Za nakupovalnim središčem Europark se skriva arhitekturni velikan, ki ga mnogi Mariborčani poznajo predvsem po dveh imenih: Josipu Brozu – Titu in Ivu Andriću. A nekdanja Cesarsko-kraljeva moška kaznilnica je mnogo več kot samo zgodba dveh znanih zapornikov. Njeni zidovi v obliki zvezde, ki jih je nekoč posnela prva zračna fotografija Maribora, nosijo zgodovino strogosti, discipline, pa tudi napredka. Stavba je bila tako »moderna«, da so v začetku 20. stoletja vanjo prihajali celo tuji pazniki na nekakšen šnelkurz učenja kazenskega sistema.
[[image_1_article_81005]]
Upravnik Niko Vrabl, znan po svoji nepopustljivosti in načelnosti, je med zidovi uveljavljal pravila, ki jih ni mogla omajati niti politika. Njegova drža je dala stavbi poseben pečat – kaznilnica je bila prostor reda, a hkrati tudi prostor zgodb, ki so segale daleč čez rešetke.
Sprehod med sencami
V okviru Festivala Maribor sta Katja Treer in Vid Kmetič, ki sta razkrila tudi vse prej omenjene zanimivosti kaznilnice, obiskovalce popeljala po zgodbi zgradbe, ki jo prebivalci Maribora že skoraj spregledajo. Vodeni ogled, za katerega so bila mesta hitro zapolnjena, je razkril arhitekturne posebnosti in zgodbe iz časa, ko so za zidovi živeli ljudje, katerih življenja so se zaradi prestopkov ali političnih razlogov za vedno spremenila.
[[image_2_article_81005]]
Ne le impresivno zunanjost, ki jo žal načenja zob časa in mesto opominja, da mogočen kompleks ponuja obilo potenciala, obiskovalci so imeli priložnost uzreti tudi nekaj drobcev notranjosti, sprehod pa se je zaključil v prav posebni hali, za katero sta že utečena »sprehajalca« - Katja in Vid – razkrila, da je nekoč predstavljala cerkev.
[[image_3_article_81005]]
Koncert, ki je prekinil molk
Ko se je nad Maribor spustil mrak, pa so zapuščeni prostori kaznilnice postali prizorišče, kjer sta se glasba in beseda zlili v enoten premislek o človeku v času preizkušenj. Koncert z naslovom Ko čas obmolkne je obiskovalce popeljal skozi večplastno izkušnjo, v kateri so se kompozicije skladateljev, zaznamovanih s preganjanjem in izgubo, prepletale z besedami tistih, ki so pekel zaporništva doživeli na lastni koži.
[[image_4_article_81005]]
Za glasbeno izvedbo so poskrbeli vrhunski umetniki. Poleg umetniškega vodje in klarinetista Mateja Bekavca so nastopili še violinist William Hagen, violinistka Mairéad Hickey, violist Georgy Kovalev, violončelist Andrei Ioniţă, violončelist Leland Ko, kontrabasist Janez Krevel in pianist Per Rundberg. Na odru se jim je pridružil tudi igralec Davor Herga, ki je s svojo interpretacijo odlomkov Frankla in Solženicina poskrbel za most med besedo in glasbo. Zasedba, ki združuje mlade virtuozne glasbenike in izkušene mednarodno uveljavljene soliste, je pričarala intenzivno doživetje, v katerem je vsaka skladba dobila novo življenje – uokvirjeno v akustiko in atmosfero nekdanje kaznilnice.
[[image_5_article_81005]]
V prvem delu večera so glasbeniki ob odlomkih iz pričevanj Aleksandra Solženicina in Viktorja Frankla ustvarili ganljiv dialog med besedo in tonom. Franklovo iskanje smisla sredi trpljenja in Solženicinov neposredni opis zaporniškega vsakdana sta zazvenela ob glasbi Aleksandra Veprika, Hansa Kráse in Mieczysława Weinberga – ustvarjalcev, ki jih je življenje zaznamovalo s pečatom antisemitizma, izgona in nasilja. Njihove skladbe, med katerimi je izstopala Krásejeva ekspresivna komorna glasba iz Terezína, so obudile spomin na to, da ustvarjalnost tudi v najbolj nečloveških okoliščinah ostaja prostor notranje svobode.
Večer se je nadaljeval s Sollimovo Lamentacijo za solo violončelo – sugestivno skladbo, ki je s svojo kombinacijo gregorijanskega zvena in rockovske energije napolnila prostor s skoraj fizično intenzivnostjo. Program je dopolnila tudi glasba drugih sodobnih ustvarjalcev, med njimi Gorana Bregovića, Tigrana Mansurjana in Kinana Azmeha, katerih dela so s svojo izrazno širino dodatno razširila razmislek o kulturnem spominu in človeškem dostojanstvu.
[[image_6_article_81005]]
Vrhunec večera pa je pripadel Olivierju Messiaenu in njegovemu Kvartetu za konec časa. Skladba, napisana v nemškem ujetništvu leta 1941, je ena največjih mojstrovin 20. stoletja – meditacija o veri, večnosti in preseganju bolečine. Njena osemstavčna struktura, ki se razteza od ptičjega petja ob zori do ekstatičnega violinskega solističnega vzpona k nebesom, je v prostorih kaznilnice zazvenela z nenavadno močjo. Tam, kjer so nekoč vladali molk, kazen in tesnoba, so tokrat zasijale vizije mavričnega angela, ptic in neugasljive svetlobe.
Publika je v tišini sprejela glasbo, ki ni govorila o koncu kot o uničenju, temveč kot o prehodu – v brezčasnost, v spomin in v upanje. Zidovi kaznilnice, priče strogosti in bolečine, so se za ta večer spremenili v prostor spomina, refleksije in svobode duha.
