Prav danes, 27. septembra 2019, mineva sto let, od prve slovenske uprizoritve v mariborskem gledališču, Jurčičevega Tugomerja. Posebna čast ob velikem jubileju je doletela prav Nino Rajić Kranjac, ki bo danes premierno otvorila sezono 2019/20 s predstavo Grmače, ki je nastala po besedilu Daneta Zajca. Tudi v tej postavitvi se mlada režiserka spopada z mnogimi notranjimi svetovi, kontradikcijami in prikazuje paleto umetniških izrazov. Zanimalo nas je, od kod črpa inspiracijo, kakšen je njen način dela in nenazadnje – kako je prvič delati v instituciji SNG Maribor, v svojem matičnem mestu.

Imela si zelo zanimivo otroštvo. Kje vse si živela preden ste z družino prišli v Maribor?

Rodila sem se v Beogradu, nato smo se preselili v Afriko in smo nekaj časa živeli tam, a tega se ničesar ne spomnim. Oče je dobil službo in je šla vsa družina tja; to je takšna atraktivna alineja v mojem življenju, ki pa se je sploh ne spomnim. Potem smo se dosti selili še po Nemčiji in nato smo v 90-ih pristali v Lendavi, kjer smo živeli do mojega vrtca, ko smo  se preselili v Maribor. Ves svoj čas šolanja, do fakultete, sem preživela v Mariboru, zato je ves moj spomin vezan na to mesto.

Kako bi opisala Maribor? Njegovo dušo, ljudi, odnos do umetnosti?

Mislim, da ima Maribor ogromno zanimivih ljudi, ki delujejo v polju različnih umetnostnih pristopov oziroma praks, jim pa mesto mogoče ni ravno naklonjeno. Podobno je tudi v drugih smereh – kar se tiče mladih se mi zdi, da jih na nek način zapostavlja in ignorira, zanje ni dovolj priložnosti. To pomeni, da ljudje odhajajo, se selijo v druge kraje, kjer imajo možnost delovati v svojem polju in zato jih Maribor zgublja. Sicer pa je Maribor čudovito mesto.

Kaj te je odneslo v gledališče?

Mogoče ravno ta potreba po družbeni kritiki; gledališče je medij, kjer se lahko naslovijo problemi, krivice – to me je na začetku najbolj pritegnilo. Zdi se mi zelo tehten medij, rekla bi, da sem temu zvesta dandanes. Pritegnili so me tudi različni ustvarjalci, ki so sedaj že del zgodovine, veliko sem brala o različnih režiserjih 20. stoletja, o tem, kako se je režija sploh razvijala, zakaj je nastala in na splošno mi je ta čar teatra romantičen in blizu. To me vedno znova pogoltne.

Pri svoji mladosti si osvojila že ogromno nagrad. Na kak način se spopadeš s predstavo? Kako jo študiraš?

Trudim se čim bolj zaobjeti kontekst, raziskati, zakaj je neko besedilo nastalo in kdaj – če je sodobno, prevprašujem tudi, kako danes gledamo nanj. Najbolj se mi zdi važno pri sebi določiti, zakaj bi nekaj rada uprizorila. Se pravi, kaj je nek uvid, kaj je sporočilo na koncu in znotraj tega naredim ogromno raziskav. Zelo rada delam z igralci v smislu širšega pristopa do vlog. Ne študira se takoj samega teksta, veliko se dela raziskav samo na področju določenih tem in potem počasi zajadramo v raziskovanje predstave. Stremim k temu, da če mi na vaji nekaj ni zanimivo in intrigantno, potem je verjetno narobe. Z ekipo nato tako dolgo »kopljemo«, dokler ne pridemo do zanimivih trenj in točk.

Znana si po svoji ostrini in da ne sklepaš kompromisov pri delu. Ti to kdaj predstavlja težavo, recimo če v ekipi ni take energije?

Da ne sklepam kompromisov ni čisto res, saj smo sedaj v situaciji, ko je financiranja oziroma sredstev vse manj in so kompromisi še kako potrebni. To je morda celo največja težava, zakaj sploh pride do trenj ali odstopov; če na primer nečesa ne moreš izvesti skozi prostorski medij – da ne moreta biti dovolj izraženi scenografija ali kostumografija, to pomeni, da bo še več padlo na neke druge principe. Ti so večkrat bolj komplicirani in težje osvojljivi, v kratkem procesu tudi nedosegljivi… takrat pogosto pride do raznih trenj ali nezaupanja, ampak tega se še učim. Do ljudi moraš biti razumljiv, po drugi strani pa je meni predstava vedno večja od vseh drugih problemov, vedno mi je pomembnejša, zato tudi padem v različne težavne situacije. Se pa vedno nekako povlečem ven.

Kdo je zate dober režiser in kdo dober igralec?

Uf, veliko jih je. Inspirirajo me raznorazni. Jerzy Grotowski mi je fenomenalen z vso literaturo, ki nam jo je zapustil in s svojo filozofijo, ki jo je razvil in metodami. Navdušujem se nad Petrom Brookom, obožujem Romea Castellucija, zelo mi je zanimiva Katie Mitchell, super mi je tudi Sebastjan Horvat, Jernej Lorenci, Tomi Janežič, Mateja Koležnik… Navdušuje me tudi cel kup igralcev, Slovence blazno cenim, so res izredno dobri. Imamo odlične igralce, to je skoraj neverjetno – ko recimo primerjaš igro na festivalih na primer kje v Nemčiji ali še bolj severno, tam pri igralcih zelo pogrešam to dušo, predanost, temperament, izraznost, kot jo imajo naši igralci.

Mi imamo zelo dobre ustvarjalce, nimamo pa dovolj sredstev. Kultura ni več paradni konj, to vse bolj prevzema šport, tržnost, in tako naprej. Tudi znanost je že čisto podhranjena. Bistveni stebri civilizacije se tukaj ugašajo, kar je slabo.

V predstave rada vključuješ tudi nevidni del teatra. Kakšno magijo vnese takšen pristop?

Pri predstavah se velikokrat pozabi, kdo vse je bil vključen, zato da predstava funkcionira. Zdi se mi, da dobro deluje, če najprej vzpostavim magijo, nato pa razkrijem, kdo je to naredil. Zdi se mi lepo posvetiti temu človeku, seveda če se strinja, da ljudje dojamejo, da se recimo ventilator ne vklopi sam, da se vrvi ne spuščajo same… to so ljudje, ki so z nami cele dneve in so blazno pomembni. Če imaš predane ljudi, ki vse to delajo za igralce oziroma za predstavo, se to zelo čuti. Vsi tonski mojstri, vsi tehnični sodelavci, lučni mojstri…to so ključni ljudje.

Po izredno uspešni predstavi Zborovanje ptic, ki jo je Nina z ekipo v gledališču Glej ustvarjala eno leto.

Kaj meniš o neodvisni sceni? Zdi se, da je bilo pred leti tega veliko več, sedaj imajo “neodvisniki” možnost resnega ustvarjanja v glavnem le še v sodelovanju z institucijami.

Mislim, da je neodvisna scena bistvena zato, da se razvija tudi institucionalni teater. Tam se raziskujejo različne umetniške prakse in menim, da je zelo pomembno za teater, da gre naprej v svoji izraznosti. To je pravzaprav laboratorij, kjer se neke ideje testirajo in potem jih je možno prenesti v institucijo, kjer tega časa za raziskavo ni. Menim tudi, da smo prav zaradi neodvisne scene dobili toliko dobrih igralcev, saj so najprej dolgo časa delovali na neodvisni sceni in šele nato prišli v institucionalna gledališča; bili so torej blazno pismeni, saj se ni več igralo le na rampi, ampak je bilo vsem jasno, da se lahko ena zgodba komunicira na tisoč načinov. Neke mistifikacije okoli tega, kako se dela »pravi« teater ali kaj je »pravi meščanski« teater so se, prav zaradi neodvisne scene, začele podirati.

Sedaj, ko se vse to krči, drvimo v to, da se bo začel tudi teater komercializirati, kajti, ko se bodo začela krčiti sredstva za neodvisno sceno, se bodo gotovo začela krčiti tudi za institucijo. Potem pa bomo pristali na ameriškem sistemu, kjer si nekdo z veliko denarja lahko najame dvorano in sam igra recimo Čehova, močni ansambli, kot jih imamo sedaj, pa bodo začeli izginjati. Ljudje se bodo prenehali ukvarjati s tem poklicem in igralo se bo samo to, kar je komercialno in donosno – to je že vidno na televiziji in to seliti v teater je totalno nesmiselno. Mislim torej, da je neodvisna scena ključna in bi jo morali ohranjati.

Koliko je za uspeh predstave pomembna kemija med režiserjem in igralcem?

Sto odstotkov (smeh). Zelo pomembna je! Bistveno v ekipi je, da se dobro razumeš in da te zanima vsaj približno enako izrazno polje; da nisi prisiljen početi nečesa pri čemer se v resnici ne znajdeš. Zelo spoštujem vsakega igralca, če mi reče, da ne bi bil ekipi. To se mi zdi zelo hvaležno in iskreno.

Ustvarjala si že marsikje, sedaj prvič ustvarjaš v SNG Maribor. Kako je delati tukaj?

Super mi je. Prvič lahko delam v mestu, v katerem živim in to je svojevrstna prednost. Ni se treba voziti, najemati dveh stanovanj, imeti ogromnih stroškov… Dodeljena mi je bila sijajna ekipa, delam tekst, ki sem si ga želela, na nek način je vse idealno. Fino mi je in želim si še delati tukaj.

Kako se počutiš ob tem, ko ti je bila zaupana tako svečana naloga – predstava ob 100. obletnici?

Hja, tremo imam veliko (smeh). Se mi pa zdi, da je to en kontekst, ki je precej neodvisen od mene. Takrat so igrali Tugomerja, mi bomo igrali Grmače. Časi so različni, oni so igrali 1919, mi bomo 2019… sigurno sem počaščena, ampak moram gledati stran od tega. Se mi zdi, da če se preveč začnem ukvarjati s tem, da bom dosegla ravno nasprotno od tega, kar si želim.

Zakaj si izbrala Grmače Daneta Zajca, s čim te je tekst pritegnil?

Najprej me je pritegnil jezik, ki je mogoče malo specifičen za teater, gre za poetično dramo. Jezik se zdi precej hermetično zaprt, ampak mislim da ponuja neko izraznost, ki je že dolgo nismo gledali. Zdi se mi, da je slovenska duša v delu tako dobro spesnjena in da jo je Dane Zajc tako dobro opisal z vsemi postopki, da je neverjetno dragocena. Najbolj mi je bil v bistvu vzornik Janez Škof, ki se je loteval njegovih pesmi in uglasbitve tega. Združil je dva kontrapunkta in pokazal, da to zelo dobro deluje.

Foto: Grmače, Damjan Švarc

Videli bomo, kako bo celota delovala na odru; super je, ker je prikazan cel mitski svet, ki nagovarja nekaj, kar je v Sloveniji vedno prisotno in to je duša, ki si želi nekam gor, želi narediti spremembo, želi pokreniti v revolucijo in potem se stvari začnejo sesuvati. Na nek način je v predstavi diktirano, zakaj se to začne dogajati in kaj so čisto konkretni vzroki. V zgodbi se enega posameznika zatira, človek gre nekam (še ne smem povedati kam), pride nazaj in se odloči, da bi nekaj spremenil, da bi naredil svet boljši za ljudi in to se sprevrže v čisto katastrofo. Intenca je bila čisto svetla in poštena, iz tega človeka je vela ljubezen, a na koncu se je sprevrgel v klavca in v tem je zgodba. Zdi se mi je, da je avtor to naslovil kot Grmače, to je ta mitska gora, ki utripa v vsakem izmed nas in na koncu je le vprašanje zla, kdaj se bo aktiviralo. Zajc na koncu tudi naredi neko simbolično pot, kako ali zakaj bi se to dalo preseči in tudi zakaj je to nujno.

Za predstave si rada vzameš več časa. Koliko si imela časa sedaj in kako ti je uspelo strniti tako kompleksno predstavo v časovnico?

Imeli smo zelo intenziven študij tri mesece, sicer najraje delam po pol leta ali celo eno leto. Neka prednost je bila v tem, da smo sedaj vaje lahko razdelili v intenzivne in jih pomnožili. Glede na prakso v SNG Maribor smo jih imeli precej več, ampak je bilo to dogovorjeno že na začetku. Ekipa je bila zelo pripravljena in to je največ štelo. Že na prvi točki, ko smo sestopili skupaj, so vsi bili postrojeni, da gremo!

Se vam je na vajah zgodila kakšna anekdota?

Eno jutro smo imeli eno parcialno vajo, niso bili prisotni vsi in smo vmes morali prezračiti zaradi plina, ki ga rabimo za predstavo. Odprli smo vrata in takrat je na oder, ravno med simboličnim monologom »Zajčjim svetom«, pritekla bela mačka in se nam je zdelo neverjetno, kot da bi to zrežiral sam Zajc. No, potem smo ugotovili, da je to muca Snežka in da je njen lastnik sosed gledališča, zato Snežka večkrat kam zaide. Tokrat je sicer prvič obiskala gledališče.

Katere izzive bi še rada dosegla, kaj te mika v prihodnosti?

Mika me narediti eno avtorsko predstavo, da bi mogoče sama nastopala v njej. Veliko bi še rada raziskovala, se mogoče celo vpisala na doktorat. Želim si še nekaj režijskih asistenc pri vseh teh imenih, ki sem jih prej naštela. Potem, mogoče enkrat kasneje, pa bi rada imela svojo skupino in ustanovila z njo en tak center, kjer bi ustvarjali.