V petek, 20. septembra se je v mariborski mestni četrti Nova vas odvil enkraten, živahen, pravzaprav še nikoli viden sosedski dogodek. Ulični teater v izvedbi Gledališča Ane Monro je s tremi uličnimi nastopi popestril vsakdanje monotono življenje v tej najmanjši mariborski mestni četrti, ki pa je najbolj gosto naseljena. Zato ni manjkalo nasmejanih obrazov – na dvoriščih, igriščih, ploščadih in zelenicah, pa tudi na oknih in balkonih stanovanjskih blokov.
Neverjetno, razposajeno in radoživo poskočno, skorajda škandalozno!
V fejst norem Mariboru ulično gledališče že vsaj četrt stoletja tradicionalno in vsakoletno gostuje znotraj mestnega jedra in ga oživlja v festivalskem duhu, zato smo bili priča majhnemu mariborskem čudežu. Kajti vsaj košček igrivega in navihanega uličnega navdušenja je svoje ulične »odre« nepričakovano našlo tudi v eni izmed perifernih mestnih četrti.
Ulično gledališče po svoji definiciji oživlja ulice in trge, deluje kot katalizator in generator razigranega vzdušja v mestu, s svojo norčavostjo pa magnetno privlači mimoidoče, domačine in turiste. Njegova osnovna funkcija je v osmišljanju in raznovrstni umetniški vsebinski obogatitvi mestnega uličnega življenja in utripa. Tako je tudi Ulični teater v Novi vasi namenjen poživitvi rutinskega vsakdana z iskrenim navdušenjem, dobro voljo, otroško igrivostjo in klovnovsko nagajivostjo. Povedano drugače – umetniškem sprevračanju vsakdanjosti ali, po domače, navihanem preganjanju firtlovskega dolgčasa. Sosedski izbruh umetniške in kulturne ustvarjalnosti je vsaj za kratek čas ustvaril neobičajno privlačen šarm četrti, s tem pa prispeval k boljšemu počutju in kakovosti vsakdanjega življenja številnih prebivalcev.
[[image_1_article_70132]]
Program Uličnega teatra v Novi vasi se je začel na Doživljajskem igrišču, kjer je Bajkarka 0+ predstavila 5 kratkih zgodb v tradicionalni japonski obliki pripovedovanja zgodb – kamišibaj. Nadaljevalo se je na Trgu Dušana Kvedra z interaktivno ulično predstavo, navdihnjeno z zgodbo o Lepi Vidi. Slavnostno razburljiv, scenografsko in kostumografsko predrzen pa je bil zaključek na ploščadi OŠ Tabor 1 z ekološko predstavo Gledališče Ane Monro: Zadnji ulov. Od prizorišča do prizorišča sta dobro voljo, pozitivno energijo in sproščeno sosedsko vzdušje spodbujala izkušena ulična mačka, hudomušna povezovalca Goro Osojnik in Camilo Acosta Mendoza.
Ulični umetniki različnih talentov in kulturni ambasadorji uličnega gledališča so nedvomno poskrbeli za skupnostno razigranost. Z novo vsebinsko interpretacijo četrti in njene dinamike so izvirni izvajalci najmanjši mestni četrti vdihnili nepozaben pečat privlačnosti in ustvarjalnosti, s katerim je, vsaj za en dan, presegla obrobno mestno pozicijo.
