V Mariboru že sedem desetletij neprekinjeno obratuje Urarstvo družine Koblar, ki je postalo simbol urarstva in tradicije v tem delu Slovenije. Na Trgu Revolucije je delavnica odprta že pol stoletja. Za družino Koblar urarstvo ni le poklic, temveč prava strast, ki se prenaša med generacijami.
Neprekinjeno od očeta do sina
Damir Koblar, ki je danes vodja delavnice, je bil praktično že od rojstva obkrožen z urami. "Urarstvo mi je bilo položeno v zibelko," pravi Koblar. "Družinsko podjetje je začel dedek Albin. Tega sem podedoval od svojega očeta Marjana in ta od svojega," je dejal. Oče, kljub svojim 74 letom še vedno prihaja v delavnico, in pomaga z nasveti. Ta neprekinjena veriga dedovanja kaže na trdnost in predanost družine Koblar urarstvu skozi destletja.
Znanje urarstva Koblarja ni prišlo le iz šolskih klopi, saj urarske šole že desetletja ni več. Namesto tega je bil njegov učitelj kar oče Marjan, ki mu je predal svoje bogato znanje in izkušnje. Že v očetovih časih je bil vpis v študij urarstva zelo majhen. Hkrati je bila smer združena z drugimi področji, tako je v razredu bilo le 20 učencev. Koblar je svoje znanje dodatno poglobil na Srednji strojni šoli v Mariboru, medtem ko je prakso opravljal kar pri svojem dedku in očetu v delavnici.
[[image_2_article_65177]]
Po končanem izobraževanju je sledila vojska, vendar ga je strast do urarstva kmalu spet privlekla nazaj v domačo delavnico. "Ure so takšne stvari, ki moške načeloma vlečejo," pravi. "Izredno veliko moških spremlja urarsko industrijo, mladi fantje se k nam vračajo z dedkovimi urami. Sploh mehanske ure so jim zanimive. Ura je ena taka stvar, v katero je vključeno praktično vse - mehanika, tehnika, inženirstvo, arhitektura, umetnost in tudi moda."
Vsaka ura je edinstvena
Družinsko poslanstvo Koblarjevih se ne konča le pri popravilih ur, temveč se razteza tudi v trgovino in ohranjanje visoke kakovosti, vključno s prilagajanjem sodobnim tehnološkim spremembam. Damir Koblar, naslednik družinske obrti, je razširil svoje znanje z dokončanjem komercialne šole. To mu omogoča boljše razumevanje tržnih trendov in potreb strank, še posebej v segmentu trgovanja z urami in nakitom iz plemenitih kovin.
Kot vsaka panoga, tudi urarstvo nadaljuje svoj razvoj. Koblar pojasnjuje, da se je "urarstvo kot tehnika tradicionalno skoraj dokončno razvilo okrog leta 1600." Vendar pa se prilagaja tudi sodobnim tehnološkim napredkom, vključno z uporabo novih strojev, kot so laserji ali CNC, kar omogoča bolj natančno in učinkovito izdelavo.
[[image_1_article_65177]]
Kljub vsem spremembam pa urarstvo ostaja zvesto svoji esenci ročnega dela, ki vpeljuje umetnost v svojo tradicijo. Za Koblarja je vsaka ura, ki jo popravi, več kot le naprava za merjenje časa; je izraz njihove predanosti kvaliteti, strasti do obrti in spoštovanja do dediščine, ki jo skrbno neguje.
Za dobrega urarja potreben Fingerspitzengefühl
Urarstvo, kot se razvija in prilagaja sodobnim trendom, ohranja svoje temeljne principe, ki so ključ do uspešnega urarja. Za Koblarja je to dejstvo v ospredju pri vsakem koraku njegovega delovanja. Poudarja, kako je praksa neprecenljiva pri oblikovanju dobrega urarja. Natančnost in mirna roka sta ključna, pri čemer pravilno dihanje igra veliko vlogo. "To so res na tisočinke majhni delčki, sploh pri ženskih urah ali kakšnih specialnih urah," pojasnjuje Koblar. "To so tako majhni delčki, da včasih delamo z mikroskopom. Nemci temu pravijo Fingerschpitzengefühl."
Pri Urarstvu Koblar razumejo, da se kakovost dela odraža tudi v kakovosti orodja. Dosti orodij, na primer pincete in izvijači, se zaradi njihove specialnosti uporablja že iz časa Damirjevega dedka. Vendar pa so se z razvojem tehnologije pojavila nova orodja, kot so naprave za diagnostiko, ki omogočajo natančnejše merjenje delovanja ure, celo na milisekundo natančno. To omogoča nastavitev ure natančeje kot kdajkoli prej.
[[image_4_article_65177]]
V delavnici popravljajo vse od klasičnih stenskih in žepnih ur do ročnih, mehanskih in baterijskih. Vendar je za popravilo pametnih ur potrebno strokovno znanje računalničarja. Vsaka ura, ki je v popravilu, zahteva vsakodnevno preverjanje, ali je potrebna kakršnakoli regulacija. Koblar poudarja: "Ti lahko uro popraviš in nastaviš, a drugi dan vidiš, da ni točna in jo ponovno reguliraš in potem spet čakaš 24 ur, da vidiš kaj se je spremenilo." Pri tem je potrebna velika potrpežljivost, saj popravilo ure zahteva natančnost in doslednost.
Urarjev je ostala le peščica
Kljub potrebi po urarjih s strokovnim znanjem in zmožnostjo servisiranja z rezervnimi deli, je takih strokovnjakov zelo malo. To pomeni, da je konkurenca na trgu izjemno majhna, kar daje Urarstvu Koblar določeno prednost. Zaradi pomanjkanja urarskih šol v Sloveniji in splošnega upada tega poklica, je v državi ostalo le malo urarjev. Predvsem so ostala tista urarstva, ki so v družinski lasti, kar dodatno poudarja pomen in dragocenost družinske tradicije, kot jo negujejo Koblarjevi.
Damir Koblar poudarja, da so se v času pandemije COVID-19 ure izkazale kot izjemno priljubljen izdelek. Čeprav je zanimanje za ure še vedno pretežno med moškimi, opažajo tudi zanimanje med ženskami. Kljub temu je demografska sestava strank zelo raznolika, kar kaže na univerzalno privlačnost ur.
[[image_3_article_65177]]
Poleg popravil in vzdrževanja ur, delavnico stranke pogosto obiščejo tudi zaradi svetovanja. Prvi kontakt s stranko opravi Damirjeva žena Lucija, ki svetuje in pomaga pri izbiri pasov za ure in prodaji srebrnega ali zlatega nakita. Zaupanje, ki se vzpostavi med strankami in urarjem, je ključnega pomena, saj je to osnova za uspešno sodelovanje in zadovoljstvo strank.
Koblar izpostavlja, da se stranke pogosto zavestno odločijo, da obiščejo njihovo delavnico, ne glede na razdaljo. "Stranke si vzamejo čas in pridejo k nam iz Prekmurja, Trbovlja, Koroškega... Namensko se pripeljejo k nam," pove Koblar. Nekateri celo pošljejo ure po pošti ali se posvetujejo po elektronski pošti, kar kaže na zaupanje v strokovnost in zanesljivost Koblarjevega dela.
Brin, poseben mojster Urarstva Koblar
Koblar izraža svojo strast do urarstva, ki za njega ni zgolj delo, temveč tudi hobi. "Tudi v prostem času razmišljam o urah in vsak dan rad prihajam v službo," pravi Koblar. Poudarja tudi pomembnost tega, da izbereš smer v življenju, ki jo opravljaš z veseljem, saj se vse drugo uredi s časom. Koblar z zanosom pričakuje, da se bo tradicija nadaljevala tudi med njegovimi otroki, ki bi tako postali že četrta generacija, ki neguje že več desetletno dediščino.
[[image_5_article_65177]]
Urarstvo Koblar odpira vrata tudi za šolarje od osnovne do srednje šole. Resasti jazbečar Brin, zvesti spremljevalec v delavnici, s svojim prijaznim pozdravom navdušuje tako obiskovalce kot naključne mimoidoče. Postal je prava štirinožna maskota Urarstva Koblar, ki je neprecenljiv del urarske družine.
Neprekinjena evolucija urarstva, kjer se tradicionalne metode združujejo s sodobnimi tehnološkimi dosežki, pri čemer ostaja natančnost in spretnost rok temeljna vrednota vsakega urarja, za družino Koblar ni le poklic, temveč način življenja, ki se prenaša iz roda v rod. Njihova dediščina in strast do te obrti se odražata v vsaki uri, ki zapusti njihovo delavnico na Trgu revolucije.
