Ob slovenskem kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu, smo se pogovarjali z uglednim kiparjem Marijanom Mirtom, ki s svojim delom ohranja slovensko kulturno dediščino, hkrati pa presega nacionalne meje in nagovarja mednarodno občinstvo. Njegove skulpture so pritegnile pozornost tudi v Parizu, kjer je pred časom razstavljal in požel veliko priznanja. V pogovoru nam je zaupal svoja razmišljanja o umetnosti, kulturni identiteti ter o tem, kako Slovenci dojemamo in cenimo umetnost.

Kako ste se odločili za umetniško pot in kaj vas je najbolj navdihnilo?

Od nekdaj sem bil vizualni tip. Že kot otrok sem nenehno risal in oblikoval, moj likovni čut pa so hitro opazili tudi učitelji. Ko sem se odločal za nadaljnje strokovno šolanje, sem ugotovil, da mi kiparstvo najbolj ustreza, saj združuje ustvarjalno razmišljanje, oblikovanje različnih materialov in neposreden stik z njimi. Kiparstvo razumem kot interpretacijo snovne (materialne) resničnosti v novo izrazno obliko, ki na nas vpliva z vizualnega, otipnega, prostorskega in sporočilnega vidika. Z uporabo resničnih materialov omogoča telesno upodobitev nesnovnih konceptov ali idej. Zato sem se vpisal na kiparski oddelek Šole za uporabno umetnost in oblikovanje v Zagrebu, kar je bila prelomna odločitev. Od takrat naprej ni bilo več dvoma – to je bila moja pot.

Kateri materiali so vam najljubši in zakaj?

Uporabljam različne materiale, od klasičnih do sodobnih, saj me zanima povezovanje tradicionalnih kiparskih tehnik s sodobno tehnologijo. Glina mi je še posebej blizu, ker omogoča neposredno in intuitivno oblikovanje ter nosi s seboj močno zgodovinsko in arhetipsko noto. Njena prilagodljivost in občutek v rokah sta nenadomestljiva, hkrati pa mi omogoča eksperimentiranje z različnimi površinskimi obdelavami.

[[image_3_article_74271]]

V zadnjih letih veliko raziskujem tudi 3D tehnologije, kot so fotogrametrija, digitalna obdelava in 3D-tisk. To mi odpira nove možnosti za oblikovanje, povečave in prenos kiparskih form v različne materiale. Zanimajo me tudi materiali, ki nosijo svojo zgodbo, to so vsi reciklirani predmeti, najdene strukture, art trouvé elementi, saj v sebi že nosijo plast zgodovine, ki jo lahko vključim v svoje delo.

Vsak material ima svojo specifično govorico, ki vpliva na končni izraz skulpture. Ključna pa ni le izbira materiala, temveč način, kako se ga uporabi in kako komunicira z obliko ter konceptom dela.

Lahko predstavite vaša najljubša dela oziroma tista, za katera menite, da so najpomembnejša?

Med pomembnejša dela bi uvrstil skulpturi Telo brez krvi in Zlomljeno krilo, ki predstavljata prelomnico v mojem ustvarjanju in sta vodili k nastanku skulpture Ugrabitev Evrope ter serije Eni od mnogih. Ti kipi raziskujejo teme ranljivosti, razkroja in kolektivne izkušnje, hkrati pa opozarjajo na zgodovinsko ponavljanje vzorcev.

V Parizu sem ustvaril serijo skulptur Človek steber, ki izhaja iz vizualne in simbolne povezave s cestnimi stebrički v peš coni. Ti mestni elementi so kot posamezniki. Postavljeni so v sistem, ki jih lahko poškoduje, "prebarva" ali prezre, a kljub temu vztrajajo, kot tihi pričevalci dogajanja okoli sebe. Skulpture so abstraktne in podolgovate, s poudarkom na belih glavah, ki izstopajo iz temnejšega telesa, kot anonimne figure, katerih prisotnost je hkrati očitna in prezrta.

Med rezidenco sem ustvaril tudi skulpturi Résilience Urbaine : Le Renard (Lisica) in Résilience Urbaine : Le Sanglier (Mali divji prašič), ki sta nastali v dialogu z urbanim prostorom. Z vrsto nočnih fotografij sem dokumentiral njuno "gibanje" po Parizu, ne kot živih bitij, temveč kot kiparskih figur, premišljeno umeščenih v različne mestne prizore. Na posnetkih, narejenih na praznih ulicah Rivolija ob Seni, na mostovih in metro postajah, delujeta kot tihi opazovalci urbane resničnosti, hkrati pa kot subtilna motnja njenega vsakdanjega ritma.

Fotografije niso zgolj dokumentacija, temveč del širšega raziskovanja razmerij med vidnim in nevidnim, med tem, kar družba prepoznava kot legitimno prisotnost in tistim, kar ostaja na robu njene zavesti.

Skulpturi simbolizirata procese »izrinjanja«, ne zgolj živalskih vrst iz mestnega okolja, temveč tudi družbenih skupin, katerih obstoj je pogosto prezrt ali potisnjen v sence urbane strukture. S svojo nepričakovano prisotnostjo izprašujeta meje med sprejetim in izključenim ter odpirata vprašanja o tem, kdo je viden in kdo ostaja skrit v družbenih sferah.

Ali pri ustvarjanju sledite načrtu ali prepustite ustvarjalni proces intuiciji?

Oboje. Vedno začnem z osnovno idejo, ki jo pustim, da se 'paca', torej razvija in preoblikuje v mislih, preden jo začnem fizično oblikovati. Ko stopim v proces, poskušam slediti prvotni zasnovi, vendar ostajam odprt za spremembe. Če med delom pride do nepričakovanih odklonov, jih ne zavržem, temveč jih evidentiram kot možne različice za prihodnja dela. Pri ustvarjanju se načrt in intuicija prepletata v dinamičnem procesu. Načrt mi služi kot izhodišče, vendar se končna oblika razvija skozi samo delo.

Kiparski proces zahteva prilagajanje materialu, prostoru in nepredvidenim spremembam. Končna podoba skulpture tako ni zgolj izvedba začetne ideje, temveč rezultat nenehnega dialoga med zamislijo, materialom in procesom oblikovanja.

Katere vaše razstave so vam ostale v posebnem spominu?

Med razstavami, ki so mi ostale v posebnem spominu, je zagotovo prva predstavitev v Parizu leta 2017, kjer sem sodeloval na Salon des Beaux-Arts v Carrousel du Louvre, kjer sem prejel svojo prvo pariško nagrado. Pomembni sta mi tudi razstavi v ateljeju pariškega Cité internationale des arts, kjer sem lahko neposredno komuniciral s tamkajšnjim občinstvom in kolegi rezidenti.

Med domačimi razstavami izpostavljam samostojno razstavo v Cankarjevem domu leta 2018 ter pregledno razstavo recentnih del v mariborski Kibli, ki je sledila mojemu prejemu Glazerjeve listine leta 2023.

Ponosen sem tudi na javne skulpture, ki sem jih razstavil v okviru Majskega salona ZDSLU, kot je Čreda (divji prašiči) v Kopru na Prešernovem trgu, ter na javno skulpturo Ena od mnogih, ki smo jo lani postavili v Tolminu v sodelovanju z Zavodom Mink in EPK Gorica 2025.

Kako ste se pripravljali na svoje razstave v Parizu in kateri so bili tisti največji izzivi?

Na razstave v Parizu se ne pripravljam bistveno drugače kot na katerokoli drugo razstavo. Dela nastajajo spontano, brez posebnega prilagajanja in jih nato prijavim na razstavne razpise. Verjamem, da je umetnost univerzalna, če deluje v domačem okolju, bo delovala tudi v mednarodnem kontekstu. Največji izziv je vedno sprejem dela pri zahtevnejšem občinstvu, ki ga ne vežejo osebna poznanstva ali lokalne reference.

[[image_1_article_74271]]

V tujini si prepuščen izključno vrednotenju umetniške vsebine, brez znancev ali prijateljev, ki bi te ob razstavi potrepljali po ramenu in rekli "dobro je", čeprav morda sploh ne veš, kaj si zares mislijo. V Parizu oziroma povsod v tujini si prepuščen izključno vrednotenju umetniške vsebine. Tam delo presojajo resnični ljubitelji umetnosti, ki presojajo delo brez osebnih navez. Poleg tega je treba razumeti, kako umetniška scena deluje, kako galerije izbirajo umetnike, kakšno vlogo imajo likovni saloni in kako se vzpostavljajo profesionalni stiki s kustosi, kritiki in kolegi umetniki. Dodatni izzivi so še jezik, logistika transporta del in splošno prilagajanje novemu kulturnemu okolju.

Eden bolj neobičajnih trenutkov pa je bilo nočno fotografiranje divjega prašiča in lisice – od polnoči do jutra sem ju nosil pod roko, postavljal na različne lokacije, prehodil osem kilometrov in skupno prenašal 25 kilogramov kipov in opreme.
 

So vaša dela v tujini naletela na drugačne odzive kot v Sloveniji?

Odzivi so bili zelo pozitivni. Pariško občinstvo, vajeno raznolike sodobne umetnosti, je na moja dela reagiralo z radovednostjo. Zanimala jih je kombinacija klasičnih kiparskih tehnik in sodobnih pristopov, kot so 3D-tisk in reinterpretacija urbanih elementov. V Sloveniji pogosto dobim vprašanja o tehnični plati izdelave, v Parizu pa se je razprava bolj osredotočala na koncept, simboliko in umeščenost v širši umetniški kontekst. Zdelo se mi je, da so bolj odprti za raznolike interpretacije in manj obremenjeni s pričakovanji, kaj kiparstvo "mora" biti.

Kljub pozitivnim odzivom obiskovalcev in likovnih komisij na posameznih razstavah, sem pri iskanju galerij za prodajo naletel na precejšnje ovire. Kot umetnik, ki ne živi v Parizu, nimam enake mreže poznanstev in zaledja kot tisti, ki so tam stalno prisotni. Pariške galerije pogosto delujejo zaprto, s svojim ustaljenim krogom umetnikov, zato je za »outsiderje«, tudi nagrajene avtorje, preboj vanje precej zahteven. Najti galerijo, ki bi bila odprta za sodelovanje, zahteva veliko potrpežljivosti in pravo priložnost.

Kako vas je sprejela tamkajšnja francoska umetniška scena in ali ste imeli priložnost sodelovati s kakšnimi tamkajšnjimi umetniki?

Francoska likovna scena je izjemno široka in kompleksna. V Franciji sem skupaj preživel skoraj eno leto, a imam občutek, da sem šele na začetku odkrivanja njenega resničnega delovanja. Vzpostavil sem nekaj pomembnih stikov, vendar pa je za resno vpetost v sceno potrebna stalna prisotnost in dolgotrajno grajenje zaupanja. Prejem Taylorjeve nagrade lani je bil pomembno priznanje, letos pa sem bil povabljen v članstvo Société nationale des Beaux-Arts (katere članica je bila tudi Ivana Kobilica) sta pomembni priznanji, ki mi odpirata nove priložnosti za sodelovanje. Kljub temu pa ostaja vstop v tamkajšnji umetniški krog velik izziv, saj je scena hkrati odprta za nove pristope, a močno hierarhična, kjer imajo domači umetniki in že uveljavljene mreže določeno prednost.

Koliko vam pomenijo številne nagrade, ki ste jih tekom svoje kariere prejeli? Med drugim ste tudi dobitnik Glazerjeve listine…katera je vaša najljubša?

Nagrade so lepo priznanje in potrditev, a nikoli niso bile moj glavni cilj. Glazerjeva listina mi veliko pomeni, ker prihaja iz okolja, kjer živim in ustvarjam, in nosi težo lokalne prepoznave. Nagrade v Parizu pa so dragocene iz drugega razloga – potrjujejo, da moje delo odmeva v širšem mednarodnem prostoru, kjer konkuriram z umetniki iz različnih kulturnih okolij. Podobno misleči umetniki pogosto delimo občutek, da nagrade lahko odprejo vrata ali pritegnejo pozornost, a ne smejo postati merilo vrednosti našega dela. Najpomembnejše je, da ostanem zvest sebi in svojim idejam. Seveda pa ne bom lagal – če nagrada prinaša finančno podporo, sem še toliko bolj vesel, haha!

Nagrade so lepo priznanje in potrditev, a nikoli niso bile moj glavni cilj.

Menite, da se v Sloveniji umetnost premalo ceni?

Največji problem je pomanjkanje senzibilnosti za likovno umetnost, kar je opazno tako pri širši javnosti kot pri odločevalcih. Ključni razlog za to je izobraževalni sistem, ki likovne umetnosti ne obravnava kot enakovreden del kulturne vzgoje. Pedagoški pristopi so pogosto površinski in ne spodbujajo globljega razumevanja umetnosti, njenega konteksta ali vloge v družbi. Posledično ljudje nimajo razvite sposobnosti vrednotenja umetniških del, umetnost pa se pogosto dojema kot nekaj elitnega ali nepomembnega.

Kakšen nasvet bi dali mladim umetnikom, ki si želijo uspeti?

Nasvet mladim umetnikom, ki si želijo uspeti, je preprost, a zahteven: vztrajnost in delo sta ključna. Ni bližnjic. Umetniško ustvarjanje mora biti iskreno, brez kompromisov in prilagajanja pričakovanjem drugih. Pomembno je slediti lastni viziji in ne ustvarjati z mislijo na prodajo ali odzive občinstva. Če delo izhaja iz notranje potrebe, bo našlo svojo pot in pravo občinstvo.

[[image_2_article_74271]]

Največja vrednota vsakega umetnika je avtentičnost. Kuratorji in resna umetniška scena cenijo močne, samosvoje avtorje, ki ne sledijo trendom, temveč ustvarjajo iz lastnega prepričanja. Uspeh ni takojšen, a pride tistim, ki vztrajajo in ostanejo zvesti svoji umetniški viziji.

Pomembno je tudi širiti obzorja. To se dela z obiskovanjem razstav in muzejev, saj neposreden stik z umetninami izostri čut za likovni izraz, kompozicijo, barve in materiale. Tako umetnik razvije lasten pogled in bolje razume umetnost v širšem kontekstu.

Lokalno okolje pogosto ne nudi objektivne slike. Zaradi bližine in osebnih vezi so odzivi subjektivni, kar lahko vodi v napačno samopodobo. Zato je nujno stopiti izven znanega, iti v tujino, kjer so priložnosti večje in kritika bolj nepristranska.