Združenje rezbarjev, modelarjev lesa Slovenije je bilo ustanovljeno leta 2000 in je v času svojega obstoja pripravilo številne razstave doma in v tujini, ki so bile opažene tudi s strani številnih slovenskih medijev. Glavni motivi njihovih skulptur so pogosto iz planinskega sveta pa tudi znanih osebnosti iz slovenske zgodovine. Navkljub dejstvu, da so njihove razstave zelo dobro obiskane, pa se že dalj časa ukvarjajo predvsem s pomanjkanjem interesa za rezbarstvo pri mlajši generaciji. Razloge za takšno stanje vidijo v prekomerni prisotnosti sodobnih tehnologij v življenju mladih in finančni podhranjenosti rezbarstva na Slovenskem.

Rezbarstvo je posebna oblika umetnosti in obrti, ki v slovenskem prostoru še nima ustreznega mesta. Gre za izdelavo rokodelskih ali umetniških izdelkov iz različnih vrst lesa. V občini Hoče-Slivnica ima svoj sedež Združenje rezbarjev, modelarjev lesa Slovenije, ki mu že več kot 20 let predseduje Srečko Ornik. Združenje ima trenutno 117 članov.

Ornik pravi, da se je za rezbarstvo navdušil v osnovni šoli v Laškem, kjer je obiskoval 7. in 8. razred osnovne šole. »Na šoli je poučeval učitelj, ki se je pisal Majcen. Pri slikarju Kotniku v Hočah sem se naučil risanja, medtem ko smo pri Majcnu delali kipce iz gline. To mi je šlo zelo dobro od rok, pri čemer moram reči, da kasneje nisem toliko ustvarjal, saj sem igral nogomet, gradil hišo in ustvaril družino. Nato sem se spoznal z Ivom Gojznikarjem, članom Društva likovnih umetnikov iz Maribora, ki je izvajalo tečaj rezbarjenja. Prijavil sem se in bilo mi je zelo všeč. To se je dogajalo leta 1984 ali 1985. Nato smo ustanovili še posebno društvo rezbarjev, pri čemer sem jaz bil njegov prvi tajnik,« je svoje rezbarske začetke opisal Ornik.

Ob prvi razstavi posebna oddaja na nacionalni televiziji

Ornik je nato podal predlog, da bi v Mariboru pripravili vseslovensko razstavo rezbarstva do katere pa na koncu ni prišlo, saj so nekateri člani društva temu nasprotovali. Nato se je odločil, da ustanovi novo društvo, ki je razstavo leta 2001 pripravilo v Hočah. Razstavo je obiskal eden najbolj znanih slovenskih kulturnih novinarjev Jože Hudeček, ki je na nacionalni televiziji pripravil tudi posebno oddajo na to temo.

Poleg Srečka Ornika je aktiven rezbar tudi Marijan Krajnc iz Hoč. Tudi njega je rezbarstvo začelo veseliti v osnovni šoli, ko je kot otrok pričel z izdelovanjem različnih izdelkov iz lesa. »V osnovni šoli me je likovno vzgojo poučeval akademski slikar Rudi Kotnik, čigar hči je bila moja sošolka in sva z njo tekmovala, kdo bo kaj lepše narisal.

Poleg Srečka Ornika je aktiven rezbar tudi Marijan Krajnc iz Hoč. Tudi njega je rezbarstvo začelo veseliti v osnovni šoli, ko je kot otrok pričel z izdelovanjem različnih izdelkov iz lesa. »V osnovni šoli me je likovno vzgojo poučeval akademski slikar Rudi Kotnik, čigar hči je bila moja sošolka in sva z njo tekmovala, kdo bo kaj lepše narisal. Kotnik je v meni videl potencial in me je hotel spraviti v Ljubljano, vendar moje ocene niso bile dovolj dobre, saj sem bil prav dober oz. dober učenec in bi se moral vpisati na gimnazijo, če bi hotel nadaljevati študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Izobraževal sem se za poklic in nato se je pričelo pehanje za službo. Priznam, da tudi jaz v času, ko sem hodil v službo, nisem veliko ustvarjal, rezbarjenju sem se posvetil šele pred tremi leti, ko sem se upokojil. Ustvaril sem nekaj skulptur, a Srečku ne sežem niti do gležnja,« je dejal Krajnc. Med svojimi skulpturami je izpostavil iglo in okoli nje ovito kačo, ki je simbol zdravništva. V njegovem delu pa najdemo tudi skulpturo rimskega boga vina Bakha (Dioniza).

Pri svojem delu pogosto uporabljajo les sadnega drevja

Zanimalo nas je, katere vrste lesa uporabljata pri svojem delu. »Včasih se je največ uporabljal lipov les, ki je v uporabi še danes, a zame je najbolj primeren oreh. Ustrezata mi tudi hruška in breza. Obstaja pa seveda tudi trši les, ki je primeren za večje skulpture, kot je npr. hrast, ki ga uporabljajo rezbarji na vsakoletni rezbarski koloniji v Slivnici. Ostale vrste lesa pa se mi zdijo manj primerne,« je dejal Ornik. Krajnc pa je dodal: »Pri svojem delu uporabljam večinoma les sadnih dreves, predvsem hruške. Nekaj izdelkov pa je tudi iz hrasta oz. štorov.«

Posebnih tehnik pri rezbarjenju ne uporabljata, temveč se poslužujeta klasičnih metod, kot so enostavni rezi in brušenje, čeprav je to odvisno tudi od tega, kaj izdelujeta. Pri manjših skulpturah zadostujeta dleto in rezbarski nož, pri večjih pa je že potrebna električna žaga in pripomočki za brušenje in trganje lesa.

Posebnih tehnik pri rezbarjenju ne uporabljata, temveč se poslužujeta klasičnih metod, kot so enostavni rezi in brušenje, čeprav je to odvisno tudi od tega, kaj izdelujeta. Pri manjših skulpturah zadostujeta dleto in rezbarski nož, pri večjih pa je že potrebna električna žaga in pripomočki za brušenje in trganje lesa.

Svoje izdelke razstavljajo tudi v tujini

Prej smo že omenili, da je združenje organiziralo prvo slovensko rezbarsko razstavo v Hočah. V letu 2004 je sledila razstava v Miheličevi galeriji na Ptuju, ki je bila po besedah tedanjega direktorja Pokrajinskega muzeja Ptuj Aleša Ariha ena najbolje obiskanih razstav v zgodovini muzeja. Prispevek z omenjene razstave je bil objavljen tudi v oddaji Alpe-Donava-Jadran. Izmed domačih razstav je potrebno izpostaviti še razstavi v Dravogradu in Ravnah na Koroškem ter ob 1100-letnici prve omembe Bleda. Dejavnost združenja je pogosto segla preko slovenskih meja, zato je bila ena izmed odmevnejših razstav tudi tista v Sesljanu, ki je potekala v okviru dogodka Dan Slovenije. Najbolj plodno pa je njihovo sodelovanje z Madžari, s katerimi že od leta 2003 sodelujejo na mednarodni kiparski koloniji. S tremi projekti so sodelovali tudi v programu Evropske prestolnice kulture (EPK) leta 2012.

Imamo člane po vsej Sloveniji, ki navežejo stike z občinami ali institucijami, kjer nato razstavimo svoje skulpture. Morda smo bili še najmanj aktivni v Ljubljani, čeprav imamo tudi tam svoje člane. Pomembno je, da imajo ustvarjalci znanje in stik z lokalnim okoljem, v katerem živijo, zato lahko zadeve precej hitro stečejo.

»Imamo člane po vsej Sloveniji, ki navežejo stike z občinami ali institucijami, kjer nato razstavimo svoje skulpture. Morda smo bili še najmanj aktivni v Ljubljani, čeprav imamo tudi tam svoje člane. Pomembno je, da imajo ustvarjalci znanje in stik z lokalnim okoljem, v katerem živijo, zato lahko zadeve precej hitro stečejo,« je dejal Ornik.

Ob izdelovanju skulptur se vsakič naučijo česa novega

Srečka Ornika smo vprašali, kateri je njegov najljubši izdelek. Dobili smo naslednji odgovor: »Izdelek naredim in končam takrat, ko mi je všeč. Ko ga pogledam čez pet ali šest mesecev, ugotovim, da nekaj ni v redu. Ne vem, ali to pomeni, da napredujem ali pa, da b času izdelovanja skulpture določenih stvari enostavno nisem videl. Vsakič se naučim česa novega

Vprašal sem ga, kdo je to naredil in mi je rekel, da jaz. Ob tem sem začutil velik ponos, saj je bila to ena izmed mojih prvih skulptur, ki je dosegla tako veliko prepoznavnost.

Ornik nam ob tem postreže še z zanimivo anekdoto: »Ko sem bil prvič na Madžarskem, smo imeli rezbarsko kolonijo v nekem kraju blizu Veszprema. Do mene je prišel predsednik organizacijskega odbora Ferenc Nick in mi je dejal, če mu lahko pomagam pri organizaciji dogodka. Razkazoval mi je okoliške kraje, pomagal pa sem mu tudi pri pripravi hrane in pijače za udeležence. Čez nekaj časa sem se odločil, da bom vendarle rezbaril. Naredil sem stiskalnico, majolko, trs in kozarce. Isti gospod me je čez dve leti povabil na Slovaško, kjer smo ustvarjali skulpture, vmes pa smo šli na izlet na Madžarsko v nek vinorodni kraj, kjer pridelujejo vino sorte tokaj. Bila je otvoritev  degustacije vina, kjer sem zagledal prej omenjeno skulpturo. Vprašal sem ga, kdo je to naredil in mi je rekel, da jaz. Ob tem sem začutil velik ponos, saj je bila to ena izmed mojih prvih skulptur, ki je dosegla tako veliko prepoznavnost.«

Upodabljajo znane osebnosti iz slovenske zgodovine

Pogost motiv pri njegovem delu je upodabljanje figur iz planinskega sveta, ki jih običajno dela po naročilu. »Naredil sem že tudi skulpturo Kekca. V zadnjem času pa so me čebelarji iz Mežice prosili, da bi v času rezbarskega tedna naredil leseno skulpturo Antona Janše, začetnika slovenskega čebelarstva. Drugo pomembno delo, ki bi ga izpostavil, je nadvojvoda Janez, in je narejen iz starega lesa z Meranovega,« je dejal Ornik. Za Osnovno šolo Franceta Prešerna iz Črenšovcev pa je naredil tudi skulpturo z verzi iz Prešernove Glose.

Za rezbarstvo med mladimi ni veliko zanimanja

Ornika smo za konec še vprašali, kaj je po njegovem mnenju razlog, da se z rezbarstvom ne ukvarja več mladih. »Že večkrat smo poskušali narediti rezbarski krožek in smo to objavili tudi v Utrinkih, občinskem glasilu občine Hoče-Slivnica. Vendar enostavno ni bilo zanimanja, saj sta se prijavila zgolj eden ali dva učenca. Mladi se ne vključujejo v delo društev, saj sedijo za računalnikom ali buljijo v pametne telefone. Na trenutke se mlajši ustvarjalci sicer pojavijo, vendar ne za dolgo. Pridejo in grejo. Ljudje se s tem večinoma začnejo ukvarjati po petdesetem letu starosti, ko počasi zaključujejo svojo poklicno pot in se upokojijo,« je svoje videnje tega problema predstavil Ornik. Krajnc pa je dodal, da rezbarstvo samo po sebi ni profitabilno, zato mladih tudi ne zanima.

“Ljudje se s tem večinoma začnejo ukvarjati po petdesetem letu starosti, ko počasi zaključujejo svojo poklicno pot in se upokojijo,” je svoje videnje tega problema predstavil Ornik. Krajnc pa je dodal, da rezbarstvo samo po sebi ni profitabilno, zato mladih tudi ne zanima.

Pred leti je Švica razpisala nepovratna sredstva, s katerimi je financirala umetniške programe povezane z rezbarstvom. Eden izmed pogojev je bil, da mora biti celotno društvo v Švici. »V Švici sem kontaktiral partnersko organizacijo in slovenski konzulat ter pripravil program, ki bi lahko bil tudi del EPK-ja, v katerem smo kasneje sicer sodelovali. V konzulatu so bili nad programom navdušeni, vendar sem moral imeti tudi partnerja v Sloveniji. Izbral sem Planinsko društvo Skalca iz Hoč, vendar iz neznanih razlogov niso želeli sodelovati. Zadeva je tako padla v vodo in sredstev, ki bi bila namenjena razvoju rezbarstva, ni bilo,« je o neuspelem poskusu zagona razvoja rezbarstva povedal Ornik. Upamo, da bo rezbarstvo v prihodnje dobilo status, kot si ga zasluži in da bo interesom rezbarjev bolj prisluhnila tudi država.