Kot smo že poročali, je umetniški direktor Borštnikovega srečanja, Aleš Novak včeraj razkril letošnjo prejemnico Borštnikovega prstana. Strokovna žirija v sestavi Ivana Djilas, Aleš Novak, Nina Šorak, Branko Šturbej in Gašper Troha je najpomembnejšo slovensko igralsko nagrado podelila članici SNG Drama Ljubljana Nataši Barbari Gračner. A zakaj je prav ona postala nosilka tega izjemnega naziva in kaj je v bistvu zaznamovalo njeno ustvarjalno pot?

Gledališče je sprva sploh ni zanimalo

"Temu, da sem igralka, je absolutno botrovala predstava Ella v Gledališču Glej, kamor sem šla pod mamino prisilo - v enem drugem ali tretjem letniku gimnazije. Do takrat me gledališče ni zanimalo, kasneje pa sem imela nek "deal" z mamico: če bom šla bom tudi nekaj dobila v zameno. V omenjeni predstavi je glavno vlogo igral Aleš Valič, ki jo je tako bravurozno zaigral, da, ko sem prišla domov, naslednji dan nisem šla v šolo in sem samo razmišljala. Kako je mogoče, da se me nekdo, ki ga ne poznam, tako močno dotakne? Takrat sem ugotovila, da bi to jaz rada počela drugim," je uvodoma pojasnila Nataša Barbara Gračner.

Kasneje je dodala, da gledališče obožuje, saj je to prostor žive prisotnosti. "Živ človek se sreča z živim človekom in ne potrebuje nobenih digitalnih vmesnih členkov. Tam zagledamo nekoga, ki je ranljiv in nekoga, ki je popolnoma iskren v svoji resnici. In to nas tako prevzame, da tudi kot gledalci odpremo svoje srce. Tako nastane en izjemno lep in dragocen dialog, za katerega v tem poblaznjenem svetu sploh ni več prostora," je utemeljila.

"Brez umetnosti ne moreš obstajati. Ne gre za privilegij, ampak za osnovno hrano človeka."

Njena umetniška pot se razteza čez več kot tri desetletja

[[image_3_article_77526]]

V utemeljitvi sicer piše, da se umetniška pot prejemnice razteza čez več kot tri desetletja in vključuje izjemno raznolik, poglobljen in umetniško presežen opus vlog v gledališču, na filmu, radiu in televiziji. "Od prih vlog, ki jih je oblikovala že med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je bilo jasno, da imamo pred seboj igralko izjemnega kalibra. V naslovni vlogi v Strindbergovi Gospodini Juliji, vlogi Sus vistoimenski predstavi Herberta Achternbuscha ali v Cankarjevem Jakobu Rudi je razkrila sposobnost notranje preobrazbe, obvladovanje besednega in telesnega izraza ter redko intuicijo za kompleksnost dramske situacije. Že takrat so jo odlikovali suverenost na odru, psihološka natančnost ter subtilna emocionalna razgibanost, ki se je v kasnejših letih le še poglabljala," so še zapisali.

Njeno umetniško zorenje je potekalo znotraj dveh ključnih gledaliških institucij - najprej v Slovenskem mladinskem gledališču, od leta 1998 dalje pa v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana, kjer je kot prvakinja odigrala vrsto osrednjih dramskih likov. Med njimi velja posebej izpostaviti Lady Macbeth, Katerino Ivanovno, Nastasjo Filipovno, Jokasto, Goneril, Medejo, Emmi, Marto, Madame Chauchat; ob njih pa še številne druge tvorijo kronologijo umetniških presežkov ne samo v njenem osebnem opusu, temveč tudi v zgodovini slovenskega gledališča.

Grainerjeva velja za igralko izjemnega razpona

V nadaljevanju so zapisali, da je prepričljiva tako v tragičnih kot tudi v komičnih vlogah, v klasičnih dramskih strukturah in v eksperimentalnih, postdramskih uprizoritvah. "Njena interpretacija Baronice Castelli-Glembay velja za antologijsko; kritika jo je prepoznala kot dovršeno kombinacijo zadržanosti in eruptivne strasti, kot umetniško artikulacijo ženske moči, ki iz tematike družinske razpadajoče etike izlušči univerzalen psihološki komentar. V uprizoritvi Ali: Strah ti poje dušo (Fassbinder) je kot Emmi ustvarila lik, zadržan, a emocionalno silovit, asketsko oblikovan, vendar globoko človeški. Njena sposobnost odrske ekonomije - da z drobno gesto, pogledom ali premorom ustvari emocionalno napetost - sodi med redke igralske vrhunce," so ponazorili.

[[image_1_article_77526]]

Ob tem so poudarili, da njena igralska metoda temelji na poglobljeni dramaturški analizi, organski emocionalni odzivnosti in izjemnem obšutku za tempo-ritem vloge: "s tem uspešno sobiva z zelo različnimi režijskimi poetikami, obenem pa vedno ostaja samosvoja umetnica, vlogi vdihne notranjo logiko in zven, ki presega okvire režijske zasnove. Kot zanesijiva partnerka na odru zna obenem voditi predstavo in jo napolniti s svojo prezenco, ne da bi zadušila soprisonost soigralcev."

Tudi na filmu je pustila močan pečat

Vloga Carmen v Pevčevem istoimenskem filmu in Agate v Klopčičevem Triptihu Agate Schwarzkobler sta ji že v 90. letih 20. stoletja prinesli nacionalna in mednarodna priznanja. Za vlogi v filmih Delo osvobaja in Ljubljana je ljubljena je prejela vesno za najboljšo žensko vlogo, pozneje tudi za stransko vlogo v Bickovem Razrednem sovražniku. "Njeno filmsko igranje odlikuje tenkočutna psihološka študija in doslednost v gradnji lika, ki znotraj kamere deluje naravno in hkrati izrazito sugestivno," so dodali.

"Mladim bi rekla, da naj ne igrajo zato, da bodo videni ali, da bodo ugajali - ampak zato, ker imajo nekaj za povedati."

Ob igralski dejavnosti pa je Nataša Barbara Gračner pomembna pedagoginja na področju dramske igre in umetniške besede. Kot redna profesorica na UL AGRFT je sooblikovala generacije mladih igralk in igralcev, pri tem pa dosledno prenaša svojo predanost, disciplino in umetniško držo na prihodnje nosilce gledališča. Njeno pedagoško delo temelji na integraciji prakse in teorije, na spoštovanju tradicije in odprtosti za sodobne pristope k igri. "Sploh si ne predstavljam, da ne bi tega počela," se je ob tem pošalila Gračnerjeva.

[[image_2_article_77526]]

Za svoje delo je prejela najpomembnejše nagrade

Omeniti je potrebno nagrado Prešernovega sklada, nagrado Staneta Severja, Župančičevo nagrado, dve vesni, več tujih priznanj (Gavellovi večeri, Maruličevi dnevi, Zlati lev) ter osem Borštnikovih nagrad za posamezne igralske staritve, kar jo umešča med najpogosteje nagrajene igralske umetnice na Slovenskem. 

"Sem izjemno hvaležna, da sem med dobitniki te največje nagrade za igralske stvaritve. Nekako se je včasih to podeljevalo starejšim, a se je s časom nekoliko obrnilo in se začelo podeljevati tudi mlajšim. Spomnim se, da je Ivo Ban pri 48. letih dobil Borštnikov prstan in rekel: "Joj, upam, da bom še kaj naprej igral po tem." To ni konec mojega dela, ne razmišljam na ta način in upam, da bom še naprej delovala v tej smeri, da bo moje delo puščalo neko sled," nam je letošnja dobitnica prstana zatrdila po razglasitvi.