Bolečine, žalost in negativni občutki so tisti, ki mlado umetnico navdušujejo in zaradi katerih ustvarja neverjetne izdelke. Govorili smo z Nadjo, ki je umetnost vzljubila že kot majhna. Risati je začela zelo zgodaj in odkar je prvič prijela barvico, je ni več izpustila. V otroštvu in najstniških letih je ni zanimalo veliko stvari, le risanje in živali. »Veliko sem trenirala risanje konjev, kar je zelo zahtevno in tega še nisem dodelala do popolnosti, čeprav je napredek očiten. Nekoč se bom spet posvetila konju in nadgrajevala to, kjer sem takrat končala. Trenutno pa ni pravi čas za to. Zdaj mi najbolj dogajajo barve in ‘action painting’,« nam pove Mariborčanka. Za spomin na otroško ustvarjanje ji je ostala le ena risba konja, ki ga je narisala pri desetih letih.

 

Prepoznavni simbol brazgotine, ki jih ima po telesu ogromno

Znana je po slikah polnih žalosti, bolečinah in iskrenosti. Na teh so v večini trije prepoznavni simboli. Prvi je cvet rdečega maka kot simbol posstravmatske stresne motnje in depresije, hkrati pa predstavlja upanje, da bo vsega hudega konec in da je nekje lepša prihodnost. Drugi je urni mehanizem, znamenje neskončnega gibanja in srčnega utripa, kar slikarko žene naprej. Najbolj močan je tretji simbol. Gre za brazgotine, katerih ima Mariborčanka po telesu kar veliko, na platnu pa jih ustvarja s posebno tehniko, ki si jo je zamislila sama. Brazgotine so narejene skozi približno 40 plasti barvnega nanosa. Veliko ustvarja brez čopičev, za nanašanje barve uporablja prste, prav tako senči zgolj s prsti. Svoj slikarski stil imenuje “Lepota travme”.

Negativne občutke prenesla na platno

Nadja nam je opisala kako je prvič prenesla svoje negativne občutke na platno: »Histerično sem začela špricati barvo na platno, zraven pa veliko pela in plesala, tak en party sama s seboj sem si naredila.« Od takrat se je v tem našla in to jo je čisto prevzelo. Kasneje je tehniko dodelala in kot sama pravi, danes to počne bolj precizno, še vedno pa energično in s polno dogajanja. Po petletnem premoru slikanja, ko se ji je dogajalo preveč stvari in je svojo umetnost čisto zanemarila, se je vrnila.  Po psihičnem zlomu je po navodilu psihiatrinje naslikala svojo najhujšo travmo iz življenja.

Po tem, ko je zgornjo sliko, ki jo je poimenovala “Hypocrisy” predstavila na skupinski terapiji, se ji je takoj ponudil kupec zanjo, čeprav ni niti pomislila, da bi jo prodala. »Verjetno sem mislila, da jo bom prej vrgla v smeti, ker je tako polna negativnih občutkov. Ravno ta slika  je bila neka prelomnica, ki je ponovno obudila mojo strast do ustvarjanja,« nam pove.

S slikanjem sprošča negativno energijo

Prav tragične in boleče zgodbe so tiste, ki jo navdihujejo, saj se zna z njimi poistovetiti in bolečino prenesti na platno. Veliko zgodb je resničnih in iz njenega življenja, slikanje pa ji predstavlja ventil za sproščanje negativne energije in napetosti, po njenih besedah je način za prebolevanje travme. »Ustvarjam tudi čisto drugačne, bolj pozitivne zgodbe, odvisno kakšne volje sem in seveda tudi po želji naročnika, saj v zadnjem času delam ogromno po naročilu.«

Lotila se je tudi poslikave oblačil

Pred kratkim je prišla na novo idejo in sicer na poslikavo oblačil. Do te misli je prišla čisto spontano, ko je pred časom kupila bele platnene teniske in so po dveh pranjih izgubile prvotno barvo. Razmislila je in se odločila, da jih bo poslikala in bodo tako ponovno postale uporabne. Nato se je lotila še nekaj starih kosov iz svoje garderobe. Začela je tudi s poslikavo hlač in majic po naročilu, zadeva pa se je v rekordnem času zelo dobro prijela. Trenutno sicer še vedno testira določene barve in kako se obnašajo na različnih materialih. Naročil ima trenutno toliko, da ji časovno komaj znese, česar se izredno veseli.

»Ljudje najbolj cenijo tvoje delo dokler zanj ne rabijo plačati«

Na vprašanje ali meni, da smo narodi, ki cenimo umetnost je odgovorila: »Seveda, a na žalost ljudje najbolj cenijo in občudujejo tvoje delo vse dokler zanj ne rabijo plačati.« Ko pove ceno izdelka naleti na kritike kot so, da ni akademska slikarka, da bi si lahko dovolila postaviti takšno ceno, a to so stvari, ki jo v bistvu več ne prizadenejo.  Podobne izkušnje naj bi imelo veliko umetnikov, sama pa meni, da je pomembno, da se zavedaš, da je v izdelek vloženega ogromno truda in energije, ure in ure poskusov, testiranj in dolga leta dela, da osvojiš določene tehnike. Seveda ni za zanemariti, da je umetniški material zelo drag.  »Enostavno moraš ceniti sam sebe in ne popuščati, kljub takšnim kritikam. Še vedno je več tistih ki spoštujejo moj trud in takšni ljudje mi dajejo pozitiven zagon, predvsem s tem da ne uspem narediti večje zaloge slik, da bi naredila kakšno večjo razstavo, ker je povpraševanje tolikšno, da večino slik takoj prodam, ko jih objavim.« To pa je zanjo izreden kompliment in potrditev, da je bila odločitev za ta poklic edina pravilna!

Kmalu bo razkrila velik projekt

Trenutno je najbolj ponosna na tri slike, ki jih je poslala v London in trenutno čaka, da ji sporočijo datum otvoritve razstave, saj se je prvotni termin prestavil zaradi nepredvidenih dogodkov. Slike zaenkrat še ni nikjer objavila, priznava pa, da je že kar malo nestrpna, da končno razkrije projekt, za katerega je porabila skoraj 400 ur.

»Pot do tja je dolga in težka, a je vsekakor vredno«

Ob koncu je nekaj besed namenila mladim umetnikom: »Če sam čutiš da je umetnost – katerekoli vrste, tisto kar si resnično želiš početi v življenju, potem moraš razvijati to svojo strast in jo nadgrajevati. Na začetku ti bodo skoraj vsi govorili, da se raje posveti resnim zadevam in da je to samo simpatičen hobi, tako da moraš verjeti sam vase in ne obupati, tudi, ko izgleda, da nima smisla. Ko se ti stvari enkrat začnejo odpirati, pa je čisto druga zgodba. Pot do tja je dolga in težka, a je vsekakor vredno!«

Njene izdelke najdete na Facebook strani Gi’Aristocat – Freelance Artist ali preko Instagrama @gi.aristocat.