Centralni komite Zveze komunistične mladine Jugoslavije je 11. aprila 1945 sprejel sklep o prirejanju Štafete Mladosti v počastitev rojstnega dne predsednika Jugoslavije Josipa Broza - Tita, ki je v resnici bil rojen 7. maja. Na ta praznik smo se nostalgično spominjali z našo zvesto bralko.

Praznik socialistične Jugoslavije

Prva štafeta mladosti je leta 1945 krenila iz Kragujevca. Mladi so takrat maršalu Titu prinesli knjigo, ki je vsebovala 15 tisoč podpisov mladih iz Šumadije. Med podpisniki so bili tudi takšni, ki se niso znali podpisati, zato so v knjigo naredili križec. V naslednjih letih so štafete prihajale iz različnih delov države, z različnih delovišč, delovnih organizacij, šol, krajevnih organizacij in enot Jugoslovanske ljudske armade (JLA).

Leta 1953 so ob sklepu Štafete mladosti uvedli tudi športni program, ki se je odvijal pred Belim dvorcem v Beogradu. Ta dogodek je postal tradicionalen del praznovanja, kjer so se mladinske organizacije iz vse države združile v skupni športni in kulturni prireditvi. Program je vključeval različne športne discipline, glasbene nastope in druge oblike mladinskega ustvarjanja, ki so slavile telesno vzgojo, skupnost in mladostno energijo.

"Velika čast je bila biti v spremstvu štafete, še večja čast pa za tistega, ki je štafetno palico lahko nesel vsaj krajši del njene poti," Muzej narodne osvoboditve Maribor.

Koncept praznovanja se je nato spreminjal. Leta 1957 se je na Titov predlog preimenoval v Dan Mladosti in z zakonom postal zvezni praznik. Uvedena je bila samo ena, enotna štafeta, ki je od takrat vsako leto krenila iz druge republike. Leta 1957 je prva štafeta po tem konceptu krenila iz Kumrovca – Titovega rojstnega kraja. 

[[image_1_article_66460]]

Štafeto so prenašali po vsej Jugoslaviji, praznovanje pa se je zaključilo z mogočno športno in kulturno manifestacijo na stadionu JLA v Beogradu, kjer je Tito iz rok zadnjega nosilca štafete prejel štafetno palico. Že prva enotna štafeta je prepotovala po Jugoslaviji približno 58 tisoč kilometrov in jo je nosilo več kot 850 tisoč mladih. Dan mladosti je prerasel v množičen praznik, ki je vključeval številne kulturne, športne in družabne aktivnosti, s čimer je okrepil občutek pripadnosti in povezanosti med jugoslovanskimi narodi.

Spomini na 25. maj

O prazniku, ki je tradicionalno potekal 25. maja, smo se pogovarjali z našo zvesto bralko Renato, ki svoj rojstni dan deli z Dnevom mladosti. "Jaz se ne spomnim, ker sem bila otrok. Mama je razlagala, da sem kot novorojenka prejela čestitko iz Beograda in s čestitko je prišlo darilo - slinček. Naj bi bili vsi novorojenčki prejeli to čestitko od Tita," se spominja Renata.

[[image_3_article_66460]]

Medtem smo od bralcev prejeli informacijo, da so tudi vojne sirote iz 2. Svetovne vojne, katerih rojstni datum ni bil znan, simbolično prejele rojstni dan na 25. maj. Praksa dodeljevanja rojstnega dne 25. maja vojni sirotam se zdi bolj mit kot dokumentirano zgodovinsko dejstvo. Ni konkretnih zapisov ali preverjenih virov, ki bi podpirali to trditev. Vendar je znano, da so mnogim vojnim sirotam, katerih rojstni datumi niso bili znani, določili približne ali začasne rojstne datume. Ta praksa je bila pragmatičen pristop različnih povojnih organizacij za pomoč, da bi lahko skrbeli za številne razseljene otroke in sirote.

"V žetalski osnovni šoli smo višji razredi vsako leto delali kres za praznik. Ko ga je naš razred delal, se spomnim, da je bil visok devet metrov. Bratova generacija pa je bila zadnja, ki je postavila kres. Bil je višine dvanajst metrov. To je bilo leta 1990," pojasni Renata. Omenja tudi, da so se takrat v čast Titu oblekli v pionirske uniforme. Zveza pionirjev Jugoslavije, ki so jih neuradno klicali tudi Titovi pionirji, je bila organizacija, ki je vključevala vse osnovnošolske otroke v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

[[image_2_article_66460]]

Renata opiše uniformo z nostalgijo: "Oblečeni smo bili v bele srajce z rdečo rutico, deklice v modra krila, fantje pa v modre hlače. Na glavi pa smo nosili Titovko z rdečo peterokrako zvezdo." Čeprav je bil sprejem med pionirje del šolskega programa in zato obvezen, je članstvo v Zvezi pionirjev pomenilo čast. "Kres se je vedno prižgal z baklami. Toliko, koliko let je imel Tito, toliko bakel se je prižgalo in odneslo po vasi. Konec te štafete z baklami pa je bil pri kresu kjer so se otroci, ki so bakle nesli, postavili okrog kresa in ga skupaj prižgali. Takrat se je začelo peti, plesati - veselica celo noč," z dobrimi spomini razlaga Renata.

Pove tudi, da so se spomini ob koncu Jugoslavije začeli uničevati. "Vse se je skurilo in s spominki tudi spomini. Ko je Tito umrl... Spomnim se, da ko smo po poročilah slišali, da je umrl v Ljubljani v bolnici, sem za kratek čas oglušela... tak šok je bil," s kratkim premorom pove in nadaljuje:  "Tito je bil za otroka kot nek kralj v pravljici. Bil je bog in batina," se nasmehne Renata.

»Tudi po Titu – Tito«

Zadnjo štafeto je Tito sprejel leta 1979. Leta 1980, po Titovi smrti, pa je bil sprejet sklep, da se praznovanje dneva mladosti nadaljuje. Štafeto je od takrat naprej sprejemal vsakokratni predsednik Zveze socialistične mladine Jugoslavije. Leta 1987 je štafeta krenila z vrha Triglava, kar je v Slovenijo prineslo nov koncept praznovanja. Slovenski študentje so na Plečnikovem trgu v Ljubljani organizirali simbolično protestno žaganje štafetne palice. Leta 1988 je po Jugoslaviji potovala še zadnja klasična štafeta mladosti. V naslednjih dveh letih pa se je praznovanje dneva mladosti spremenilo v festivale, rock koncerte in podobne prireditve.

"Štafetne palice, ki jih hranimo v našem muzeju  so nekaj dni pred prihodom osrednje štafete potovale med mladimi v severovzhodni Sloveniji. V njihovi notranjosti so bila shranjena pisma, v katerih so bile zlite čestitke in dobre želje predsedniku. Na pot so krenile tudi iz številnih delovnih kolektivov mariborskih industrijskih obratov," so za naš medij Maribor24 sporočili iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor.

Dan mladosti je bil praznik, ki se je praznoval v čast rojstnega dne Josipa Broza Tita, voditelja Socialistične federativne republike Jugoslavije. Praznovanje je vključevalo množične športne, kulturne in politične prireditve, vrhunec pa je predstavljala štafeta mladosti, ki je simbolizirala enotnost jugoslovanske mladine. Tito je kot simbol narodne enotnosti in socialističnega ideala postal središče kulta osebnosti, kjer so ga slavili kot nezmotljivega in ljubljenega voditelja. Dan danes pa so mnenja razdvojena. "Ob razpadu so eni pravili, da je prej bilo bolje, drugi pa da je bilo slabše... Isto kot danes," reče Renata.