Anna Dankova prihaja iz Bolgarije in je neodvisna gledališka režiserka, ki raziskuje večžanrske ter robne performativne prakse. Ima magisterij iz novinarstva, prav tako je študirala filmsko in televizijsko režijo, v 2002 pa je zaključila magistrski študij gledališke režije. Anna Dankova je študirala in prakticirala različne psihoanalitske in psihoterapevtske smeri, največ izkušenj ima v polju psihodrame. V 2017 je končala magistrski študij iz psihosocialnih umetniških praks. Jutri bo prvič v Mariboru odigrala performans Golem, ki se bo v sklopu festivala Performa & Platforma odvijal jutri, ob 20. uri v Lutkovnem gledališču Maribor.

Golem je gibalna predstava, ki raziskuje sodobni svet, v glavnem utemeljen na prostem trgu in globalnem pretoku informacij. Razširjena epidemija konzumerizma povzroča noro vrtinčenje virov v smislu materialnih izdelkov, čustev, spolnega nagona, želja. V predstavi se avtorica osredotoča na asketsko preprosto rutinsko dejanje žvečenja žvečilnega gumija kot edinega sredstva gledališke raziskave. Projekt interpretira nenehne sanje po raju in kroge okoli trojstva “praznina – potrošnja – onesnaževanje” v kontekstu starega judovskega mita o Golemu. Z Anno Dankovo smo poklepetali o predstavi, njeni viziji in o posebnem, drugačnem podajanju umetniškega sporočila.

O čem govori predstava Golem?

Golem je performans o telesih-ljudeh-osebah, ki v eni uri, kolikor traja predstava, skušajo konzumirati največ žvečilnega gumija možno. Vsaka asociacija, ki se gledalcu ob tem porodi, je prava. Predstavo lahko razumemo politično – kot komentar na potrošniško družbo, psihoanalitično – kot raziskovanje človeške naravnanosti k užitku in posedovanju ali pa antropološko – kot analizo človeškega vedenja skozi leta in v različnih civilizacijah. Vsak posameznik najde svojo osebno interpretacijo.

Kakšne tehnike so uporabljene v performansu? Kakšen je način podajanja vsebine?

Performans se razvija le z uporabo žvečenja in njegovega pomena – najprej osvetli zabavo pri tem početju, kaj kmalu pa tudi možne posledice.

Kako je predstava povezana z židovsko simboliko, kako se poveže z okušanjem?

Naslov predstave je Golem – zato, ker aludira na idejo, da so problemi, s katerimi se srečuje posameznik, ki želi realizirati in premisliti svoj nagon po užitkih, človeški in niso le del današnje civilizacije oziroma modernega sveta.

Golem je starodavno judovsko bitje narejeno iz gline, ki si želi oživeti. Asociacija na to ime spodbuja razmišljanje o performansu v obratnem pomenu od izvornega; tako kot Golem išče pravo življenje, performans išče odgovore na vprašanja ravno nasprotne želje – želje po smrti.

Vaš performans lahko gledalcem vzbuja tudi negativne občutke. So tudi negativna čustva del umetnosti?

Da, predstava lahko vzbudi negativna čustva, ampak to ni njen namen. Neugodje je le konkretna posledica iskrenosti in globljega vpogleda v bolečino, v poseben del človeškega bivanja. Cena za ta uvid med performansom pa zna prinesti neugodje.

Kako ste prišli na idejo, da v umetniškem delu povežete okušanje in gib? Zdi se kot zelo inovativno in kreativno predstavljanje umetnosti.

Začelo se je z idejo osebe, ki na odru žveči in nič ne govori. Vse nadaljnje ustvarjanje je zgrajeno na tej sliki. Sprva sem bila zaskrbljena, kako bodo tako majhne podrobnosti, usta in žvečilni gumi, postale vidne za publiko. Sedaj so te skrbi mimo, saj predstava deluje takšna kot je.

Kako bi predstavili sebe, kot umetnico?

Verjamem, da sem oseba, ki v majhnih banalnostih vsakdana išče velike življenjske zagonetke vsakega posameznika.