Umetniško društvo Exodus je letos pripravilo enega najzahtevnejših projektov klasične glasbe - koncertno uprizoritev Pasijona po Mateju.

Pasijon po Mateju skladatelja Johanna Sebastiana Bacha je eno najpomembnejših del evropske glasbene dediščine, ki s svojo dramatičnostjo in duhovno globino še danes nagovarja občinstvo.

Projekt je povezal vrhunske glasbenike iz številnih držav, koncert pa je zazvenel v Stolnici svetega Janeza Krstnika na Slomškovem trgu pod taktirko mladega dirigenta, Mariborčana Jakoba Ivačiča.

Mednarodna zasedba, ki jo druži strast do stare glasbe

Dirigent Jakob Ivačič je pojasnil, da je projekt temeljil na povezovanju (predvsem) mladih glasbenikov, ki jih druži zanimanje za t.i. historično izvajalsko prakso.

»Večina glasbenikov prihaja z Akademije v Gradcu, kjer študirajo staro glasbo. Nekatere smo povabili tudi od drugod, recimo iz Švice. Lani, ko smo izvedli Pasijon po Janezu smo jih imeli iz enajstih držav, letos jih je bilo še več,« je povedal.

[[image_2_article_87108]]

Posebnost letošnje izvedbe je tudi sama zasedba, ki je bila še večja kot pri lanskem projektu. 

»Pasijon po Mateju je napisan za dva orkestra in dva zbora ter še deški zbor, kar pomeni, da je zasedba praktično dvakrat večja,« pojasnjuje Ivačič.

Projekt, ki nastane v dveh dneh vaj

Čeprav gre za izjemno kompleksno delo, koncert je namreč trajal od 18:00 do 21:40 skupaj s 15 minutnim premorom, Ivačič pove, da je proces skupne priprave presenetljivo kratek, a zahteven.

»Ta projekt smo postavili na noge v dveh dneh skupnih vaj, približno šest ur na dan. Glasbeniki morajo svoje dele obvladati že prej, kar pomeni, da delamo praktično na profesionalnem nivoju,« pravi Ivačič.

[[image_3_article_87108]]

Pri tem izpostavlja še eno posebnost: delo vsebuje kar 68 različnih glasbenih delov, vsak del pa ima svojo zasedbo.

»Zasedbe se ves čas menjajo. Enkrat sodelujejo določeni instrumenti in solisti, drugič povsem druga kombinacija. To organizacijsko predstavlja velik izziv.«

Dirigent med organizacijo in umetnostjo

Ivačičeva vloga pri tem projektu ni bila zgolj umetniška, temveč tudi organizacijska. 

[[image_1_article_87108]]

»Realnost je, da 95 odstotkov časa porabiš za organizacijo – od iskanja glasbenikov do priprave vaj. Le majhen del časa ostane za dejanski študij partiture,« iskreno pove.

Same dirigentske priprave na izvedbo tako obširnega dela pa Ivačič opiše precej preprosto: »Sediš za klavirjem, preučuješ partituro, poješ dele, bereš literaturo in se, v tem primeru, posvetuješ s strokovnjaki za staro glasbo.«

Izziv je voditi, ne da bi posegal v sam tok glasbe

Posebnost izvajanja Bachove glasbe je tudi v tem, da dirigiranje, kot ga poznamo danes, v času nastanka še ni obstajalo. 

»Takrat dirigiranje, kot ga poznamo danes, sploh ni bilo koncept. Tisti, ki je vodil, je pogosto hkrati igral čembalo,« pojasnjuje Ivačič.

To pomeni, da je pristop k vodenju glasbenikov danes drugačen in pogosto bolj subtilen.

»Nekateri deli so dirigentsko zelo zahtevni, ampak ne v smislu tehnike, kako ‘odmahati’. Gre bolj za to, kako vodiš glasbo, ne da bi preveč posegal v njen tok – da orkester držiš skupaj, hkrati pa pustiš prostor solistom in glasbi sami.«

Občutki po koncertu

Po večurnem koncertu, ki je letos trajal še dlje kot lanskoletni Pasijon po Janezu, Ivačič pojasnjuje, da se pojavijo posebni občutki.

»Si fizično in psihično izčrpan, ampak hkrati doživiš neko katarzo. Občutek je, da si z občinstvom delil nekaj res pomembnega.«

Kaj sledi? Idej ne manjka

Čeprav konkretni načrti za naprej še niso jasno oblikovani, je dejstvo, da imajo tako orkestraši, kot pevci pa tudi sam dirigent že ideje ter želje, kako naprej.

»Najprej nas čaka analiza projekta, da vidimo, kako se je vse skupaj izšlo. Se pa že pojavljajo ideje in želje – od Bachove maše v h-molu in Božičnega oratorija do Brahmsovega Nemškega rekviema. Zagotovo pa to ni bila zadnja stvar, ki smo jo skupaj ustvarili,« zaključuje Ivačič.