Rajko Ferk, slovenski slikar iz Dupleka pri Mariboru in ustanovitelj Mednarodne likovne kolonije Duplek ART, je svojo ustvarjalno pot začel že v otroštvu, ko je leta 1969 obiskal Banja Luko po uničujočem potresu. Takrat je bil v 6. razredu osnovne šole, njegova družina pa je šla obiskat brata, ki je bil v vojski. Prizori razdejanja, ki jih je videl, so se mu močno vtisnili v spomin in še danes odmevajo v njegovih delih.

Slikarstvo omogoča izražanje globine emocij

Ob vrnitvi domov je svojo inspiracijo prenesel v umetnost, pod mentorstvom slovenskega akademskega slikarja in pedagoga Otona Polaka ter akademskega kiparja Vojka Štuheca, s katerim je postal kasneje tudi zelo dober prijatel. Svoj talent je razvijal naprej v takratni trgovski šoli, današnji Srednji šoli za trženje in dizajn Maribor, v tehnični smeri. Čeprav mu slikarstvo teče po žilah že od otroštva, se je resno posvetil temu poklicu le pred dvemi desetletji.

Ferk pravi, da ga je vedno vleklo v smer slikanja, vendar je družino in njeno dobrobit postavil na prvo mesto. Po tem, ko so otroci odšli na svoje, se je vrnil k svoji strasti. Takrat je njegov zet omenil, da na Prešernovi ulici v Mariboru zapira trgovina s slikarskim materialom, kar je videl kot izvrstno priložnost. V tistem času je Ferk prenehal kaditi in eno leto shranjeval denar, ki ga je prej porabil za to razvado, čeprav ni vedel, za kaj bi ga lahko uporabil. Zaprtje trgovine je bilo za njega znamenje; pred zaprtjem je kupil ogromno zalogo umetniških pripomočkov, vključno z akvareli, akrili, olji, kredami...

[[image_1_article_66287]]

"Nisem pa vedel, kaj si naj začnem s tem," je rekel Ferk. Za nasvet je vprašal mlado trgovko, ki mu je priporočila japonske slikarske lopatice. Medtem ko je odkrival tehniko slikanja z lopaticami, je začel tudi s tehniko risanja z rotringom in tušem ter dodajanjem akvarela. S to tehniko se je predstavil tudi med svojimi prvimi razstavami v Kosovelovem domu leta 2009.

Cigareto zamenjala čopič in barve

"Zaradi prenehanja kajenja sem postal slikar. Tisti denar, ki je šel za cigarete, je nato šel za opremo. In če nebi jaz takrat začel slikat, zdaj, ko sem v penziji že skoraj deset let, ne vem kaj bi si začel. Katastrofa... Tako pa vsak dan lahko ure in ure, neumorno delam," razloži Ferk. Pravi, da včasih dela vse do zgodnjih jutranjih ur in se po kratkem spancu zopet vrne za platno. Včasih se mu zdi, da ga podzavest vodi: "Roka je moja, opravlja pa nekdo drug z njo."

Ferk se je v svoji ustvarjalni praksi posvečal ne le slikanju, temveč tudi pripravi platna, kjer je surovo platno prvo grundiral, pripravil podokvir, napel platno in vse potem vstavil v okvir. Pravi, da se na svoji slikarski poti ni srečeval z večjimi ovirami, saj je bil vedno zelo iznajdljiv. "Praktično vse lahko naredim sam," pojasni Ferk, a dodaja, da je včasih bolje kupiti pripravljeno opremo in prihraniti čas, ki ga lahko nato porabi za slikanje. Ko je prijatelja Štuheca vprašal, če bi njegove slike potrebovale okvire, je ta odgovoril: "Rabijo ne, ampak dobro bi bilo. To je tako kot pri ženski, če nima frizure..." Ferk meni, da lahko dober okvir izboljša tudi slabo sliko, zato je začel vlagati v kvalitetne okvire.

[[image_2_article_66287]]

Dopustov si Ferk ne privošči; vse, kar zasluži s slikarstvom, vloži v svojo mednarodno likovno kolonijo Duplek ART. Ocenjuje, da je vrednost kolonije med 10 in 12 tisoč evri. Čeprav prejme podporo občine Duplek v višini približno 3.000 evrov, preostanek sredstev zbere sam s pomočjo prijateljev. "Kdo kupi sliko je praktično podpornik," pravi Ferk.

Rajko Ferk je samouk v svoji tehniki akrila, čeprav ima določene vzore. Tudi njegova žena je slikarka, vendar ustvarja z oljem. "Vedno iščem neke nove poti, da sem drugačen od ostalih," pravi Ferk. Preizkusil je že vse tehnike, ki jih svet ponuja, od slikanja s peskom, kavo, čokolado, do slikanja na steklo in kovino. Njegova dela so bila razstavljena tudi v Kataru, Turčiji, Madžarskem, Avstriji, Italiji in še bi lahko naštevali. Kljub temu, da prejema veliko prošenj za sodelovanje v tujih kolonijah, kjer organizatorji pokrijejo stroške bivanja, je že prevoz velik zalogaj.

Igranje s pronicanjem svetlobe skozi barvo

Njegova tehnika je posebna; z nanašanjem akrilnih barv, ki se hitro sušijo, od najsvetlejše do najtemnejše, ustvarja plasti, od katerih nato z lopaticami odstranjuje barvo. Tako nastajajo debelejši in tanjši sloji, ki na različne načine prepuščajo svetlobo. Svoje tehnike ne namerava razkriti, čeprav se je v slikarstvo podala tudi njegova hči. Med redkimi, ki jim je zaupal svojo tehniko, je 6pack Čukur, ki je s keramičarskim orodjem naslikal sliko v Ferkovem stilu.

[[image_3_article_66287]]

Pravi, da dobra slika potrebuje navdih. Včasih slika po dva dni, saj je vse odvisno od vizije. Trenutno je njegov vzornik Maksimiljan Sternad (Milč), ki že 20 let živi v Rogaški Slatini, kjer ima tudi svoj atelje. Tudi Ferk je doživel umetniško blokado - artblock. Pravi, da je v takih primerih potreben počitek. Njegovo blokado je takrat prekinila smrt likovnega kritika, senatorja in profesorja Alfreda Pasolina, ki je Ferka razglasil za vizionarskega slikarja tretjega tisočletja.

"Tri mesece nisem mogel nič slikati. Dobival sem naročila, ampak ni bilo tisto, kar sem želel. Bilo je na silo in nisem bil zadovoljen... Ni bilo navdiha, postal sem prestrašen, da ne znam več delati," razloži Ferk. "Po njegovi smrti se mi je zopet odprlo. Potem sem norel, vsak dan sem naredil po eno sliko," pojasni. Omenja tudi to, da ne more biti vsakomur njegov stil všeč, kar je tudi nemogoče. To ga ne ovira, saj meni, da zato umetnost obstaja, da vzbuja različne občutke.

[[image_4_article_66287]]

Ferk poudarja, da se je pri slikarstvu potrebno podtruditi tudi na področju marketinga. "Tudi, če govorijo, da sem potegnjen... morem se predstaviti," pojasni. Vsako kritiko sprejme, tudi če ga lahko preseneti. Sprva je neprijetno, a se večkrat zamisli in ne prezre različnih mnenj. Istočasno pa ostaja sebi zvest. Pravi: "Vsak slikar ima svojo paleto."