Sprehodili smo se v čas Šmrkafcev in Skakafcev. Ste vedeli, kje je bil prvi Gustaf? In kje so si, ker je bilo tako glasno, v ušesa dajali kar filtre od čikov? Zagotovo še vesta: Vid in Feki.

»Tu not ja!« sta Igor Fekonja – Feki in Vid Kmetič skoraj sočasno vzkliknila. Doli v kleti pod prostori ZPM Maribor. Kot da je tako samoumevno. Pardon. Bilo samoumevno. Da je Azra žagala za sto natiščanih mulcev v zakajeni kleti. Tri ure. Pa takrat seveda ni bilo nič od tega samoumevno. Ne tam spodaj. In to v času »šmrkafcev in Skakafcev.« Ampak za nazaj se, kot pravi pesem, vedno vse lepše zdi. Bemtiš, saj tam doli je še Feki večno mlad. Na sliki in v srcu.

Malo bolj vam bo jasno, če zapišemo, da smo bili v četrtek popoldan na sprehodu Šmrkafci in Skakafci. Od kod ime? Preprosto. Feki je bil basist pri približno 98 bandih, ampakmed drugim tudi pri legendarnih Skakafcih. Ob Preporodu in, kajpak, Lačnem Franzu trojica, ki je v Mariboru naredila novi val. Vid Kmetič je bil pa, kakor se lepo reče, šmrkavec, ki je lazil na te špile. Desetletni mulc, ki je šel leta 1979 v Halo C poslušat – Bijelo dugme. Zdaj sta pa druščino popeljala na sprehod svoje in skupne mladosti. Mimo placov, kjer samo še stene vedo, kaj se je v njih dogajalo.

Večji kot Franzi, ti pravim!

Rajzefirbčni sprehod v sklopu Živih dvorišč na Festivalu Lent se je začel pri – Kojaku. In je že tekla beseda o špilih tu in špilih tam. »Carski rez, se spomniš totih? Večji frajerji kot Franzi, ti pravim. Kasnejša Snežna kraljica sta Kmetič in Fekonja »tekmovala« v spominih takoj od začetka.

Ampak na tak, svojevrsten, vsaj-kolko-se-jaz-spomnim način. »Jaz tote muzike nisem razumel, veš. Samo da je glasno!« Ja, časi, ko je bil Feki, tako Kmetič, pač terorist. Zakaj? A, nekatere stvari naj ostanejo le za posvečene.

Kot so bili posvečeni tisti, ki so imeli prve koncerte recimo v telovadnici Prve gimnazije. Recimo z Janijem Kovačičem. »Takrat je vsak band dobil gajbo piva se je spomnil Fekonja, »in ko si svoje odšpilal, si bil žejn ko ne vem kaj. In pridemo not in – pira ni. Gledamo mi Janija, vprašamo, stari, kje te pir je. Nas je samo pogledal in reko ‘eh, to smo že vse spil’.«

Za temi vrati…

Sprehod je imel tudi didžejko, ki je na prenosnem zvočniku vrtela obvezne klasike tipa Igre brez meja (Skakafci), Praslovan (Lačni Franz) in Polni razlik (Preporod). Naslednja točka je bila pri Dvorani Union, tam pri stopničastem prehodu, kjer so še danes nabita mala vrata, ampak ne več krhko lesena kot nekoč.

»Tu not je Lačni Franz posnel Bitlesa! Ja, studio je bil tukaj not. Pa Preporod je posnel Reka puna klora. Kdo je to vedo?« je vprašal Fekonja in čez kake pol sekunde pristavil, »dobedn, saj sn vedo!« ponosen, ker je kot sedemnajstletni pamž lahko snemal že v čisto pravem studiu.

Gustav in Gustaf

Če ne bi bilo gradbišča pri nekdanji OŠ Ivana Cankarja, kjer bo nove prostore dobila Srednja šola za gostinstvo in turizem, ne bi šli okoli riti v žep, kakor sta ponavljala sprehajalca. Ampak nič zato, je bil toliko bolj teatralen prehod iz glavnega vhoda stavbe ZPM Maribor na ovinku Cankarjeve in Razlagove ulice.

 

Na dvorišču kombi, pri kombiju – hišnik. Svečano je pokimal, ko sta sprehajalca rekla, kakšna čast je, da lahko gremo v plac, kjer že dolgo ni več koncertov. In to plac, ki je imel prvi ime Gustav, ki je kasneje zamenjal le zadnjo črko. »Ja, če niste vedeli, ko so se placi selili – klub mladih sem, ta plac pa v Pekarno -, je Gustaf ohranil ime, ko je šel na Tabor,« je poudaril Kmetič.

Največje jugo zvezde in filtri v »uhe«

Sprehod v še ene mariborske katakombe je domala mitski. Tako na novo že znan. Deja vu mariborske nepopustljivosti in idejnosti. Novi in novi placi. Kot je bil ta. Ozko stopnišče. Vlaga, ki je niti vroče poletje ne izsuši. In vonj po… Idejah, mladosti, spominih. Ogromno krame, plakatov, opreme, orodij. In tu in tam kak grafit. Še iz tistil časih. Sprva levo so še prostori za vaje, en plac je še fraj, mimogrede, če kdo išče. Nekaj zanimanja bojda je, pravi hišnik.

»In tu so špilale tudi največje jugo zvezde! Johnny Štulić z Azro, ampak že tisto drugo postavo, saj veš, Feki…« je Kmetič začel. Bilo je prvič, vsekakor pa ne zadnjič, da se njuni zgodbi nista ravno najbolj ujemali. En je bolj za zgodbe, drugi bolj za fakte, zato sta delovala kot ravno pravi tandem. Če pa sta kdaj oba brcnila mimo, kot tista, v katerem bandu je igral že pokojni uspešni poslovnež Matjaž Gantar, je odgovor (Lublanski psi) padel kar iz publike.

»Tukaj so bili res super koncerti. Gužvalo se nas je na milijarde je obvezno pretiraval Feki in na vprašanje, koliko jih je zares šlo, gladko butnil, da vsaj kakih 100, 150. »Da ni šlo? Seveda je šlo. In bilo je tako glasno, da smo si v uhe dajali filtre od čikov! Aja, ja valjda, da se je kadilo! Drugi cajti, drugi cajti…«

 

Hale od A do D

Neizogibna postaja je bila tudi plato pred sedanjim Mariboxom. Tam, kjer je Maribor slovite hale slovito štel po abecedi. Seveda sta jih Fekonja in Kmetič tudi in kazala nekam skozi prostor in čas, tja v zgodovino, tja k Hali A pa Hali D.

»In tak sem šel na prvi špil leta 1979. Band se je imenoval Bijelo dugme, turneja po albumu pa Bitanga i princeza. Ne vem niti, kako sem šel not in kako so me starši pustili, ampak ko me je tonski tehnik videl, kako mali sem, me je dvignil in posadil poleg sebe. Nikoli kasneje nisem imel več takega top pogleda. Na prvem špilu se je spominjal Kmetič.

Hala C je bil tudi ne le test, ampak bistvo. »Če si pa tu not špilal, te si bil pa že kr vlki frajer je nekako skozi multipleks, tja nekam v preteklost, kazal Feki. In nato povedal, kako je tudi sam prišel do špila, po katerem si lahko rekel, da si car.

»Gorazd Elvič iz Čudežnih polj je bil takrat še profesor na ekonomski in vem, da so ovi z njegovim bandom naštudirali tri komade iz takrat sveže izdanega albuma The Wall od Pink Floyd. In ko sem to vido, sem rekel kolegu, jaz bom drugo leto tudi tu igral! S kom boš te igral, me je vprašal kolega in sem mu takoj rekel, ja s kom, midva boma! In sva res!«

Adijo, feršterker

Narod svoje dokumente hrani, je pristavil Kmetič in na dan privlekel fotokopijo progama iz koncerta 1982 z nazivom »Za glasbeni rock klub«. Nastopili so: On in njegovi, TNT, Đumbus, Pred našim štetjem, Petek 13, Lauženki, trojica mariborskih punk bandov Butli, Masaker in Zarota, pa Preporod, Skakafci in Lačni Franz. Ter Jani Kovačič.

Feki je s Skakafci v Hali C nastopil tudi kot predskupina Pankrtom. Špil, ki se ga spomni po trpki izkušnji: »Ker smo na oder dali svojo opremo. Kaj mislite, čigav feršterker so skurili? Mojega!!!«

Melodija, MKC, stadion

Sprehod je nato zavil do Gosposke ulice, kjer je bil postanek pri nekdanji Jeklotehni/Melodiji, kjer se je nekdaj nabavljalo glasbeno opremo. No, inštrumente se je bolj ali manj samo gledalo, ker denarja, kakor sta večkrat ponovila, itak ni bilo. Kdor je šel po strune, jih je tam kupil od Fekija.

Trgovina je živela, po njunem spominu, nekje do sredine devetdesetih. Tam nekje, kjer se njun rajzefirbčni sprehod tudi konča. Pot je zavila še namreč do Orožnove, ker vragolije in pomen Kluba mladih in MKC-ja pač ne smejo nikdar po lokalnem zakonu manjkati. Pa do Ljudskega vrta, kjer se je dalo slišati, zakaj je bil oder vedno obrnjen proti pokriti tribuni. Ker na sveto fuzbalsko travo pač niso smeli.

Ampak tudi če česa niso smeli, so nagruntali in naredili. Šmrkafci in Skakafci.