop do vsega znanja sveta (znova) niso bili sposobni pravočasno spodbuditi  sprejetja pravih odločitev za človeštvo. Tisti, ki imajo sredstva so danes najverjetneje v samoizolaciji na svojih zasebnih otokih na Karibih, gorskih kočah v švicarskih Alpah, s polnimi trezorji zlata in denarja v bankah. Na varnem. (se spomnite filma 2012?…)  Vsi ostali pa smo prepuščeni milosti in nemilosti ukrepanja posameznih vlad, predvsem pa samemu sebi. Seveda so izjeme. In ni jih malo. Zelo se mi je, kot  zavzetemu ljubitelju košarke in našega Luke (Dončića) po zadnji odigrani tekmi lige NBA, vtisnil v spomin,  Marc Cuban, lastnik Dallas Mavericksov, s svojo izjavo na tiskovni konferenci po tekmi. Zelo nazorno je pojasnil svoje misli: »To (pandemija) je večje od košarke in denarja. Skrbi me za moje otroke, mamo. Skrbi me za sodelavce, ki delajo v dvorani in so plačani na uro, če bomo zaprli dvorano. Pomagali jim bomo kolikor lahko. NBA je najela strokovnjake, ki se na takšne situacije spoznajo in spoštovali bomo kar bodo povedali. Ko je potrebno izbirati med tem kar je dobro za NBA ali klub in kaj je dobro za zdravje ljudi, igralcev, ljubiteljev košarke, je vedno potrebno izbrati slednje. Zdravje ljudi!. Sem dovolj pameten, da vem, česa ne vem. Zato se zanesem na ekspertize ljudi, ki se spoznajo! « Vredno ogleda.

 

Medved je položil bika. Prihajajo helikopterji.

Če se uprem na stališča Muhamed El-Eriana, strokovnega komentatorja za televizijsko mrežo CNBC in ekonomskega svetovalca za Skupino Allianz smo priča globalnemu dogodku, ki ga človeštvo v moderni – tehnološki eri še ni doživelo. Gre za globalni, ne lokalni ekonomski šok, ki bo pretresel cel gospodarski svet, tako na strani povpraševanja kot tudi ponudbe. Po večletni gospodarski rasti in rasti borznih indeksov, ki so sledili finančni krizi se na borzah vnovič dogajajo pretresljive spremembe, katerih posledice ne zna nihče natančno predvideti. Zato vlada na finančnih trgih velika negotovost. Ne samo, da so celotne s potovanji povezane dejavnosti skoraj klinično mrtve in ne to samo pri nas. To se dogaja po vsem svetu! Po vsem svetu so hoteli prazni in se zapirajo. Zapirajo se letališča, pristanišča, ne bodo več plule križarke.  Las Vegas zapira casinoje! Las Vegas – največje zabavišče na svetu, ki dnevno obrača milijarde dolarjev se zapira!, Apple zapira trgovine,  McDonald’s zapira restavracije, Volkswagen in drugi proizvajalci avtomobilov zapirajo tovarne. Države »zapirajo« državljane oziroma potrošnike v sodoben »hišni pripor« . In nihče ne ve za natančno povedati kako dolgo bi naj to trajalo.

Kapitalistične oligarhije oziroma najbolj ekonomsko razvite države zahodnega sveta oziroma svetovne gospodarske velesile, kakor koli želite, da jih imenujemo, se mnogo bolj kot mi tukaj, na sončni strani Alp, poleg zajezitve širjenja okužb ukvarjajo s posledicami za gospodarstvo. Tako monetarna oziroma denarna politika, ki jo regulirajo centralne banke, kot fiskalna oziroma davčna politika, ki jo regulirajo države so pred resnim izzivom, saj kot nedavno vidimo v ZDA ukrepi kot so 700.000.000.000 dolarjev! in znižanje temeljne obrestne mere na nič odstotkov, 1.000.000.000.000 dolarjev! za spodbudo potrošnji, v bistvu kaj dosti ne pomagajo. Ker nobeden dejansko ne ve, če bo to dovolj. Pa kaj potem, če so delniški indeksi padli za trideset, štirideset odstotkov, si mislim. Saj nimam denarja za nakup »poceni« delnic.  A zgodovina nas uči. Padcem na borzi je sledila recesija, stečaji, brezposelnost, protesti, vzpon ekstremnih političnih strank, pa tudi vojne. Da je naše zavedanje še bolj osredotočeno, je potrebno poudariti, da tako občutljive, panične, kot zaradi ene mikroskopsko majhne tvorbe kot je ta virus, borze niso bile niti v času vojn in predhodnih kriz.  Danes je »zunanji sovražnik« skoraj vsepovsod ob istem času. Fronte so na vseh kontinentih življenje se  ustavlja/spreminja povsod. To je novo. To je noro. In v informacijski dobi to tudi takoj izvemo. To je sprememba. In če je kaj konstanta v življenju, so to spremembe. In na takšno kot civilizacija, navkljub vsem znanju, očitno nismo bili pripravljeni.

Kaj sledi?

Gotovo danes tega ne ve nihče. Globalna zapora (»global lock down«) bo najverjetneje trajala tako dolgo, dokler se  število okužb v posameznih državah, ne bo drastično znižalo in bodo države posledično ustavile krizne ukrepe. Javno življenje se  bo počasi začelo vračati v stare tirnice. Če bo to trajalo mesec dni bodo posledice zmerne (Italijani so navajeni, na kolektivni dopust avgusta (Ferragosto), letos bo pač februar/marec… J ) . Če bo trajalo več kot dva meseca, bodo posledice hude. Če bo trajalo več kot štiri mesece bodo posledice katastrofalne. Pri posledicah ne mislim na tisti en odstotek najbogatejših, ki bodo najverjetneje še bolj bogati, temveč nase in nate, ki iz meseca v mesec krpava družinski proračun, da plačava položnice, hrano in si mogoče še kaj prihraniva za dopust.

Dan po tem

Ko okužb več ne bo, bomo stopili na plano, pogledali okoli sebe in začeli pobirati črepinje pred svojim pragom, v upanju da jih ne bo veliko. Močnejši. Z novo izkušnjo in upanjem, da smo se kaj naučili oziroma ponovili. Če ne drugega, to, da so virusi vsepovsod okoli nas in jih je veliko in vsakih nekaj let »preskoči« na človeka nek nov (spomnimo se španske gripe, prašičje kuge, ptičje gripe, bolezni »norih krav« »SARS-a«, »MERS-a«, HIV-a, EBOLA-e in danes COVID-19). Jutri pa?

Dan po tem se bo začela naša nova realnost. Gotovo bo kar nekaj podjetij v hudih likvidnostnih škripcih, ki jih bodo lastniki poskušali reševati z dodatnim zadolževanjem na finančnem trgu in na plečih davkoplačevalcev preko helikopterskih spodbud (izraz za astronomsko visoke zneske podpor centralnih bank in vlad sprejemljivih zgolj v ekstremnih situacijah), ki jih bodo države morale nameniti podjetjem, če bodo želele preprečiti popolni kolaps nacionalnega gospodarstva. Nekatera podjetja bodo najverjetneje propadla, še najbolj so občutljiva majhna in srednje velika podjetja. Kakšna propadla podjetja bodo (poceni) kupila druga podjetja ali  nacionalizirale države (kot se npr.že govori za italijansko letalsko družbo Alitalia). Nekaterih zelo verjetno več ne bo.  Kako bodo preživeli družinski hoteli, restavracije,  bari, trgovine, saloni, če nimajo dovolj lastnih rezerv iz dobrega poslovanja v preteklosti? Kako bodo preživeli zaposleni v teh podjetij, če ne bodo dobili plač?. Prav tako se bodo najverjetneje vsaj kratkoročno prilagodile naše nakupne navade in bo potrošnja generalno nižja. Ne bomo kar začeli kupovati isto kot smo, oddirjali na vse možne koncerte in množične prireditve, ki smo jih zamudili, odšli na potovanje v daljne dežele, se gnetili v zaprtih prostorih, kupovali luksuzne dobrine, ker bo bridka izkušnja samoizolacije ostala v podzavesti še kar nekaj časa.

Mogoče celo pridemo do kolektivnega spoznanja, da je vsak trenutek sreče, veselja, miru in predvsem svobode izjemno dragocen. In da je lahko življenje dobro tudi, če zadovoljujemo zgolj osnovne potrebe po hrani, vodi in varnem, toplem domu polnem ljudi, ki jih imamo radi in jim zaupamo v sobivanju, sožitju z naravo in seveda… povezani na socialnih omrežjih. J

In seveda z vedenjem, da moramo naslednjič, ko do takšne situacije pride stopiti skupaj. Ne samo kot družina. Ne samo kot mesto. Ne samo kot država, temveč kot človeštvo!

Ali pa

bomo prvi dan potem z odlogi plačil posojil, davčnih obveznosti in zelo verjeto novimi posojili znova brezbrižno padli v svojo dnevno rutino: delaj – kupuj kolikor ti dovoli denarnica – kupuj še – kupuj še več – potuj – druži se – zakreditiraj se – ponavljaj. Centralne banke bodo tiskale novi denar, države, podjetja in gospodinjstva kopičili dolgove, skupaj bomo še naprej izčrpavali zemeljske resurse in živeli naprej v hlastanju po več. Mogoče ta kriza naplavi na oblast kakšno ekstremno politično stranko, ki bi zagovarjala stališče, da pandemij virusov v bodoče zaradi kapitalskih izgub ni potrebno zajeziti, saj virusi samo opravljajo naravno selekcijo človeške vrste. Preživijo mladi, zdravi, tisti z močnim imunskim sistemom in dostopom do najboljše zdravstvene oskrbe, umrejo pa šibki, bolni in stari, ki so zgolj strošek zdravstvene in pokojninske blagajne. Je to naša prava narava? Je imel Mahatma Gandhi prav? »Na svetu je dovolj za človeške potrebe, a ne za človeški pohlep.«

Bi se potem sploh kaj naučili od tega neumnega virusa ali si samo dokazali, da smo tudi mi sami neumen virus, ki je okužil gostitelja Zemljo?*

* »Si lahko kdo zamisli kaj bolj neumnega kot virus. Ni jasno ali gre za kemični mehanizem ali živo bitje… in mi potrebujemo znanost!, da se z njim spopademo…« iz pogovora Slavoja Žižka za tujo  televizijo.

Vinko Mandl

je univerzitetni diplomirani ekonomist Ekonomsko poslovne fakultete Univerze v Mariboru. V času študija je bil urednik študentskega univerzitetnega časopisa in sekretar za kulturo. Svojo poklicno pot je začel v gostinstvu in turizmu, nadaljeval v bančništvu, prehrambeni industriji, zadnjo dekado svoje kariere pa ustvarja v vinarstvu.