Maribor se v teh dneh pospešeno pripravlja na Festival Lent, ki bo letos “obrnil” že tretjo desetko. Ob misli nanj morda najprej pomislite na množične koncerte, plesne spektakle in predstave, a v resnici nudi še veliko več. V okviru festivala boste imeli letos že dvanajstič možnost odkriti ali se vrniti na kakega skritih kotičkov Maribora. Živa dvorišča znova odpirajo vrata skrivnostnih mestnih dvorišč, zelenih intimnih oaz sredi betona, ki so pri srcu tistim, ki prisegajo na pristen stik med nastopajočimi in obiskovalci. V času, ko se brišejo meje med odrom ter publiko, so intimni kotički s iskrenim človeškim stikom dobrodošla sprememba.
O tem, katera vrata odpirajo letos in kaj vse bo mogoče s prve roke pokusiti, smo govorili s Katjo Beck Kos, “mamo” Živih dvorišč, prijateljico uličnega gledališča, kulturologinjo z uprizoritveno kilometrino v tujini. Katja je v prvi vrsti tista ljubiteljica lepega in pristnega, ki tudi na najbolj zaprašenem dvorišču vidi potencial.
Od kod ideja, da lahko preprosto dvorišče postane tudi prizorišče?
Idejo sta davnega leta 2010 imela Goro Osojnik, vodja Ane Monro ter Marko Brumen. Nastala je kot rešitev, kako povezati ulično gledališče z mestom z malo bolj specifičnimi mestnimi prostori. Ta koncept je bil rojen na eni A4 strani, dobila sem ga v roke in potem z največjim navdušenjem odkrivala te zame čisto nove prostore.
Sami stanujete v naravi, daleč proč od urbanega mravljišča, od kod želja po odkrivanju in oživljanju urbanih skritih središč, sta koncepta združljiva?
Zdi se mi, da se ta koncepta odlično povezujeta. Živim daleč od mravljišča in sredi narave, pa tudi dvorišča so nek odmik od mestnega vrveža, od hitrosti, od nemira, ker vabijo v naravo. Marsikatera dvorišča so najlepši vrtovi.
Je skok čez planke, sami ste namreč pred leti delali tudi v tujini, pomagal k temu, da odkrijete potencial prizorišč v Mariboru?
Vsak odmik od vsakdanjih navad, tudi če je začasen, ti daje nek nov vpogled v tvoj domači kraj, v tvoj dom. Verjetno vsak pozna tisti občutek, že ko se vrneš z dopusta. Takrat malo drugače vidiš svoj domači kraj. Toplo priporočam vsem, da se vsaj za nekaj mesecev, če že ne za nekaj let, umaknejo od doma. Šele takrat prav zares vidimo, kaj vse imamo v tej naši krasni domovini, tudi v tem našem Mariboru. Tu imamo res veliko in to cenimo šele takrat, ko nas nekaj časa ni doma.
Kaj je prednost manjših skritih kotičkov?
O njihovi prednosti govori že ime. Ker so skriti, so marsikomu presenečenja, majhnost pa omogoča intimo med ustvarjalci in publiko. Ni nekih klasičnih pregrad med odrom, med nastopajočimi in gledalci. To je lastnost, ki dela naša prizorišča še bolj posebna.
Ste pri stanovalcih vedno naleteli na zeleno luč, ali so bolj zadržani? Ali stanovalci sodelujejo tudi pri vsebini?
Žal ne naletimo vedno na zeleno luč, k sreči pa imamo dovolj takih stanovalcev, ki nas z veseljem pričakujejo, nas vabijo in podpiraj na vse mogoče načine. Že samo odpiranje dvorišč, to da te nekdo povabi na svoj prag, je posebno. Potem nam velikokrat pomagajo pri pripravi, včasih ponudijo pivo, vodo za obiskovalce. Ponekod imamo celo to srečo, da se sami stanovalci opogumijo in se predstavijo na svojih lastnih dvoriščih.
V dvanajstih letih obstoja so na svojem “pragu”, na lastnem dvorišču nastopali Bilbi, KUD Koda, ki nam letos ponovno odpira vrata in mnogi drugi lokalni umetniki.
Katera dvorišča bodo tudi prizorišča letos v okviru Lent festivala?
Letos “oživljamo” pet dvorišč med 23. in 25. junijem, torej v prvih dneh festivala. Ponovno odpiramo vrata Krekove 4, Tyrševe 12, Gosposke 11. Odpiramo še vrata Vojašniškega trga 6 in park mariborskega Muzeja NOB, ki nam je tako ljub, da smo ga kar “preimenovali” v dvorišče.
Kaj na njih pripravljate?
Letos pripravljamo dvajset manjših in malo večjih dogodkov, ki se bodo na dvoriščih odvijali v teh treh dneh. Spoznali boste lahko dvorišče, ki je namenjeno zgolj literarnim dogodkom, spoznavali se bomo z divjimi in malo manj divjimi rastlinami, imeli bomo koncerte, delavnice, otroške predstave, fotografsko razstavo. Potekali pa bodo tudi pogovori in srečanja z mednarodno skupnostjo angažiranih posameznikov, ki jih bomo lahko spoznali na prireditvi tipa Pecha Kucha v parku muzeja NOB. Program bo zelo pester in kot zmeraj tudi eksperimentalno intimen.
So Mariborčani pripravljeni pokukati izven glavnih odrov ali te neodkrite kotičke prej obiščejo tujci?
Veseli nas, da so Mariborčani vedno pripravljeni pokukati na naša dvorišča, včasih se med nami znajdejo tudi tujci. Naš program je v prvi vrsti namenjen domačinom in Slovencem nasploh, že zaradi jezikovnih omejitev. Letos smo poskrbeli tudi za naše tuje goste, pričakujemo jih okrog 200. Nekaj programa bo zato tudi v angleščini.
Najbolj pa smo veseli, ko lastno dvorišče v popolnoma novi luči ponovno odkrijejo stanovalci, ki sicer živijo na tem naslovu. Lani smo na enem izmed dvorišč na Mladinski skupaj ugotovili, kako lepo je lahko njihovo dvorišče brez avtomobilov.
Kam se bo koncept po vašem mnenju razvijal? So intimna prizorišča del prihodnosti?
Koncept majhnih prizorišč je v porastu že precej let. Intimni prostori, ki brišejo mejo med nastopajočim in gledalcem, to so trendi, ki so prisotni tudi v velikih gledališčih v Evropi in drugod. Majhna prizorišča pa prav zaradi raznolikosti ponudbe in zaradi želje po manj množični izkušnji vedno bolj iskana in verjamem, da Maribor tu ne bo izjema.
Dodatna prednost lepih mariborskih dvorišč je, da so prizorišča na prostem in niso zgolj prizorišča. So prostori skupnosti, ki pa lahko kmalu postanejo prizorišča. Mislim, da jih bo kmalu “posvojila” mestna četrt Center in s tem bo pomagala ohraniti to dediščino dvorišč pri življenju.
