Tradicionalno so se nekoč pustni obredi izvajali predvsem s strani moških, medtem ko danes pust praznujejo moški, ženske in otroci, ki se oblečejo v tipične pustne kostume in se odpravijo na obhode po svojih domačih ter sosednjih vaseh.

S svojimi tradicionalnimi oblačili in hrupnimi obredi izrazijo željo za uspešno in plodno leto, obenem pa odganjajo negativnosti preteklega leta. Priprave na pust se v nekaterih krajih začnejo že v decembru, medtem ko za druge pustno obdobje trajno začne ob svečnici (2. februarja) in traja vse do pepelnice (sreda po pustni nedelji), ki označuje začetek postnega obdobja pred veliko nočjo.

Podobnost in različnost pustnih običajev

V Sloveniji se odraža tako podobnost kot različnost pustnih običajev, ki se nenehno prilagajajo času in kraju. Ohranjanje pustne tradicije in občutek za identiteto nosilcev ter njihovega okolja sta omogočena predvsem zaradi živosti in prisotnosti pustnih šeg, ki se izvajajo na vsakem koraku.

[[image_3_article_63163]]

Pust ima korenine že v času Rimljanov, kjer je december bil deseti in februar dvanajsti mesec, prvi novoletni mesec pa je bil marec. Februar je nosil ime februa (februorum), kar pomeni čistilo. Bil je posvečen očiščevalnim obredom s ciljem, da bi psihično in fizično očistili sebe pred vstopom v novo leto. Še danes pričajo o tem številne šege in vraže, ki so povezane z začetkom novega leta.

Več o običaju si lahko preberete na straneh Slovenskega etnografskega muzeja ali na tej povezavi.

Človeku je bil in še vedno je zelo pomemben novoletni dan, ki naj bi zaznamoval celotno leto. Ta dan se tradicionalno praznuje s preobiljem hrane in pijače, pri čemer je še posebej priljubljena mastna hrana. Ob prihodu novega leta je pomembno tudi, da se znebimo preteklosti, kar simbolizirajo tudi brezove metle, vezane ob pustu. Te metle so narejene v izobilju, saj naj bi zadostovale za vso leto. Čeprav smo novo leto premaknili v januar, smo ohranili nekdanje novoletno praznovanje, ki se danes izraža skozi različne pustne norčije.

Dan pred pepelnično sredo je pustni torek

Slovenska beseda pust in latinska ter mednarodna karneval imajo skupen pomen, izpeljan iz ideje "pustiti meso". Od italijanskega carneleva je izšla beseda carnevale, nato pa evropski izraz karnevál, ki opisuje praznovanje pusta. Ta jezikovna raznolikost odraža bogato zgodovino in evolucijo besed ter njihovo prilagajanje kulturnim spremembam skozi čas.

Pustni čas je gibljiv in povezan z datumom velike noči, pri čemer sta ključna dneva pustna nedelja in pustni torek. Za določitev velike noči se najprej upoštevajo lunine mene, in sicer je velika noč ali s staro besedo Ostara vedno prva nedelja po prvi polni spomladanski luni, ki predstavlja prvi dan pomladi in pomladno enakonočje.

[[image_2_article_63163]]

Po določitvi datuma velike noči odštejemo 40 dni ter dodamo še 6 dni, kar privede do pepelnične srede. Dan pred sredo je pustni torek. Krščansko izročilo določa, da po pustu, imenovanem tudi pepelnična sreda, sledi 40-dnevni post do velike noči. Nedelje se v tem izračunu ne upoštevajo, saj so po krščanskem izročilu male velikonočne nedelje oziroma Gospodovi dnevi.

Glavni namen mask je spreminjanje identitete

Maskiranje in šemljenje sta kompleksna fenomena, ki sta tesno povezana z magičnimi predstavami in človekovim odnosom do nezavednega ter transcendentnega. Obsegata različne oblike, kot so živalsko, človeško, rastlinsko  in fantazijsko maskiranje. Zgodovinsko so maske izdelovali iz različnih materialov, kot so lubje, les, glina, usnje, in kasneje tudi kovine, papirja, ter v sodobnem času plastike, gume in drugih materialov.

Obhodi kurentov so bili leta 2017 vpisani na UNESCO Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine.

Kurent je nedvomno najbolj prepoznavna pustna maska, pri čemer na Ptujskem polju imenujejo to masko korant, najslavnejši med njimi pa je tisti iz Markovcev pri Ptuju. Ptujsko večdnevno pustno veseljačenje, znano kot kurentovanje in tradicionalno izvajano od leta 1960, je bistveno prispevalo k okrepitvi lika kurenta in njegovi prepoznavnosti. To praznovanje je lahko opisano kot svojevrstna oblika živega muzeja ali gledališča zgodovine. Zahvaljujoč kurentu je Ptuj postal predstavnik Slovenije v Evropski skupnosti karnevalskih mest.

Pust mora biti sladek in masten

V 9. stoletju so na Dunaju že poznali pecivo, imenovano krapfo. Avstrijsko ministrstvo za kmetijstvo, regije in turizem je v register avstrijskih jedi vključilo opis, da so v mestih, še posebej na Dunaju, že v srednjem veku izdelovali okrogle krofe. Krof je opisan kot manjši kos sladkega ali slanega kvašenega testa s sladkim ali slanim nadevom, ki ga ocvremo v vroči maščobi, torej v masti, olju ali maslu, in je po navadi posipan s sladkorjem v prahu.

[[image_1_article_63163]]

Izvor imena karpfen izhaja iz staronemške besede krapho, ki pomeni ukrivljen krempelj ali peto. Predpostavlja se, da je bil prvotni videz krofa nekako podoben kavelju, kar je privedlo do izbire tega imena. Natančnega datuma, kdaj so prvič pripravili to pecivo, ni mogoče potrditi. Vendar pa so stari Egipčani že poznali pecivo, ki je bilo pečeno v maščobi, pri čemer so oblike sledile simbolom plodnosti. Slikovne upodobitve iz obdobja faraona Ramzesa III. (približno 1200 pr. n. št.) prikazujejo dva posameznika, ki na odprtem ognju v ponvi pečeta pecivo v obliki polža.

Več o pustni hrani in sledečem postu si lahko preberete na straneh I feel Slovenia ali na tej povezavi.

Današnji krofi najverjetneje izvirajo iz starega Rima, saj so tam poznali pecivo imenovano globuli. Rimljani naj bi to pecivo prinesli čez Alpe, vse do Dunaja, kjer so ga sprva imenovali charaphe. V 9. stoletju pa so že poznali pecivo, imenovano krapfo. Okoli leta 1200 naj bi v samostanskih kuhinjah po Evropi že poznali globoko ocvrto pecivo imenovano craplum ali craphun. Pecivo in beseda krapfen pa se pojavita v 13. stoletju v nemški srednjeveški pesnitvi Meier Helmbrecht.

Avstrijski avtorji poudarjajo, da ni natančnih podatkov, kdaj so krofi postali okrogli, vendar je znano, da je pravilo, vsaj kar zadeva obliko, uvedel dunajski Kuharski kodeks leta 1486. V tem kodeksu so pekovke krofov, imenovane Krapfenmachrinnen v nemščini, našle natančna navodila za opravljanje svojega poklica.