V sredo, 19. aprila, v sklopu Komornega cikla v Dvorani Union ne gre zamuditi koncerta klasične glasbe, na katerem se bodo predstavili priznani glasbeniki.

Natalie Clein, violončelistko, ki nas je pred slabim mesecem navdušila s Komornim orkestrom iz Mantove, imamo sedaj priložnost spoznati tudi v intimnejši vlogi. Na koncertu 19. aprila ji bomo prisluhnili skupaj z vrhunskima glasbenikoma – s francosko-švicarskim pianistom Cédricom Pesciem in z izraelsko violinistko Nurit Stark, ki kot Duo Stark navdušujeta po vsem svetu.

Na odru bomo tako lahko pozdravili izjemen, vznemirljiv trio, ki ga na eni strani zaznamujejo avtentična, malone divja čutnost in neukročenost, na drugi pa prefinjena nežnost ter posluh za razstiranje tudi najdelikatnejših, najprosojnejših, komaj zaznavnih glasbenih plasti. Rezultat so interpretacije, ki zlezejo pod (naježeno) kožo.

Nurit Stark, nagrajenka violinističnega tekmovanja George Enescu, ki igra na violino Petrusa Guarnerija iz leta 1710, je nase opozorila že kot najstnica. Pri šestnajstih je debitirala z Izraelskim filharmoničnim orkestrom in s svojo interpretacijo Paganinijevega koncerta za violino poskrbela za pravo senzacijo. Odtlej je redna gostja največjih orkestrov in dirigentov ter koncertnih dvoran, kot so newyorška Carnegie Hall, dunajska Konzerthaus, Mozarteum v Salzburgu in Palača Lepih umetnosti v Bruslju. Kljub bleščeči solistični karieri pa je v Tel Avivu rojeni umetnici posebej ljuba vloga komorne glasbenice, v kateri na najbolj cenjenih festivalih, kot so Schleswig-Holstein, Rheingau, Wien Modern, Lockenhaus, največkrat blesti prav v družbi pianista, ki ga bomo gostili tudi mi.

Karizmatični v Lozani rojeni glasbenik Cédric Pescia, pri katerem kritiki navdušeno slavijo predvsem mojstski ton, ki kljub mehkobi nikoli ne izgubi jasnosti in briljance, je po študiju v Ženevi in Berlinu svoje znanje izpilil pri najbolj cenjenih glasbenikih sodobnega časa, kot so Pierre-Laurent Aimard, Daniel Barenboim, Henri Barda, Dietrich Fischer-Dieskau, Ivan Klansky, Christian Zacharias, Ilan Gronich in Alban Berg Quartet. Prav ob delu s slovitim kvartetom je zmagovalec pianističnega tekmovanja Gine Bachauer spoznal Nurit Stark in rodilo se je eno najbolj cenjenih in najbolj navdušujočih glasbenih partnerstev današnjega dne.

Spored:
Dmitrij Šostakovič: 
Sonata za violončelo in klavir v d-molu, op. 40
Trio za violino, violončelo in klavir št. 2 v e-molu, op. 67 
*** 
Sonata za violo in klavir v C-duru, op. 147 

Reprezentativni izbor iz bogatega opusa Šostakovičevih komornih del za violino in violončelo s klavirjem, ki sestavlja spored koncerta, obeta edinstven glasbeni portret umetnika od mladostnega viharništva do zrele dobe in ponuja kopico možnosti, da kljub predani skupni igri, h kateri stremijo gostujoči glasbeniki, razkošni talenti slehernega od njih zažarijo v vsem sijaju!

Nakup vstopnic je mogoče opraviti tukaj.

Med prvim in zadnjim delom koncerta štirideset let burnega življenja

Štirideset let burnega življenja in ustvarjanja se razteza med prvim in zadnjim delom koncerta. Sonata za violončelo in klavir je Šostakovičevo prvo komorno delo, ki ga je ustvaril takoj po zaključku študija, a z vsako noto že naznanja njegov prepoznavni opus komorne glasbe. Ta se za razliko od simfonij ne naslanja na zunajglasbene programe, temveč ostaja zazrt v zveneče bistvo. A že pri tem zgodnjem zrelem delu je jasno, da se Šostakovičeva glasba tudi takrat, ko je ponotranjena, preliva v dramatične razsežnosti in posega po aluzijah na rusko ljudsko glasbo, orientalski barvitosti in nepogrešljivi groteski, tako značilnih za skladatelja.

Kljub temu da je ni mogoče ubesediti, ustvarja Šostakovičeva komorna glasba vtis, da molče razlaga doživetja v umetnikovi notranjosti. Že njegov Drugi trio je tako izrazno nabit, da so ga označili za »izraz tragedije, ki jo je skozi trpljenje in smrt doživljala njegova generacija« (Ivan Ivanovič Martinov).

Ko je Šostakovič dokončal Sonato za violo, se je njegovo življenje iztekalo, a mu je morda prav zagon ob ustvarjanju tega dela dal moči za nekaj dodatnega časa. V tej sonati slutimo dokončnost: glasba izzveni kot ganljivo slovo človeka, ki je z ne vedno lahkim življenjem razčistil brez žalosti.