“Nisem advokat ali promotor. Pri lastnem razvoju sem spoznal nekatera dejstva in se mi je zdelo prav, da jih delim z drugimi,” je dejal Ivan Soče v preteklem intervjuju, ko smo se z njim pogovarjali o zdravju. Tudi tokrat je z nami delil drugačne resnice o otroštvu in vzgoji, ki jih kroji po lastnih izkušnjah, nešteto prebrane literature in predvsem na podlagi poglobljenega razmišljanja, ki ga najraje izlušči s pisanjem. Pravi, da naš način življenja onemogoča iskreno ljubezen, razumevanje in sočutje.

Vaša priljubljena tema so otroci in njihova vzgoja. Zakaj je to tako pomembno?

Center, bistvo mojega zanimanja, je fenomen življenja, delovanje človeka. To me privlači od zgodnjega otroštva. Pogosto o tem pišem, ker sem spoznal, da velika večina živi kot da so biološki roboti, ki so jih starši in drugi vplivni ljudje sprogramirali. To programiranje se skoraj konča pri petih – šestih letih, zato je to obdobje tako pomembno.

Mnogi med nami imajo enake vrednote kot starši, imajo enako vero, uživajo isto hrano, imajo enake sanje, enake strahove … Še kot starejši se hvalijo, kaj so jih starši naučili in kako so zvesti tem izročilom. To so mentalni in duhovni kloni. To so stari otroci, ki še niso odrasli, ki ne živijo svojega življenja. Tega bi se morali zavedati starši in otroke vzgajati v svobodna, samostojna, samosvoja, ponosna in pogumna bitja, ki ne bodo navezana na nič in nikogar, ker je prav navezanost na nekaj ali nekoga v kasnejšem obdobju vir vsega trpljenja in nesrečnosti. Seveda je dobro biti povezan, a navezanost na ljudi, stvari ali na karkoli drugega je oblika odvisnosti, zato je nezdrava.

Kaj je po vašem temeljna napaka pri vzgoji?

Če bi moral izbirati eno samo napako, bi izbral primerjanje. Vse, kar otroke učimo, ima korenine v primerjanju. Otroke primerjamo z lastnim idealom otroka, z drugimi otroki, vse stvari pojmujemo v primerjavi z drugimi. Tako naredimo dve napaki: prvič, otroka ne naučimo opazovati in spoznavati, ne učimo jih pozornosti, kar je različno od koncentracije, in drugič, primerjanje ustvari tekmovalnost, prav ta pa iz nas potegne najslabše lastnosti. Vsako primerjanje privede do tekmovanja, vsako tekmovanje rodi željo po zmagi, po biti boljši, močnejši, vplivnejši, bolj priljubljen … in, kot vemo, cilj opravičuje sredstva za njegovo dosego. Iz vsega smo naredili tekmovanje: od glasbe, plesa, poezije, tekmujemo za ocenami, nagradami, za slavo, bogastvo, ljubezen, a to nas ne dela srečne. Nasprotno. Namesto, da so srečni pri športu, umetnosti, učenju oni trpijo, ker niso zmagovalci.

Otroke bi morali učiti opazovati brez predsodkov, primerjav, vrednotenj. Limona je limona. Ni treba vedeti, da je bolj kisla kot jabolko, bolj rumena kot oranža, manj grenka kot grenivka, manjša od melone … Tako nikoli resnično ne spoznamo limone. Enako delamo z otroki in odraslimi. Vsak je svet zase. Samo tako lahko spoznamo otroka, človeka. Le tako lahko spoznamo samega sebe. Brez primerjav, predsodkov, vnaprejšnjih predstav o nekom ali o nečem. Drugače nikoli nismo v stiku z osebo, ampak zgolj z lastno predstavo o njem. Predstava o sebi je v odnosu do predstave o drugem. Tako onemogočimo iskreno ljubezen, razumevanje, prijateljstvo, sočutje …

Danes je težko biti starš in po vašem mnenju tudi biti otrok ni lahko.

Biti starš v današnjih časih je veliko bolj zahtevno, kot je to bilo nekoč. Še nekaj generacij nazaj ni bilo mobilnih telefonov, interneta, drog, televizorjev, nezdrave hrane, odtujenih šol, vsesplošne tekmovalnosti … Danes so pred starši veliko zahtevnejše naloge, a nimam občutka, da se za to zahtevnost usposabljajo. Res je, da so tudi starši zaradi tekmovalnosti preobremenjeni. V službo morajo hoditi, morajo kuhati, pospravljati … tega ne morejo na nikogar prenesti. Vzgojo otroka pa lahko navidezno prenesejo na vzgojitelje, učitelje, trenerje, a ne vedo, da tega zares ne morejo. Za starševstvo ni nadomestka. Nevzgoja je oblika vzgoje – neukvarjanje z otrokom je tudi vzgoja.

Starejši se svojega otroštva ne spominjamo. Naši starši so ga olepševali, nas prepričevali, kako nam je bilo lepo in tako sporočali, kako so oni bili dobri in ljubeči starši. Biti otrok ni lahko. Je prava drama. Zamislite si, da živite v svetu ljudi, ki so visoki 6 do 8 metrov, imajo 400 in več kilogramov in je tem dimenzijam prirejeno vse, od pohištva, stranišča do žlice. Predstavljajte si, da so ti velikani veliko pametnejši, bolj izkušeni in da brez njihove pomoči in odobritve ne morete ničesar: jesti, piti, kakati, kupiti… Zamislite si, da vam ti velikani, stokrat na dan povedo, da ste premajhni, nemočni, nevedni, nesposobni, da boste vsak čas nekaj razbili, polili, požgali, poškodovali, uničili, da se boste ranili ali celo ubili … da vam vsiljujejo svojo hrano, navade, posiljujejo z dolgočasnimi in zoprnimi stvarmi … Bi rekli, da je takšno življenje pravljično lepo, brezskrbno, veselo?

Skoraj vse resne težave odraslih imajo korenine v prvih 4 – 5 let življenja: težave v medčloveških in partnerskih odnosih, občutek krivde, introvertiranost, potreba po ljubezni oz. drugimi, občutek manjvrednosti, občutek sramu, anksioznost, depresivnost, narcizem in druge osebnostne motnje. Takrat se ustvarja samopodoba –predstava o samemu sebi in prepričanja kaj je resnica, kako funkcionira ta svet. Zato moramo vzgoji v tem obdobju posvetiti veliko več pozornosti.
Velika večina staršev se z otroki začne ukvarjati z vstopom otroka v šolo, ko mu je treba pomagati pri tekmi za boljše ocene in reševati čast in ugled družine.

Kdaj prenehamo biti otroci?

Ko se ponovno rodimo. Prvič so nas rodili. Pri tem nismo imeli ničesar. Potem so nas učili, kako ta svet deluje, kako v tem svetu zadovoljiti svoje potrebe, zakaj je dobro postati izobražen, vpliven, bogat… Tudi pri tem nismo imeli ničesar. Vse te vplive smo vsrkavali kot goba. Nekritično, brez možnosti lastnega presojanja. Ni pomembno, koliko smo stari in ali so naši starši še živi – dokler živimo po njihovih programih, smo še vedno otroci.

Odrastemo takrat, ko tega otroka v sebi »ubijemo«. Ko otrok umre, se rodi nov človek. Človek, ki sam spoznava sebe in svet, se sam odloča ali bo pošten ali ne, ali bo častno živel ali ne, v kaj in koga bo verjel, če bo sploh verjel … Skratka, ko postane takšen, kot sam hoče da je, ko začne živeti, tako kot on hoče. Ko ni več navezan na starše, ko jih več ne potrebuje. Mnogi nikoli ne prenehajo biti otroci.

Pomembno je razumeti, da si takšnega odraščanja redkokdo želi. Lažje je biti otrok in odgovornost za življenja prevaliti na starše ali koga drugega, kot pa sprejeti odgovornost za vse, kar se ti v življenju zgodi. Po drugi strani, starši skozi podaljševanje otroštva želijo ohraniti nadzor in navezujejo otroka nase ter tako gradijo lastno pomembnost. Starši se hvalijo, kaj so otroku kupili, namesto da bi se hvalili s tem, kaj je otrok dosegel sam. Obnašanje staršev do odraslih otrok kot, da so še vedno njihovi mali otroci, bi zanje moralo biti žaljivo in ponižujoče. Pravijo, če hočeš otroku uničiti življenje, mu vse daj. Pomembno je razumeti, da vsak deluje zaradi sebe. Namen vzgoje je pripraviti otroka na samostojno življenje, njegovo življenjsko avanturo. Ljudje nočejo biti svobodni, ker svoboda pomeni odgovornost. Pred svobodo bežijo v naročje staršev in simbolnih staršev, kot so župnik, bog, guru, politični vodja in podobno.

Sveta naloga vsakega je, osvoboditev od vsega znanega, resetiranje uma, če povem v računalniškem žargonu. Človek naj bi bil zadovoljen, ustvarjalen, srečen, a to je lahko le, če je svoboden, osvobojen. Osvobojen od vsakršne navezanosti na druge, na državo, politiko, vero, narod, spol, uspeh, denar, moč … tudi od lastne samopodobe in svoje preteklosti.

Kakšna je vzgojna funkcija šole, verskih ustanov?

Vzgojna funkcija šole je zelo majhna, poveličujejo jo tisti starši, ki ne prevzemajo odgovornosti za lastne vzgojne spodrsljaje (neuspehe). Preden otrok začne hoditi v šolo, se je njegova osebnost formirala več kot 80%. K vzgoji, kot procesu socializacije, več prispevajo sošolci, kot pa učitelji.

Pri verskih ustanovah je drugače, ker imajo te velik vpliv na starše, ki s svojim zgledom vplivajo na otroke. Če starša vsak dan opravljata neki verski običaj, obred in podobno, če vsak teden prisostvujejo nekemu verskemu obredu, te navade nehote prenašata na otroka, saj otrok nima izbire – mora oponašati starše. Vzgoja po pravilih vere lahko otroka zaznamuje doživljenjsko. Predvsem zato, ker prav vera obravnava najpomembnejša vprašanja človeškega bivanja, vprašanja rojstva, smrti, smisla življenja, moralnih načel, ljubezni in podobno, verske ustanove pa ponujajo neprave odgovore. Zato sem proti verskim osnovnim šolam ali šolam znotraj verskih ustanov. Sem absolutno proti sodelovanju otrok pri verskih obredih, saj še ne morejo vedeti, pri čem sodelujejo in je to nekakšna zloraba.

Vsaka vera je škodljiva: v boga, v raj, pekel, v zdravnike, politike … Verovati pomeni ne vedeti, človek, ki ne ve, ne more biti svoboden, če ni svoboden – ni človek.

Številni so prepričani, da vera uči samo dobre stvari?

Vse vrednote, ki jih uči vera, so občečloveške vrednote, ki so bile znane in sprejete veliko pred nastankom sedanjih ver, pravzaprav od nastanka človeka. Ne potrebujemo vere v nekoga ali nekaj, da otroka naučimo živeti pošteno, častno, ljubeče, prijateljsko, sočutno. To je naravno.

Vera uči, da smo takšni do bližnjega, torej do enako verujočega. Vera ločuje, ustvarja razlike, kjer so razlike, tam je konflikt, kjer je konflikt, tam je nasilje, kjer je nasilje, tam je trpljenje, kjer je trpljenje, tam je nasilje in je krog nasilja in trpljenja sklenjen. Skoraj vse vojne so bile verske vojne ali so vsebovale pomembno versko komponento. V zgodovini človeštva je bilo v imenu vere največ ubitih, poškodovanih, onesrečenih ljudi. Nobene dobre spremembe v tisočletni zgodovini ni prinesla nobena vera. Ljudje so še vedno nasilni, sovražni, zavistni, ljubosumni, prestrašeni, pohlepni, nesrečni, izgubljeni. Institucionalizirana vera je utemeljena na strahu, na ustrahovanju pred hudičem in peklom, na zasužnjevanju. Kdor ljubi Stvarnika, ljubi svobodo, ljubi vse in vsakogar – on postane ljubezen. Ljubezen z razlogom, z motivom ni ljubezen. Bog ni ljubezen – ljubezen je Bog.

Božanskost (religioznost) ne potrebuje nobenih posrednikov. Jezus ni ustanovil nobene cerkve, nobene skupnosti, ni imel nobene maše. To so človeške izmišljotine. Človek je ustvaril boga po svoji podobi. Zato je tudi bog maščevalen, ljubosumen, sovražen, nasilen, nepravičen.

Vera ustvarja upanje, a prav upanje je tisto, kar nas prestavi v neobstoječo prihodnost, v iluzijo, v sanje in nas oddaljuje od tukaj/sedaj, od resničnega življenja. Tukajzdaj je pravzaprav vse, kar zanesljivo imamo. Preteklosti ni več, prihodnosti še ni in ne vemo ali bo in kakšna bo. Edino življenje je tukajzdaj, zapisano skupaj, ker označuje en pojem. Tukajzdaj pomeni zavedati se neskončnosti obstoja celote, katere del smo – božanski in neskončni.

Ljudje ves čas, od otroštva naprej iščemo zadovoljstvo? Kako vi iščete svojo cono udobja?

Ljudje so prepričani, da za zadovoljstvo ali srečo morajo biti izpolnjeni določeni pogoji: denar, uspeh, slava, moč, a vidimo, da to ni res. Človeštvo nikoli ni živelo boljše, kot živi danes, a nikoli ni bilo toliko trpljenja, kot ga je danes. Narašča število depresivnih, izgorelih, samomorilnih … To, kar ustvarja trpljenje sodobnega človeka, ni revščina, ni stanje, ko ne moremo zadovoljiti svojih potreb, ampak ker ne moremo zadovoljiti svojih želja. Trpljenje povzroča primerjava, razlika med tem, kar imamo in kar bi imeli oziroma kaj imajo drugi in med tem kdo smo, kdo bi radi bili oziroma kdo so drugi. Nesprejemanje »kar je«, hlastanje po več, pohlep in zavist, to je vzrok trpljenja. Resnično trpi del človeštva, kjer otroci umirajo zaradi lakote ali žeje, a nas to ne zanima. Ker niso naši.

Najhitrejši način prenehanja trpljenja in doseganja zadovoljstva je, da se odpovemo iskanju zadovoljstva. Iskalci sreče so kronično in brezupno nesrečni ljudje, iščejo nekaj, česar ne morejo najti. Občutek zadovoljstva in sreče je naše stanje, to ne obstaja izven nas. Nimamo česa in kje iskati. Vsi motivacijske knjige, seminarji in motivatorji so izguba denarja in časa. Po kratkotrajni evforiji in številnih razočaranjih ljudje postajajo še bolj prepričani v to, da sreče sploh ni možno doseči ali celo, da si je ne zaslužijo. Planetarni nateg je, da je sreča blago, ki se ga da kupiti, da obstaja način, metoda, kako se naučiti biti srečen. To ne obstaja.
Moja cona udobja je onkraj besed, onkraj uma. V tihi samoti. V prazni tihoti. V niču.