Posebna akcija: »Če pokličete zdaj, lahko rogljiček brez maske v sosednji občini in brez dovolilnice ter po 21. uri pojeste za 1.600 evrov. Če maš zimske gume, seveda. Če ne, bo pa dva tisoč evrov!« Skoraj 6.000 ogledov je v manj kot pol ure v živo iz Narodnega doma nabral Tadej Toš, ki si zdaj pravi »samo klovn v karanteni«. V kratkih smejalnih blitzih bo nastopil še naslednje tri sobote. Ogleda za nazaj, pozor, ni.

Foto: Narodni dom Maribor

Kratko. In sladko. In smešno. In neponovljivo. In polno smajlijev, srčkov, komentarjev, klap, klap, klap. Tako je bilo v soboto na prvem od štirih smejalnih blitz nastopov Tadeja Toša: Lockdown Clown v Narodnem domu v sklopu ciklusa Awwwditorij. »Dobre misli pošiljam vsem, ki nam je odrejeno ležanje na kavču in gledanje televizije! Smajli, smajli, klap, klap, klap!« Seveda se je spomnil nasvetov premiera. In seveda se je poklonil zdravstvenemu in negovalnemu osebju, ki se bori s krizo. Spomnil na starše, ki so učitelji, in otroke, ki se vsega učijo sami. In poskrbel, da je v šusu komedije dodobra nasmejal. Toliko gledalcev, da ne bi vseh spravil v dvorano Tabor.

Poseben čar Toševih nastopov, ki se bodo zgodili še tri prihajajoče sobote, je v njihovi neponovljivosti. Takoj po koncu nastopa je spletnega prenosa konec. Ne da se ga ogledati nazaj. Zgine. In zdravo. Ker tako so si zamislili skupaj z Narodnim domom. Dobro, bilo je daljše od predvidenih 15 minut, pa hvala bogu. Samo tukaj in zdaj. Skoraj ali pa nekaj kakor v živo.

Bujna rumena lasulja

Ko se je uvodoma sprehodil v Narodni dom kar z ulice, v bujni rumeni lasulji in belih rokavicah ter v obvezni klasični črni obleki, se je zdelo, da nas je nekaj kakor popeljal s sabo. Tja, kamor zdaj ne moremo. »Nič nam ne morejo, če smo veseli!« so bile prve besede. Hrabre in korajžne. Opravičil se je za minimalno zamudo, ki je bila res zgolj in samo to: minimalna zamudica.

Kam naj ne gremo, e, to se danes sprašujemo!

Toš je bil, kakršen Toš je. Korona mu ne pride do živega. Rafal lucidnih misli. Struktura, ki je vedno pripravljena na dozidavo. »Kam naj ne gremo, e, to se danes sprašujemo!« je takoj krenil v vsakega od nas. Ker to mu tako dobro uspeva, da se lahko ponavlja, nadgrajuje in nastopa med prvimi, ko se kaj odpre ali zapre. Ve, kako nagovoriti poslušalca. Kako nas namamiti, zgrabiti, štekati. Malo nas tika, malo daje v množino, ti, mi, jaz, on, vsi. Razumemo se. Spet smo, no, skupaj.

Moraš biti uspešen, da si v prazni dvorani

Tako je začel že spomladi, ko se je končno dalo izvesti prve dogodke ob vseh možnih ukrepih. In tako se je sedaj postavil na sredino prazne dvorane. »Pogovarjal sem se z dvorano, rekla je, da vas pogreša. Ne joči, saj bo!«

Dvorana je bila res mogoče prazna, ampak ko je vprašal ekipo Narodnega doma, koliko »nas« je, je bila številka osupljiva. Šest tisoč. Ali, po Toševo: »Mater, tol’ko nas ne pride not v dvorano Tabor!«

Potem pa je razkril, ocenil, poudaril nekaj, kar najbrž res drži, zdaj, ko le izbrani, morda najbolj uspešni, nastopajo pred spletno publiko, kjer so navade neutečene, drugačne, previdne. »Včasih je veljalo, da si zanič, če ni bilo nobenega v dvorani. Danes moraš biti pa res dober, da si lahko v prazni dvorani Dvorana je bila res mogoče prazna, ampak ko je vprašal ekipo Narodnega doma, koliko »nas« je, je bila številka osupljiva. Šest tisoč. Ali, po Toševo: »Mater, tol’ko nas ne pride not v dvorano Tabor!«

Ampak po drugi strani tako prekleto delajo njegovi štosi, dovtipi, domislice, v povezavi z aktualno situacijo. Seveda primarno koronakriza ni smešna. Niti malo. Resni časi so. Vendar to še ne pomeni, da se jim ne moremo vsaj malo, če obrnemo na hec, nasmejati. »Čuj, ko sem se pelo v Maribor, sem se počuto ko ilegalni migrant, ko da vozim kilo kokaina ali pa plutonij za atomsko bombo. Samo čakal sem, ki bo kiri skočo s paralizatorjem z gozda vun!«

Šest pa se nas lahko pelje, ampak samo v službo!

Da občutek ni pravi, kot je priznal, je bila še skromna ocena. Vse je čudno, pravi Toš. Sploh zdaj, ko fašeš kazen, če nimaš dovolilnice za prehod v drugo občino, ki si jo sicer lahko sam doma naprintaš. In potem je tu še posebna akcija za – najdražji rogljiček. »In če pokličete zdaj, lahko rogljiček brez maske v sosednji občini in brez dovolilnice ter po 21. uri pojeste za 1.600 evrov!« je naračunal. Nato pa kakopak navrgel: »Če ‘maš zimske gume, seveda. Če ne, bo pa dva tisoč evrov V teh nenavadnih časih, ko moramo biti ves čas na distanci, se nas lahko v avtu, ampak samo v službo, pelje kar šest. Pa saj, november je res malo črni mesec, zato je bilo še malo črnega humorja, kot je tisti, da je dobra novica ta, da prehlada in klasične gripe ni več.

Vse je čudno, pravi Toš. Sploh zdaj, ko fašeš kazen, če nimaš dovolilnice za prehod v drugo občino, ki si jo sicer lahko sam doma naprintaš. In potem je tu še posebna akcija za – najdražji rogljiček. »In če pokličete zdaj, lahko rogljiček brez maske v sosednji občini in brez dovolilnice ter po 21. uri pojeste za 1.600 evrov!« je naračunal.

»Jaz sem samo klovn v karanteni!« se je uspešno ne toliko branil, niti opravičeval, kolikor je pojasnjeval samega sebe v teh neverjetnih časih. Ko smo imeli, kakor je povedal, najbolj suho martinovo v zgodovini. »Če se nena v bolnici zbudiš, se nisi mel vredi,« je povedal, kar je veljalo nekoč. Tako to je. Bilo, je in ne bo. Ne samo martinovo, zanj je tudi to komedija na suho, strah ga je postalo, da »samemu sebi nekaj bluzim«, ampak ko je slišal za cifre in nato nagovarjal širno spletno občinstvo, naj pritiska srčke, aplavze, komentarje, kar je navrglo za krepko čez 800 komentarjev samo na facebooku, si je upal še vse tja do twitter koncerta, hude domislice o twitterjugendu ter (samo)priznanja, da bomo itak tako živeli vsaj nekje tam do junija.

Še dvorana je nekaj dobila

Zdaj, ko smo »na koncu začetka gradnje mostu svetlobo skozi temo situacije«, se je lahko le še spoštljivo priklonil. V manj kot pol ure je stresel dovolj vicev, dovolj omejitev, dovolj vsega, da je moral dati pa nekaj tudi prazni, žalostni, osamljeni, le za hip oživljeni dvorani. Za konec jo je napolnil z zvokom in nas spomnil, kako zveni, ko smo to, no, mi. Z nasnetim smehom. Da se je še sam sebi režal. »Vidiš, smeh je nalezljiv pa to. To je pravi slovenski smeh, ki ga slišite. Od tu.«

Priklonil se je in odšel. Nazaj dol po stopnicah. In domov. Če je bil dovolj hiter, je bil najbrž do 21. ure zgledno doma. A se bo vrnil. Še za tri nastope. Naslednje tri sobote.

Več o prihodnjih predstavah Awwwditorija na spletni strani Narodnega doma Maribor.