Festival Borštnikovo srečanje bo letos doživel svojo 57. izvedbo, dejstvo, da se približuje njegov častitljiv okrogli jubilej, pa priča o tem, da je festival močno zasidran v zavest Mariborčanov in Mariborčank. Aleš Novak je mesto umetniškega direktorja Festivala Borštnikovo srečanje prevzel leta 2018, a v preteklih letih pa aktivno soustvarjal kulturno dogajanje v mestu. Pod njegovo taktirko je festival doživel številne spremembe, obenem je izpostavil področja, ki v prihodnje še pomenijo potencial, da bi nad gledališčem navdušil še več ljudi. Ob letošnji izvedbi bo festival, ki se bo letos drugič zvrstil v spomladanski namesto jesenske izvedbe, ponovno postregel z bogatim kakovostnim ter raznovrstnim programom, ter narekoval kulturni utrip v našem mestu in tudi širše.

Kaj lahko letos pričakujemo na festivalu Borštnikovo srečanje?

Letošnji festival je že 57. po vrsti, že drugič v novem spomladanskem terminu, pričenjamo 30. maja z vsebinami, ki so v zadnjih letih zasnovane za usposabljanje pedagoških delavcev za delo z mladimi in za razvoj novih občinstev. V tednu pred slavnostnim odprtjem in začetkom tekmovalnega programa bomo izvedli mednarodno konferenco, ki bo posvečena vključevanju ranljivih družbenih skupin v gledališče in socialni aktivaciji. To bo tridnevni dogodek s številnimi mednarodnimi gosti, zanj smo dobili podporo srednjeevropske pobude (CEI). Zaradi velikega obsega tekmovalnega programa izjemoma pričenjamo s prvo uprizoritvijo tekmovalnega programa že v četrtek, do sobote 11. junija pa se nato zvrstijo izbrane slovenske uprizoritve v tekmovalnem programu, ki je letos najobsežnejši do sedaj, saj je obdobje izbora zaradi epidemije in prestavitve termina festivala trajalo leto in pol. Z naslednjim letom bo festival program izbiral v okviru koledarskega leta.

Kaj se bo zvrstilo v okviru spremljevalnega programa?

Slavnostno odprtje festivala bo v petek 3. junija, gostimo svetovno uveljavljeno gledališko skupino Akram Khan Company, ki prihaja k nam s predstavo Prelisičiti hudiča. Po družabnem sprejemu pred SNG Maribor sledi koncert Smaal Tokka v Vetrinjskem dvoru, nato pa intenzivno festivalsko dogajanje, tekmovalne predstave, slovenske in tuje predstave izbrane v tekmovalni spored, vrsta strokovnih dogodkov, predstavitve strokovnih publikacij ter glasbeni koncerti. V okviru spremljevalnega programa bo ena od predstav uprizorjena v Melju, na področju Mariborske tekstilne tovarne (MTT), to je del naših prizadevanj za širitev festivalskega dogajanja po Mariboru, aktivaciji novih festivalskih prizorišč s perspektivo, da bi ta tudi kasneje ostala namenjena kulturnim vsebinam, hkrati pa je to tudi del prizadevanj za širitev festivalskega občinstva. Ocenjujem, da je tekmovalni in spremljevalni program ponujata relativno dober in celovit vpogled v stanje slovenske gledališke ustvarjalnosti, kar je nenazadnje eden od festivalskih ciljev.

Kako želite nagovoriti gledalce, da se bodo udeležili festivala?

Ob tolikšnem številu predstav bo letos zagotovo cilj privabiti dovolj gledalcev, kar je še posebej pomembno po dveh letih pretresov zaradi epidemije, upamo, da se bodo gledalci vrnili v gledališče in s tem izrazili podporo ustvarjalcem, producentom in festivalu. Vabimo vse, da v obsežnem programu izberejo predstave, ki se jim zdijo zanimive in jih vabimo na praznovanje gledališke ustvarjalnosti in gledališča nasploh, kar Borštnikovo gotovo je. Zaključujemo v nedeljo, 12. junija, s podelitvijo festivalskih nagrad in Borštnikovega prstana. Maribor bo ponovno epicenter gledališkega dogajanja v našem mestu in širši regiji.

Foto: arhiv Borštnikovo srečanje, Boštjan Lah

Kaj si še želite doseči z letošnjim festivalom?

Med naše cilje sodi tudi promocija gledališke ustvarjalnosti v širšem mednarodnem prostoru. V ta namen smo povabili tudi nekaj tujih gostov, saj poskušamo na tak način promovirati in utrjevati pozicijo slovenskega gledališča v širšem regionalnem in mednarodnem prostoru ter omogočati izmenjavo gledaliških predstav in višjo stopnjo pretočnosti gledaliških ustvarjalcev. Zanima nas preboj slovenskega gledališča v tujino. Borštnikovo srečanje je vedno tudi prostor srečevanja gledaliških kolegov in kolegic, novinarjev, kritikov, teatrologov, ljudi, ki so poklicno povezani z gledališčem in ga imajo radi. Želim, da tako ostane in razvija to dimenzijo. Ohranjamo odprtost do vseh, ne glede na produkcijski model, organizacijsko obliko in status. Mislim, da tudi letošnji program izpričuje našo demokratičnost v selektorskih in programskih pristopih.

Na katerih prizoriščih bo festival potekal?

Osrednji del festivala se bo zvrstil na vseh prizoriščih, torej na vseh odrih SNG Maribor in drugih prizoriščih, ki niso nujni gledališki odri. Del programa izvajamo v Lutkovnem gledališču Maribor, del v Vetrinjskem dvoru, to je že tradicionalno prizorišče strokovnega programa, tam bo tudi koncert, ena predstava bo v Narodnem domu, ena pa v prostorih nekdanje Mariborske tekstilne tovarne (MTT). Ob tem me izjemno veseli, da se srečanje odvija tudi na mariborski II. gimnaziji, kjer bo ena od študentskih predstav in še ena v GT22. Veliko mestnih prizorišč koristimo, mislim da je to dobro tako za festival kot za mesto.

Kakšne sledi pušča epidemija v gledališču, kako je vplivala na gledališko ustvarjalnost?

Obdobje epidemije je podaljšalo študijske procese pri nastanku pomembnega segmenta gledališke produkcije, posledica te časovne prilagoditve je tudi bolj poglobljen igralski proces. Mislim, da je prav to pomembna razsežnost letošnjega festivala, ponuja namreč nekaj izjemnih igralskih dosežkov, ki so morda povezani tudi s tem, da so bili študiji nekaterih predstav daljši kot sicer in so omogočili bolj poglobljeno delo pri pripravi vlog. To bo rdeča nit letošnjega festivala.

Kako je epidemija vplivala na obisk gledališč, se bo ta letos po vašem mnenju spremenil?

Izkušnje gledaliških kolegov in gledališč kažejo, da se je zaradi epidemije obisk občinstva nekoliko zmanjšal. Mislim, da bi na obisk našega festivala lahko vplivalo tudi veliko število predstav, kar bi razpršilo občinstva. To je le predvidevanje, kaj se bo zgodilo, bomo videli. Želim si, da bi bil obisk čim boljši. Lani se nam je zdelo najpomembneje to, da festival lahko dejansko izvedemo v fizični obliki, to nam je uspelo, a lansko leto ni bilo merodajen pokazatelj interesa občinstva za vrnitev v gledališče, letošnji festival pa mislim, da bo bolj relevanten pokazatelj.

Vztrajate pri spomladanskem terminu festivala. Kaj so prednosti te spremembe?

Prva in najpomembnejša je optimizacija notranjih procesov v matični hiši, kjer je festival s svojim razvojem v zadnjih letih potreboval kompletno infrastrukturo, celotno tehniko in obsežno kadrovsko podporo za izvedbo, kar pomeni, da se v 14 dneh trajanja znotraj hiše praktično vsi drugi procesi pravzaprav bolj ali manj v celoti ustavijo. Takšna ustavitev je imela v jesenskem času bolj neugodne posledice za organizacijo dela v drugih enotah kot jih ima v spomladanskem času. Drugi razlog pa je ta, da so imela gledališča v času oktobrskega termina drugo premiero v sezoni, festival pa je terminsko nekako posegal v ta proces. Tretji argument je ta, da festival Borštnikovo srečanje, podobno kot mnogi drugi festivali v Evropi, želi skleniti aktualno gledališko sezono, junij je torej idealen s tega stališča. Borštnik bo odslej torej neke vrste zaključek slovenske gledališke sezone. Podobne termine imajo tudi nekateri drugi pomembni evropski festivali sorodnega tipa. Hkrati se organizatorji zavedamo, da premik iz uveljavljenega termina potrebuje prilagoditveno obdobje, da se mariborsko občinstvo privadi na nov termin.

V kolikšni meri je festival v vseh teh letih postal del Maribora?

Borštnikovo srečanje je uveljavljeno kot ena od treh najpomembnejših mestnih blagovnih znamk, če si lahko v tem kontekstu sposodimo ekonomski izraz. Ni dvoma, da je festival mestna kulturna dragocenost, vsi imamo spoštljiv in odgovoren odnos do njegove častitljive tradicije in do ljudi, ki so bili vključeni v skoraj šest desetletij festivalske zgodovine. Prinaša visoko dodano vrednost kakovosti življenja v našem mestu, plemeniti s svetovljansko razsežnostjo in prispeva pomemben delček identitetne podobe Maribora kot odprtega, kulturnega in vsebinsko bogatega mesta. Ne znam si predstavljati Maribora brez Borštnikovega srečanja. Mislim, da lahko z optimizmom in pričakovanjem zremo v prihodnji razvoj Borštnikovega.

Letos se spremljevalni program ponovno osredotoča na mlade, vzgajanje mladih publik, zakaj je slednje tako pomembno za obisk in odnos do gledališča?

Razlogov je seveda več, eden od teh je, da je gledališče vseživljenjsko doživetje, obisk gledališča v otroštvu in mladosti pa razvija razumevanje umetnosti, družbe in skupnosti. Ljudje se seveda mnogo lažje vzljubijo gledališče in umetnost nasploh, če do tega razvijejo odnos in se o tem učijo že v zgodnji mladosti. Meni se to zdi samoumeven pedagoški proces, običajno organiziran znotraj kulturno umetnostne vzgoje, ki v zadnjem obdobju pridobiva na pomenu, kar je razveseljivo. Izvajanje aktivnosti na področju usposabljanja pedagoških delavcev za delo z mladimi se torej obrestuje dolgoročno. Z mojim prihodom na mesto umetniškega direktorja sem se odločil, da bomo temu področju na Borštnikovem posvečali posebno pozornost, temu smo namenili posebni programski sklop, ki se imenuje Mlado gledališče in vsako leto uvede ostale, že uveljavljene programske sklope. Letos ponovno gostimo tudi študente ljubljanske gledališke šole, ki se vključujejo kot aktivni udeleženci festivala s svojimi programi in projekti. So pomemben deležnik festivalskega dogajanja, dodajo posebno atmosfero. So eno naših pomembnih ciljnih občinstev in tudi partnerji pri pripravi festivala.

Kakšno občinstvo smo Mariborčani in Mariborčanke, kakšen je naš odnos do kulture in gledališča?

Pri iskanju mariborskih značilnosti smo pogosto hitri in površni, zatekamo se k stereotipom. Temu bi se želel izogniti. Kar se mi zdi v kontekstu gledališkega dogajanja v Mariboru pomembno poudariti, so posebna obdobja v zgodovini mariborske gledališke ustvarjalnosti , ko je ta bila resnično vrhunska ali izrazito prebojna tudi v širšem kontekstu, in to je gotovo vplivalo na naše razumevanje in gledanje gledališča. Mariborsko občinstvo je zvesto, angažirano, pogosto navijaško, morda celo strastno. Znamo sprejemati in misliti tudi najzahtevnejše formate in estetike in za to se lahko zahvalimo bogati preteklosti. Prepoznamo in cenimo vrhunsko gledališče. Bi si pa želel več občinstva, mislim da imamo večji potencial, kar se tega tiče. Maribor je relativno majhno mesto, hitro se zgodi, da imajo kakovostne umetniške vsebine manj gledalcev ali obiskovalcev, kot bi si želeli. To je področje, na katerem bi želeli intenzivno delati v prihodnje.